Obnova Ruardove graščine na plečih občine
Razglasitev muzejskega območja Stara Sava za kulturni spomenik državnega pomena čaka na novo vlado šele omogoča boljše možnosti državnega sofinanciranja obnove.
Odpri galerijo
Irena Lačen Benedičič pred Ruardovo graščino. Foto Blaž Račič/Delo
Jesenice – Občina načrtuje dobra dva milijona evrov vredno prenovo Ruardove graščine na Stari Savi, ki pa jo bo večinoma financirala sama. Čeprav so podlage za razglasitev Stare Save za kulturni spomenik državnega pomena pripravljene, kar bi občini omogočilo kandidiranje za državna sredstva, bo namreč o razglasitvi odločala šele nova vlada.
Območje nekdanje fužine iz 16. stoletja, dopolnjeno s kasnejšimi objekti iz 17., 18. in 19. stoletja (cerkev, Ruardova graščina in Kasarna, kjer so prostori glasbene šole, ter naprave nekdanjih fužin), ima izjemen urbanistični, tehnični, arhitekturni in zgodovinski pomen, na podlagi strokovnega mnenja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pravijo na ministrstvu za kulturo. Ker vlada opravlja le tekoče posle, mora odlok o razglasitvi Stare Save za državni spomenik na potrditev počakati do nastopa nove vlade, pravi ministrstvo.
Po oceni občine Jesenice je predvidena vrednost obnove 2,3 milijona evrov, od tega načrtujejo, da bodo 154.000 evrov pridobili od EU in države. Občina doslej na razpisih ministrstva za kulturo in norveškega mehanizma ni bila posebej uspešna. Na javnih razpisih namreč dosegajo višje število točk kulturni spomeniki državnega pomena, ki praviloma tudi pridobijo sofinanciranje predvidenih posegov, ugotavljajo na občini. Kot pravijo, je zato razglasitev Stare Save z Ruardovo graščino za kulturni spomenik državnega pomena ključna za pridobivanje sredstev za sofinanciranje obnove.
Z obnovo se občini mudi, saj objekt ni več primeren za opravljanje dejavnosti, je lani ugotovila služba za varnost in zdravje pri delu. Za obnovo graščine je bilo na razpisu izbrano podjetje Kolektor Koling, ki bo gradbena dela izvedlo za skoraj 2,2 milijona evrov, zdaj pa občina čaka na razplet razpisa ministrstva za infrastrukturo za energetsko prenovo stavb. Šele po razglasitvi Stare Save za spomenik državnega pomena se bodo lahko prijavili na spomeniškovarstveni projektni razpis ministrstva za kulturo, ki bo predvidoma objavljen konec leta, prijavili pa bodo lahko le dela, ki jih bodo opravili po tem. Največ denarja za obnovo, skoraj milijon evrov, bo občina po načrtu namenila prihodnje leto, po dobrega pol milijona evrov pa letos in leta 2020.
Uprava Gornjesavskega muzeja, ki ima sedež v Ruardovi graščini od ustanovitve leta 1951, se na selitev že pripravlja in zdaj selijo muzejsko gradivo, je povedala direktorica muzeja Irena Lačen Benedičič. Med obnovo, ki bo trajala dve leti, bo uprava muzeja v Kosovi graščini na Jesenicah. Muzealci so pri tem ugotovili, da je bila fasada Ruardove graščine nazadnje urejena leta 1968, po izselitvi zadnjih stanovalcev iz graščine v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja pa večjih obnovitvenih del ni bilo. Kot je povedal zgodovinar v Gornjesavskem muzeju Jesenice dr. Marko Mugerli, je bila Ruardova graščina nazadnje temeljito obnovljena pred skoraj 200 leti, natančneje leta 1831. Tedaj je bila v lasti rodbine Ruard.
Uradno ime graščine vsebuje še ime prvih lastnikov, to je rodbine Bucelleni, torej Bucelleni-Ruardova graščina. Po nekaterih virih jo je dal sezidati Bernard Bucelleni, čigar rod iz 7. stoletja izhaja iz Francije, po drugem viru pa je graščino kupil leta 1538. Bucellenijevi so zašli v težave in graščino so leta 1766 kupili Ruardovi, ki so jo dobro stoletje kasneje skupaj z drugim premoženjem vložili v Kranjsko industrijsko družbo (KID). Po drugi svetovni vojni je bilo premoženje KID podržavljeno, v graščini pa so bivališča dobili delavci z družinami. Leta 1954 je bila odprta stalna razstava o železarstvu. Zadnji stanovalci so se izselili leta 1962.
Od ustanovitve Železarskega muzeja leta 1951 v Ruardovi graščini domujejo muzealci in zgodovinarji. Kot je dejal Mugerli, »pri delu voham starino«. »Prvo leto po zaposlitvi v muzeju sem bil kar naprej prehlajen. Šele kasneje sem se navadil na prepih, ki je vlekel skozi dotrajana okna,« je razložil. Po neurjih in obilnih padavinah je bilo treba pogosto krpati streho in popravljati žlebove, saj je voda vedno našla špranje. »Tudi na glavo mi je tekla, ko sem delal za mizo,« je še dejal in se »pohvalil«, da imajo tudi domače živali – golobe na podstrešju. Ob prenovi si želi, da bi morda našli časovno kapsulo, kakršno so odkrili njegovi predhodniki, ko so podrli leta 1847 pozidano predelno steno. »Časovna kapsula bi bila cukrček,« si želi zgodovinar.
Objekt je energijsko zelo potraten, velik del prostorov je zaradi dotrajanosti neuporaben, objekt je bil prizadet še v potresih v letih 1998 in 2004. Hkrati z obnovo bodo pripravili načrte za muzejsko razstavo, pri čemer še ni odločeno, katerim vsebinam bodo poleg železarstva dali več poudarka.
Občina je od leta 1996 v urejanje Stare Save skupaj vložila že 12 milijonov evrov. Kljub enkratnosti pa Jeseničani prostora še niso vzeli za svojega in je pogosto povsem prazen, prav tako so tam redke prireditve. Na občini, denimo, ne vedo, koliko denarja bodo letos namenili za vsebine, ki bi privabile ljudi na Staro Savo, saj da so »sredstva razpršena na več področij in nekateri razpisi tudi še niso končani«.
Območje nekdanje fužine iz 16. stoletja, dopolnjeno s kasnejšimi objekti iz 17., 18. in 19. stoletja (cerkev, Ruardova graščina in Kasarna, kjer so prostori glasbene šole, ter naprave nekdanjih fužin), ima izjemen urbanistični, tehnični, arhitekturni in zgodovinski pomen, na podlagi strokovnega mnenja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pravijo na ministrstvu za kulturo. Ker vlada opravlja le tekoče posle, mora odlok o razglasitvi Stare Save za državni spomenik na potrditev počakati do nastopa nove vlade, pravi ministrstvo.
Po oceni občine Jesenice je predvidena vrednost obnove 2,3 milijona evrov, od tega načrtujejo, da bodo 154.000 evrov pridobili od EU in države. Občina doslej na razpisih ministrstva za kulturo in norveškega mehanizma ni bila posebej uspešna. Na javnih razpisih namreč dosegajo višje število točk kulturni spomeniki državnega pomena, ki praviloma tudi pridobijo sofinanciranje predvidenih posegov, ugotavljajo na občini. Kot pravijo, je zato razglasitev Stare Save z Ruardovo graščino za kulturni spomenik državnega pomena ključna za pridobivanje sredstev za sofinanciranje obnove.
Občini se mudi
Z obnovo se občini mudi, saj objekt ni več primeren za opravljanje dejavnosti, je lani ugotovila služba za varnost in zdravje pri delu. Za obnovo graščine je bilo na razpisu izbrano podjetje Kolektor Koling, ki bo gradbena dela izvedlo za skoraj 2,2 milijona evrov, zdaj pa občina čaka na razplet razpisa ministrstva za infrastrukturo za energetsko prenovo stavb. Šele po razglasitvi Stare Save za spomenik državnega pomena se bodo lahko prijavili na spomeniškovarstveni projektni razpis ministrstva za kulturo, ki bo predvidoma objavljen konec leta, prijavili pa bodo lahko le dela, ki jih bodo opravili po tem. Največ denarja za obnovo, skoraj milijon evrov, bo občina po načrtu namenila prihodnje leto, po dobrega pol milijona evrov pa letos in leta 2020.
Uprava Gornjesavskega muzeja, ki ima sedež v Ruardovi graščini od ustanovitve leta 1951, se na selitev že pripravlja in zdaj selijo muzejsko gradivo, je povedala direktorica muzeja Irena Lačen Benedičič. Med obnovo, ki bo trajala dve leti, bo uprava muzeja v Kosovi graščini na Jesenicah. Muzealci so pri tem ugotovili, da je bila fasada Ruardove graščine nazadnje urejena leta 1968, po izselitvi zadnjih stanovalcev iz graščine v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja pa večjih obnovitvenih del ni bilo. Kot je povedal zgodovinar v Gornjesavskem muzeju Jesenice dr. Marko Mugerli, je bila Ruardova graščina nazadnje temeljito obnovljena pred skoraj 200 leti, natančneje leta 1831. Tedaj je bila v lasti rodbine Ruard.
Uradno ime graščine vsebuje še ime prvih lastnikov, to je rodbine Bucelleni, torej Bucelleni-Ruardova graščina. Po nekaterih virih jo je dal sezidati Bernard Bucelleni, čigar rod iz 7. stoletja izhaja iz Francije, po drugem viru pa je graščino kupil leta 1538. Bucellenijevi so zašli v težave in graščino so leta 1766 kupili Ruardovi, ki so jo dobro stoletje kasneje skupaj z drugim premoženjem vložili v Kranjsko industrijsko družbo (KID). Po drugi svetovni vojni je bilo premoženje KID podržavljeno, v graščini pa so bivališča dobili delavci z družinami. Leta 1954 je bila odprta stalna razstava o železarstvu. Zadnji stanovalci so se izselili leta 1962.
V Staro Savo že 12 milijonov
Od ustanovitve Železarskega muzeja leta 1951 v Ruardovi graščini domujejo muzealci in zgodovinarji. Kot je dejal Mugerli, »pri delu voham starino«. »Prvo leto po zaposlitvi v muzeju sem bil kar naprej prehlajen. Šele kasneje sem se navadil na prepih, ki je vlekel skozi dotrajana okna,« je razložil. Po neurjih in obilnih padavinah je bilo treba pogosto krpati streho in popravljati žlebove, saj je voda vedno našla špranje. »Tudi na glavo mi je tekla, ko sem delal za mizo,« je še dejal in se »pohvalil«, da imajo tudi domače živali – golobe na podstrešju. Ob prenovi si želi, da bi morda našli časovno kapsulo, kakršno so odkrili njegovi predhodniki, ko so podrli leta 1847 pozidano predelno steno. »Časovna kapsula bi bila cukrček,« si želi zgodovinar.
Objekt je energijsko zelo potraten, velik del prostorov je zaradi dotrajanosti neuporaben, objekt je bil prizadet še v potresih v letih 1998 in 2004. Hkrati z obnovo bodo pripravili načrte za muzejsko razstavo, pri čemer še ni odločeno, katerim vsebinam bodo poleg železarstva dali več poudarka.
Občina je od leta 1996 v urejanje Stare Save skupaj vložila že 12 milijonov evrov. Kljub enkratnosti pa Jeseničani prostora še niso vzeli za svojega in je pogosto povsem prazen, prav tako so tam redke prireditve. Na občini, denimo, ne vedo, koliko denarja bodo letos namenili za vsebine, ki bi privabile ljudi na Staro Savo, saj da so »sredstva razpršena na več področij in nekateri razpisi tudi še niso končani«.
