Fides očita Poklukarju nespametne poteze
Ministrstvo za zdravje bi pod zdajšnjim vodstvom čakalo, da se sistem nujne medicinske pomoči (NMP) začne urejati po lokalnih volitvah, Janez Poklukar, predhodnik ministra Danijela Bešiča Loredana, pa meni, da je treba k urejanju problematike pristopiti takoj, saj so vsi nastavki že pripravljeni in jih je nujno treba udejanjiti.
Ko je pred dnevi javnost razburilo dejstvo, da se bo v Kočevju zaradi pomanjkanja zdravnikov zgodilo, da ti predvsem v nočnem času ne bodo ves čas prisotni, je postalo jasno, da je treba sistem nujne medicinske pomoči prilagoditi obstoječim razmeram in zagotoviti, da bodo imeli ljudje zagotovljeno nujno obravnavo 24 ur, sedem dni v tednu.
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je za STA dejal, da bodo za projekt ureditve mreže nujne medicinske pomoči ustanovili delovno skupino, ki jo bodo predstavili septembra. Rešitve bodo iskali z lokalno skupnostjo in jih predstavili po jesenskih lokalnih volitvah: »Nočemo, da bi bila to tema predvolilnih bojev, ki se nakazujejo. Če nam bo uspelo najti konsenz z lokalnimi skupnostmi, zdravstvenimi domovi in bolnišnicami, bomo lahko sistemske rešitve implementirali spomladi prihodnje leto.«
Janez Poklukar, nekdanji minister za zdravje, meni, da je to odločno prepozno: »Časa za čakanje ni, morda bo po lokalnih volitvah prepozno. Rešitve bi morale biti že v interventnem zakonu, tako alarmantna je zadeva.«
Nadgradnja NMP in satelitski urgentni centri
Spomnil je, da je bilo v preteklosti za vzdržnost in delovanje NMP, ki ga je dolžna zagotavljati država, storjenih kar nekaj aktivnosti, za katere je bilo med primopredajo novemu ministru sporočeno, naj jih prioritetno nadaljuje.
Po skoraj sedmih letih delovanja Urgentnih centrov so pripravili nujno nadgradnjo sistema NMP ter z deležniki pregovorili mrežo satelitskih urgentnih centrov. Desetim urgentnim centrom (Izola, Nova Gorica, Novo mesto, Brežice, Trbovlje, Ptuj, Murska Sobota, Maribor, Slovenj Gradec, Celje, Jesenice) naj bi se pridružil ptujski urgentni center, kjer so začeli gradnjo, z vodstvi Zdravstvenega doma Ljubljana in UKC Ljubljana pa so začeli koordinirati dogovore, da tudi na območju Ljubljane organizirajo enoten urgentni center. Prvi rezultati dogovorov so bili že realizirani v aneksu 1 k splošnemu dogovoru za leto 2022. Tako bo Slovenija na koncu reorganizacije imela 12 urgentnih centrov.
Predvideli in pripravili ter z vsemi deležniki so dogovorili tudi mrežo 11 satelitskih urgentnih centrov (Tolmin, Postojna, Kranj, Sevnica, Ilirska Bistrica, Kočevje, Šmarje pri Jelšah, Velenje, Litija, Idrija, Sežana) in ohranili vse preostale 24-urne dežurne lokacije NMP. V satelitskih urgentnih centrih so dogovorili vsebino oziroma storitve ali bolje zdravstvena stanja, ki jih bodo ti obravnavali brez preusmerjanja v urgentne centre. To je bila osnova za standardizacijo prostorov in opreme ter kadrov.
Nevključevanje pediatrov na terenu, dežura jih manj kot 50 odstotkov, pa jim je po Poklukarjevih besedah narekovalo tudi oblikovanje prvih dogovorov za vzpostavitev pediatričnih urgentnih centrov (PUC). Kot podporo delovanju pediatričnega oddelka v SB Novo mesto so se z novomeškimi zdravstvenimi domovi dogovorili, da se ti vključijo v dežurno službo PUC SB NM. Dogovorjene spremembe so tudi implementirali v aneksu 1 k splošnemu dogovoru 2022. »Verjamem, da je projekt lahko uspešen in da ga lahko implementiramo po vseh regijah. ZD Ljubljana je maja izkazal interes, da na podoben način organiziramo pediatrično NMP na območju Ljubljane,« je sporočil Poklukar.
Dodal je, da NMP v urgentnih centrih dobiva tudi novo podobo skozi širjenje delovanja dispečerskega centra, ki vodi in koordinira NMP po celotni državi. »Do konca leta naj bi ta s svojim delovanjem začel pokrivati celotno Slovenijo. S tem bomo poleg enotnega delovanja usmerjenja in vodenja reševalnih akcij dobili tudi enotne podatke, na katerih bo mogoče NMP tudi v prihodnje nadgrajevati in izboljševati.«
Glede akutnega problema NMP v Kočevju, kjer ministrstvo za zdravje po Poklukarjevih besedah ni odreagiralo, vendar verjame, da v dobrobit nujne medicinske oskrbe prebivalcev bo, je nujno treba čim prej urediti: organizacijo dela zdravnikov in njihovo vključevanje v NMP na vseh nivojih zdravstva, ne le na primarnem nivoju.
Nekdanji minister meni, da je organizacijo ob dispečerski službi treba nujno nemudoma nadgraditi z vozilom urgentnega zdravnika, tako imenovanim VUZ. »Le tako bomo lahko zadostili vsem potrebam prebivalstva in zdravnika na reševanje poslali naproti reševalcem, neodvisno od njihovega delovanja, le ko bo to potrebno. Danes žal urgentni zdravniki presedijo ure v reševalnih vozilih zgolj kot sovozniki, ker proces preprosto ni organiziran tako, da kadar ni potrebno, delujejo sami, avtonomno in neodvisno, brez reševalcev in reševalnega vozila oziroma samostojno z diplomiranim zdravstvenikom na območju, ki ga pokrivajo z NMP.« Tako bo zdravnik več časa na voljo tistim prebivalcem območja, ki ga resnično potrebujejo, hkrati pa bo delo optimizirano, saj bo bolnikom lahko namenil več časa za obravnavo. Posledično bomo imeli zadovoljnega bolnika in uspešnejše in zadovoljne zaposlene. To je sinergija, ki jo potrebujemo za ohranitev primarnega zdravstva, NMP in ugleda zdravstva, je jasen Poklukar.
Pravilnik na čakanju
Problem vidi tudi v zakonodaji, ki omogoča, da se zdravniki prosto odločajo za vključevanje v NMP. »Glede na togost plačnega sistema je težko v neskončnost pričakovati, da bodo zdravniki delali zgolj na moralni pogon.« Dokler torej ne bo spremenjena pravna oblika javnih zdravstvenih zavodov – pred kratkim je Poklukar predlagal preoblikovanje v zdravstvena podjetja –, je interventno treba novelirati 44.f člen ZZdrs ter zapisati, da morajo vsi zdravniki, ki nimajo opravičljivega razloga, najmanj do šestdesetega leta starosti opravljati NMP v svoji specialnosti, v statistični regiji v deležu, ki ga predstavljajo sami med specialisti v regiji za ohranjanje licence. »To bi moralo veljati za vse nivoje zdravstva.«
Skladno s tem je Poklukarjeva ekipa že pripravila osnutek spremembe pravilnika o delovanju NMP, žal pa je zaključek mandata preprečil, da bi omenjeno spremembo tudi zakonsko uredili. Poklukar sicer osebno meni, da bi glede na pomanjkanje zdravstvenega kadra to določilo morali vnesti celo v zakon o zdravstveni dejavnosti, veljati pa bi moralo za vse licencirane zdravstvene profile, torej tudi za diplomirane medicinske sestre.
Na vprašanje, ali na ministrstvu vendarle ne morejo ponuditi rešitev že pred napovedano sistemsko rešitvijo spomladi prihodnje leto, je minister Bešič Loredan pred dnevi odgovoril, da žal ne, saj primanjkuje tako urgentnih kot družinskih zdravnikov, ki ob pomanjkanju urgentnih zdravnikov pomagajo v ambulantah NMP.
Pri tem je navedel podatek, da reševalne ekipe ambulant NMP v zdravstvenih domovih od 19. do 7. ure v povprečju posredujejo le nekaj več kot dvakrat.
Napovedal je tudi, da bodo študente medicine s štipendijami spodbujali za izbiro specializacije iz urgentne medicine. »Vendar morajo mladi vedeti, kakšen bo dolgoročno sistem, če jih želimo privabiti za delo na primarni ali urgentni ravni,« je še dejal.
Odziv Fidesa na Poklukarjevo mnenje
Gospod Poklukar je imel v svojem mandatu ministra za zdravje dovolj priložnosti za sistemske spremembe delovanja slovenskega javnega zdravstvenega sistema, vendar se jim je »uspešno« izogibal.
V Fidesu že ves čas opozarjamo na postopen razkroj slovenskega javnega zdravstva in nezmožnost zagotavljanja pokritosti ambulant nujne medicinske pomoči z zdravnikom je zgolj eden od pokazateljev, da nosilci zdravstvene dejavnosti zapuščajo javni zdravstveni sistem.
Razloge, da je temu tako, gre pripisati tudi nespametnim potezam nekdanjega ministra za zdravje, gospoda Poklukarja, ki je s porušenjem plačnih razmerij v zdravstvenem timu povsem razvrednotil pomen zdravniškega dela.
Da se vse manj dobrih maturantov odloča za študij medicine, vse manj diplomantov medicine pa za zahtevna, a lepa in za zdravje državljank in državljanov nujna specialistična področja, je kriva restriktivna politika odločevalcev, ki gre celo tako daleč, da zavestno krši dogovorjene obremenitve zdravnikov v obliki standardov in normativov. Trenutno najbolj aktualen primer so glavarinski količniki na primarni ravni zdravstva, ki se namesto dogovorjenega zmanjševanja, z namenom kratkovidnega gašenja požara prikrito povečujejo, kar vodi v nadaljnje izgorevanje že tako preobremenjenih zdravnic in zdravnikov in vse večji osip ter vse manjše zanimanje mladih za sicer čudovit poklic družinskega zdravnika.
V podobni maniri gospod Poklukar nadaljuje tudi v svojih zadnjih izjavah, saj je povsem jasno, da bi predlagani ukrep zakonske prisile vključevanja zdravnikov v ambulante nujne medicinske pomoči do vključno 60. leta starosti (namesto zdaj veljavne meje 55 let) zgolj nesorazmerno obremenil tiste najizkušenejše zdravnike, ki še vztrajajo v javnem zdravstvenem sistemu in jih dokončno spodbudil k temu, da sistem dokončno zapustijo.
Čas dela zdravnikov na »moralni pogon«, na katerega so se v preteklosti zanašali politični odločevalci, se ob vse večjih obremenitvah in vse večji izgorelosti zdravnikov postopoma izteka. In kot pravilno ugotavlja gospod Poklukar, je glavni krivec razkroja javnega zdravstvenega sistema togost sistema plač v javnem sektorju.
Skrajni čas je, da se politični odločevalci, in nenazadnje vse državljanke in državljani, odločimo, ali nam je na prvem mestu ustrezna in dostopna zdravniška oskrba, ko jo potrebujemo, ali nam je bolj pomembna enakost v enotnem plačnem sistemu zaposlenih v javnem sektorju.
