Plastična hrana, zvezek komorebi, svilena tapiserija
V Pokrajinskem muzeju Kočevje na ogled potujoča razstava, ki predstavlja ustvarjalnost umetnikov in obrtnikov.
Odpri galerijo
Po dveh letih gostovanj v Nemčiji, Španiji, Rusiji, Romuniji in Angliji je razstava Vrhunska umetnost Japonske zdaj na ogled tudi v Sloveniji. V resnici presenetljivo in zelo zanimivo razstavo, ki združuje dela priznanih umetnikov in odličnih obrtnikov, ki se ukvarjajo z raznovrstnimi tehnikami in materiali, si je mogoče do 28. oktobra ogledati v Pokrajinskem muzeju Kočevje.
Ali je mogoče na enem mestu skupaj razstaviti plastično hrano, ki sicer krasi izložbe številnih japonskih lokalov, in delo Kimijo Mišima, umetnice, ki je dobila eno najprestižnejših nagrad na področju keramike, zlato medaljo na Mednarodni keramični razstavi v Faenzi? Je prav, da si isti razstavni prostor delijo drobne, iz plastike narejene živali iz Japonske, ki jih je podjetje Kaiyodo vstavljalo v čokoladna jajčka, in vrhunsko blago Takešija Kitamure, ki je zaradi ohranjanja in izjemnega razvoja japonske tradicionalne tehnike tkanja razglašen za živ narodni zaklad Japonske?
Masanobu Ita, izvršni programski direktor Japonske fundacije, ki je bila kot javna agencija ustanovljena leta 1972 z namenom, da po svetu s kulturo promovira deželo vzhajajočega sonca, v uvodu kataloga razstave pravi, da namen tako raznolike razstave ni predstaviti kaotičnost sodobne Japonske, ampak povzeti raznolikost in odličnost tehnik, materialov in ustvarjalnosti mojstrov od 19. Stoletja pa do danes.
Najstarejša razstavljena predmeta sta iz obdobja Meidži oziroma iz let 1868–1912, ko so se v takrat še fevdalno urejeni Japonski, ki je bila izolirana od sveta, zgodile velike spremembe tako na političnem kot družbenem področju. Japonska se je odprla svetu. Izdelki, ki so jih tisočletja izpopolnjevali japonski mojstri, so postali v tujini izredno cenjeni in iskani, obenem pa so ustvarjalci v kratkem času naredili korak naprej in združili tradicionalni japonski slog ter zahodne elemente.
To je na razstavi predstavljeno z dvema predmetoma: več kot 70 centimetrov veliko posodo Sacuma, ki je porisana z neverjetno natančnimi risbami, in s svileno vezenino, na kateri je upodobljen tempelj. Obe deli sta značilni za obdobje Meidži, ko se je do takrat skrivnostna Japonska svetu predstavila z izdelki, ki izstopajo zaradi izredno zahtevnih in tudi zapletenih tehnik, ki jih lahko obvladajo le izredno spretni ustvarjalci – mojstri. Pri vrču izstopata predvsem zahtevna tehnika izdelave in mojstrstvo slikarjev, ki jim je uspelo narisati neverjetno natančne risbe.
Svilena tapiserija pa kaže takratni korak naprej na področju tekstila. Do obdobja Meidži so Japonci blago uporabljali predvsem za vsakodnevna in slavnostna oblačila, kot je kimono. Z odprtjem Japonske svetu pa so se umetniki spustili na do takrat neznano področje izdelovanja tapiserij, pri katerem v vrhunskosti – tako so zapisali v katalogu k razstavi – prav nič ne zaostajajo za svojimi slikarskimi kolegi, ki so naredili posodo Sacuma. Japonske tapiserije so v zahodnem svetu takoj postale cenjeno in iskano blago.
Poleg dveh del neznanih umetnikov iz obdobja Meidži razstava predstavlja tudi sodobnike, ki izstopajo s svojimi tehnikami, stopnjo perfekcije in neverjetnimi koncepti. Med njimi vzbuja posebno pozornost Ičijo Jamamoto, priznani predstavnik sodobne japonske keramike, ki je izpopolnil posebno vrsto glazure in temu primerno tehniko, da ustvarja predmete, ki dajejo vtis nakita. Postopek izdelave vaze ali šatulje, ki sta na ogled na razstavi, ni samo izredno natančno delo, ampak zahteva od dva- do trikrat več žganj v keramični peči, kot je to običajno. Z drugimi besedami, kot so zapisali v katalogu: »Tehnika, ki v resnici uteleša filozofijo superlativne umetnostne obrti.«
Za zahodnjaka pa so verjetno največja posebnost razstave plastični primerki hrane. Imajo jih številni lokali na Japonskem, tako da se lahko obiskovalec odloči, kaj bo jedel, brez menija oziroma s pogledom v izložbo. Tako predstavljena hrana ima korenine v letu 1910, ko so se predvsem v veleblagovnicah uveljavili vzorci hrane in so obiskovalcem dali na ogled resnične obroke hrane. Sčasoma so jih zamenjali s primerki iz voska, ki pa so se hitro topili. Zdaj so narejeni iz silikona ali smole in se na prvi pogled ne razlikujejo od resnične hrane, ki jo obiskovalec dobi na mizo. Vsak vzorec hrane je narejen ročno in – glede na neverjetno prepričljivost – v resnici vrhunski izdelek številnih neimenovanih mojstrov.
Razstava Vrhunska umetnost Japonske pa prinaša še vrsto drugih odličnih presenečenj, kot je že na pogled neverjetno krhka zeljna glava, ki jo je Jasuhiro Suzuku ustvaril iz papirja oziroma papir mašeja. Takahiro Ivasaki, ki prav tako uporablja vsakdanje materiale, pa je mojster figurativne predstavitve, ki se na razstavi predstavlja z delom Iz nereda, neverjetnim prerezom hriba oziroma nekega območja, narejenim iz brisač. Veličasten poklon papirju in drevju je uspel Jasuhiro Suzuki z zvezkom komorebi, izrazom, ki ga imajo verjetno samo Japonci in z njim opišejo presevanje svetlobe skozi listje.
Zelo raznoliko razstavo, ki je vredna pozornosti in bo svoje potovanje po 28. oktobru nadaljevala po svetu, je mogoče pogledati tudi skozi razmišljanje Paula Schimmla, ameriškega kuratorja in strokovnjaka za sodobno umetnost, ki je leta 2001 zapisal: »Dela japonskih umetnikov ni mogoče gledati samo skozi to, kar naredijo, ampak predvsem skozi proces dela, skozi edinstvene umetniške tehnike in čas, ki ga temu namenijo.«
Japonska fundacija, ki je bila kot javna agencija ustanovljena leta 1972, ima po svetu vsako leto okoli 20 potujočih razstav, na katerih predstavljajo japonsko umetnost, skupaj z obrtjo, slikarstvom, arhitekturo, oblikovanjem … Te razstave na leto priredijo v približno sto mestih.
Ali je mogoče na enem mestu skupaj razstaviti plastično hrano, ki sicer krasi izložbe številnih japonskih lokalov, in delo Kimijo Mišima, umetnice, ki je dobila eno najprestižnejših nagrad na področju keramike, zlato medaljo na Mednarodni keramični razstavi v Faenzi? Je prav, da si isti razstavni prostor delijo drobne, iz plastike narejene živali iz Japonske, ki jih je podjetje Kaiyodo vstavljalo v čokoladna jajčka, in vrhunsko blago Takešija Kitamure, ki je zaradi ohranjanja in izjemnega razvoja japonske tradicionalne tehnike tkanja razglašen za živ narodni zaklad Japonske?
Masanobu Ita, izvršni programski direktor Japonske fundacije, ki je bila kot javna agencija ustanovljena leta 1972 z namenom, da po svetu s kulturo promovira deželo vzhajajočega sonca, v uvodu kataloga razstave pravi, da namen tako raznolike razstave ni predstaviti kaotičnost sodobne Japonske, ampak povzeti raznolikost in odličnost tehnik, materialov in ustvarjalnosti mojstrov od 19. Stoletja pa do danes.
Prelomnica po letu 1868
Najstarejša razstavljena predmeta sta iz obdobja Meidži oziroma iz let 1868–1912, ko so se v takrat še fevdalno urejeni Japonski, ki je bila izolirana od sveta, zgodile velike spremembe tako na političnem kot družbenem področju. Japonska se je odprla svetu. Izdelki, ki so jih tisočletja izpopolnjevali japonski mojstri, so postali v tujini izredno cenjeni in iskani, obenem pa so ustvarjalci v kratkem času naredili korak naprej in združili tradicionalni japonski slog ter zahodne elemente.
To je na razstavi predstavljeno z dvema predmetoma: več kot 70 centimetrov veliko posodo Sacuma, ki je porisana z neverjetno natančnimi risbami, in s svileno vezenino, na kateri je upodobljen tempelj. Obe deli sta značilni za obdobje Meidži, ko se je do takrat skrivnostna Japonska svetu predstavila z izdelki, ki izstopajo zaradi izredno zahtevnih in tudi zapletenih tehnik, ki jih lahko obvladajo le izredno spretni ustvarjalci – mojstri. Pri vrču izstopata predvsem zahtevna tehnika izdelave in mojstrstvo slikarjev, ki jim je uspelo narisati neverjetno natančne risbe.
Svilena tapiserija pa kaže takratni korak naprej na področju tekstila. Do obdobja Meidži so Japonci blago uporabljali predvsem za vsakodnevna in slavnostna oblačila, kot je kimono. Z odprtjem Japonske svetu pa so se umetniki spustili na do takrat neznano področje izdelovanja tapiserij, pri katerem v vrhunskosti – tako so zapisali v katalogu k razstavi – prav nič ne zaostajajo za svojimi slikarskimi kolegi, ki so naredili posodo Sacuma. Japonske tapiserije so v zahodnem svetu takoj postale cenjeno in iskano blago.
Za zahodnjaka so verjetno največja posebnost razstave plastični primerki hrane. Imajo jih številni lokali na Japonskem, tako da se lahko obiskovalec odloči, kaj bo jedel, brez menija oziroma s pogledom v izložbo.
Različni sodobni ustvarjalci
Poleg dveh del neznanih umetnikov iz obdobja Meidži razstava predstavlja tudi sodobnike, ki izstopajo s svojimi tehnikami, stopnjo perfekcije in neverjetnimi koncepti. Med njimi vzbuja posebno pozornost Ičijo Jamamoto, priznani predstavnik sodobne japonske keramike, ki je izpopolnil posebno vrsto glazure in temu primerno tehniko, da ustvarja predmete, ki dajejo vtis nakita. Postopek izdelave vaze ali šatulje, ki sta na ogled na razstavi, ni samo izredno natančno delo, ampak zahteva od dva- do trikrat več žganj v keramični peči, kot je to običajno. Z drugimi besedami, kot so zapisali v katalogu: »Tehnika, ki v resnici uteleša filozofijo superlativne umetnostne obrti.«
Za zahodnjaka pa so verjetno največja posebnost razstave plastični primerki hrane. Imajo jih številni lokali na Japonskem, tako da se lahko obiskovalec odloči, kaj bo jedel, brez menija oziroma s pogledom v izložbo. Tako predstavljena hrana ima korenine v letu 1910, ko so se predvsem v veleblagovnicah uveljavili vzorci hrane in so obiskovalcem dali na ogled resnične obroke hrane. Sčasoma so jih zamenjali s primerki iz voska, ki pa so se hitro topili. Zdaj so narejeni iz silikona ali smole in se na prvi pogled ne razlikujejo od resnične hrane, ki jo obiskovalec dobi na mizo. Vsak vzorec hrane je narejen ročno in – glede na neverjetno prepričljivost – v resnici vrhunski izdelek številnih neimenovanih mojstrov.
Vrsta presenečenj
Razstava Vrhunska umetnost Japonske pa prinaša še vrsto drugih odličnih presenečenj, kot je že na pogled neverjetno krhka zeljna glava, ki jo je Jasuhiro Suzuku ustvaril iz papirja oziroma papir mašeja. Takahiro Ivasaki, ki prav tako uporablja vsakdanje materiale, pa je mojster figurativne predstavitve, ki se na razstavi predstavlja z delom Iz nereda, neverjetnim prerezom hriba oziroma nekega območja, narejenim iz brisač. Veličasten poklon papirju in drevju je uspel Jasuhiro Suzuki z zvezkom komorebi, izrazom, ki ga imajo verjetno samo Japonci in z njim opišejo presevanje svetlobe skozi listje.
Zelo raznoliko razstavo, ki je vredna pozornosti in bo svoje potovanje po 28. oktobru nadaljevala po svetu, je mogoče pogledati tudi skozi razmišljanje Paula Schimmla, ameriškega kuratorja in strokovnjaka za sodobno umetnost, ki je leta 2001 zapisal: »Dela japonskih umetnikov ni mogoče gledati samo skozi to, kar naredijo, ampak predvsem skozi proces dela, skozi edinstvene umetniške tehnike in čas, ki ga temu namenijo.«