SDS odbija volivce zaradi ideologije, Svoboda zaradi svoje moči
Pri vprašanju, katere stranke zagotovo ne bi volili, ki ga inštitut Mediana v raziskavi javnega mnenja redno zastavlja respondentom, je prvo mesto oddano za največjo opozicijsko stranko SDS. A v zadnjem obdobju se je odbojnost stranke Janeza Janše zmanjšala, s padanjem javnomnenjske podpore največji koalicijski stranki Gibanje Svoboda, pa njej narašča odbojnost.
Respondenti imajo možnost, da v anketi navedejo stranko, ki jih najbolj odbija. Odbojnost SDS je na začetku mandata vlade Roberta Goloba znašala malenkost manj kot 50 odstotkov. V letu in pol se je znižala za približno 10 odstotnih točk, decembra letos pa je prvič padal pod mejo 40 odstotkov.
Izmed koalicijskih strank je večino časa status najbolj odbojne stranke držala Levica, a na precej nižjem nivoju kot SDS. Odbojnost Levice se je v tem mandatu gibala približno na ravni 15 odstotkov. Svoboda je vladni mandat začela s 7,4-odstotno odbojnostjo, ki je v nadaljevanju rasla, letos spomladi je prvič prebila 20 odstotkov, kar pomeni, da je stranka odbijala vsakega petega volivca, letos jeseni pa se je Svoboda utrdila kot najbolj odbojna stranka na levosredinskem polu.
Izrazito je odbojnost Svobode poskočila novembra, trend njenega naraščanja pa se je nadaljeval tudi decembra, ko je največja vladna stranka odbijala že vsakega četrtega volivca. Razlika v odbojnosti med SDS in Svobodo zdaj znaša le še dobrih 10 odstotnih točk, kar je daleč najmanj v aktualnem mandatu.
SDS, Gibanje Svoboda in Levica nase vežejo več kot tri četrtine odbojnosti med strankami slovenskega strankarskega sistema. Odbojnost obeh preostalih parlamentarnih strank, SD in Nove Slovenije, je bistveno nižja, v povprečju se giblje od enega do treh odstotkov. Še nekoliko nižja pa je odbojnost Piratske stranke Slovenije, Slovenske nacionalne stranke in Slovenske ljudske stranke.
Neodbojne stranke štejejo volivci za nerelevantne
Odbojnost dobrih 25 odstotkov je za stranko leve sredine visoka. Mediana odbojnost meri od leta 2020, podatki pa kažejo, da je Lista Marjana Šarca ob koncu svoje vladavine na začetku leta 2020 dosegala približno 5-odstotno odbojnost.
»Odbojna je tista stranka, ki ima bodisi moč ali ideologijo, ki je za volivce nesprejemljiva,« definicijo odbojnosti neke stranke poda sociolog dr. Samo Uhan, ki sodeluje tudi s Centrom za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij.
Pogoji za odbojnost so iz tega vidika izpolnjeni tako pri SDS kot Svobodi in Levici: »Gibanje Svoboda kot največja vladna stranka ima moč, nima pa ideologije. Levica in SDS pa imata najbolj izrazita ideološka stališča na svojem polu med vsemi strankami. Za en del volivcev je najbolj odbojna moč stranke, za drugi del pa to, da je neka stranka jasno ideološko profilirana«.
Stranke z nizko odbojnostjo kot sta SD in NSi pa volivci, tako Uhan, zaznavajo kot stranke brez moči ali brez ideologije. »V resnici je to za njih huje, da niso odbojne, ker jih imajo volivci za irelevantne,« izpostavi Uhan.
Laično bi bilo mogoče sklepati, da če Svobodi pada podpora volivcev, po drugi strani raste njena odbojnost. Uhan opozarja, da je treba biti zelo biti previden pri takšnih linearnih ocenah, češ da gre le za pretakanje iz enega kozarca v drugega. »Odbojnost in priljubljenost strank sta lahko v korelaciji, ni pa nujno«. Odbojnost, opozarja Uhan, tudi ni čisti antipod priljubljenosti. »SDS je tradicionalno najbolj odbojna stranka, hkrati pa je na lestvicah strankarskih preferenc visoko.
Sociolog in strokovnjak za merjenje javnega mnenja bi si iz metodološkega vidika želel večjo operacionalizacijo merjenja odbojnosti. Da bi pa bila odbojnost operativen koncept, s katerim bi lahko prognoziral kakršnokoli dogajanja, trende, bi bilo treba narediti dodatne analize. »Sedaj namreč ne vemo, kateri dejavniki so največ prispevali k skupni oceni odbojnosti neke stranke.«
