»Statiki delamo vedno po istem principu, zato mi je vseeno, ali gradim stolpnico ali pa hiško«

Čeprav se je, 80-letni jubilant, rodil tik pred vojno in so bili tudi potem težki časi, je imel čudovito otroštvo in mladost. In imel je tudi izjemne možnosti napredovanja v poklicu, kakršnih za njim morda še dolgo ne bo imel nihče, se spominja Janez Plemelj, gradbenik in statik, ki se je v povojni Nemčiji povzpel med vodilne menedžerje takrat njene največje gradbene družbe Philipp Holzmann, ki je zaposlovala 47 tisoč ljudi.

Pred leti je v okviru svojega podjetja PPB vodil prenovo oziroma transformacijo hotela Palace v Kempinski, gradnjo novega Kemijskega inštituta, zdaj svetuje pri prenovi blejskega hotela Jelovica, pa Pristave ... Delo je njegov hobi, tako kot šport in narava. Svoje projekte ima še vedno tudi v Nemčiji, kamor se, zdaj prebivalec idiličnega Srednjega vrha nad Martuljkom, redno vrača. Tako tu kot tam postavi investitorjem en sam pogoj: da mu popolnoma zaupajo, da bo deloval v njihovo korist.

V Sloveniji ste širši javnosti malo znani. Lahko poveste še kaj o sebi?

Vzgojen sem bil v svobodnjaškem duhu; doma nismo bili niti farški niti rdeči. Oba starša sta bila učitelja in sta skupaj vodila šolo v Lešah. Oče Viktor, privrženec tiste OF, ki se je borila za domovino, ne pa za komunizem, je moral zaradi kritiziranja oblasti iz prvih bojnih vrst leta 45 na Goli otok, domov se je vrnil šele leta 1947. Potem je kar pol stoletja redno pisal za satirični list Pavliho. Ogromno smeha je bilo v naši družini, a očetova usoda je zaznamovala tudi mene, saj so me nenehno obravnavali, kot da nisem vreden zaupanja. Zato sem kmalu po tem, ko sem končal gradbeno fakulteto, odšel delat v Nemčijo, kjer sem bil že kot študent na počitniškem delu v železarni Mannesman Werke. Tako sem si že med študijem zaslužil za nov avto – hrošča, ki je bil med prvimi štirimi na ljubljanskih cestah.

Zakaj ste se odločili za gradbeni poklic?

Zanimalo me je še strojništvo, toda zdelo se mi je preveč eksaktno zame, zato sem izbral gradbeništvo in z veseljem sem študiral. A tudi takrat me je zaznamovalo nekakšno oporečništvo; ko so nas vpisovali v takratno zvezo mladine Jugoslavije, sem odvihral iz predavalnice in med vrati zabrusil: Mene že ne boste nikamor vpisovali. Kljub temu sem imel tudi srečo; na smučanju sem spoznal profesorja Svetka Lapajneta, strokovnjaka za statiko, ki je predaval na fakulteti za arhitekturo. Spoprijateljila sva se in kasneje mi je ponudil delo asistenta za statiko. Bil je velik erudit, s svojo osebnostjo in toplino je močno vplival name.

Zakaj niste ostali na univerzi?

Ostal bi bil, a je Gradis, katerega štipendist sem bil, zahteval, da odslužim štipendijo. Tako sem leta 1964 začel delati pri gradnji valjarne na Jesenicah. Vsi vodilni so bili takrat samo gradbeni tehniki, vendar me niso hoteli v svojem krogu, ker pač nisem bil partijec. Odločil sem se, da napišem odpoved, in tako sem se leta 1965 odpravil z vlakom naravnost v Frankfurt. Na kolodvoru sem vprašal, katera je najbližja gradbena firma, in usmerili so me proti Holzmannu, kjer sem nato ostal trideset let.

Začetek je bil najbrž težaven?

Pravzaprav ne. Na klasični gimnaziji sem se odlično naučil nemški jezik, imel sem solidno gradbeno izobrazbo in od profesorja Lapajneta sem dobil dober vpogled v statiko. Takrat največja nemška gradbena firma je bila izredno dobro organizirana po skupinah, ki so delovale usklajeno. Menedžerji so pridobivali naročila in nam ni bilo treba skrbeti za nič drugega, kot da dobro opravljamo svoje delo. Sčasoma so mi zaupali vedno večje naloge; po petih letih so me želeli na gradbiščih, da bi vodil njihovo delo. Postal sem skupinovodja 40 projektantov, s katerimi smo delali samostojne objekte. Takrat se mi je zdelo, da sem dosegel cilj svojega življenja. V zakonu z zdaj že pokojno Ingrid se nama je rodil sin Primož, ki sva ga vpisala v nemško šolo, zato sva se odločila, da se ne bova vračala domov.

A takrat se je vaša kariera šele dobro začela?

Po desetih letih dela v Philippu Holzmannu je nenadoma prišel klic od samega prvega moža družbe Georga Kirchnerja, da bi delal neposredno zanj kot osebni asistent. Neposreden, kakor sem vedno bil, sem mu dejal, da sem zadovoljen s svojim delom in da naj med 450 gradbenimi inženirji izbere koga drugega, sam pa da odhajam na dopust. Pustil me je na dopust, a moje zavrnitve ni sprejel. Dobil sem pisarno poleg njegove in moja prva naloga je bil načrt podzemne železnice v Gelselkirchnu, čeprav sem bil specialist za visoke gradnje. Kljub temu sem v nalogo trmasto zagrizel in jo v treh tednih končal. Dobil sem opolnomočenje kot eden izmed 120 vodilnih uslužbencev družbe, ki je zaposlovala 47 tisoč ljudi po vsem svetu, kot njen prokurist in prvi človek za visoke gradnje v koncernu.

Kakšen je občutek, ko je človeku podrejeno na tisoče zaposlenih?

To so bili dobri občutki in dobri časi. S podrejenimi nisem imel težav, ker sem bil vedno popolnoma nevtralen, nikogar nisem protežiral. Po drugi strani pa sva se s Kirchnerjem strokovno dopolnjevala in še dobra prijatelja sva postala. Ko je odhajal v pokoj, se je ob slovesu razjokal. Vprašal sem ga, zakaj je izbral ravno mene, pa je odvrnil, da zato, ker sem bil dober in, kar je bil zame najlepši poklon, ker sem Slovan. »Vi Slovani zmorete iti do skrajnih meja, hkrati pa ste obdarjeni še z domišljijo, Nemci pa nimamo ne enega ne drugega,« mi je dejal Kirchner, ki so ga med vojno kot pilota bombnika sestrelili in je bil nato do leta 1948 v ruskem ujetništvu, kjer je razvil spoštovanje do Slovanov.

Kako ste se počutili, ko ste po stečaju gigantskega Philippa Holzmanna začeli delati sami, iz domače pisarne?

Statiki delamo vedno po istem principu, zato mi je načeloma vseeno, ali gradim tristometrsko stolpnico ali pa leseno stanovanjsko hiško. Moje delo se ni bistveno spremenilo. Delal sem po vsem svetu, v Mehiki, Savdski Arabiji, Libiji ..., in povsod smo se držali istega pravila: razpisani projekt smo najprej poslali v tehnični oddelek, kjer so preštudirali, kaj bi bilo mogoče spremeniti z upoštevanjem tehnologije, ki smo jo obvladali. Pri Philippu Holzmannu smo s protiponudbami prišli do naročil v kar 90 odstotkih primerov.

V Frankfurtu ste menda prvi gradili velike stolpnice?

Da, mesto stoji na zelo slabih tleh, ki jih sestavlja 70 metrov kompaktne gline, zato so pogosti tudi polmetrski posedki. A to je problem le, če so posedki neenakomerni. Težavo smo reševali integrirano, tako, da smo stolpom na obodu temeljne plošče dodali 25-metrske betonske pilote, ki delujejo kot zavora, zato se objekti pogrezajo pol manj, kot če jih ne bi bilo. Stolpnice smo zidali iz armiranega betona, ki je sicer tako težak, da je višina omejena na največ 300 metrov, sicer bi se temelji preveč posedali. Teža tako grajene stavbe je kar dvakrat večja kot pri jekleni konstrukciji, kakršne delajo v ZDA. Zato tam tudi lahko postavljajo tako visoke stolpnice, ki pa so manj ognjevarne, saj se jeklo pri 800 stopinjah Celzija upogne in objekt se poruši, medtem ko železobetonski obstane.

V Evropi se torej 11. september 2001 ne bi mogel zgoditi, tako kot se je v ZDA. Kaj pa sicer kot statik menite o zrušenju stolpov WTC?

Prepričan sem, da trk letala v zgornja nadstropja stolpnic ni mogel povzročiti takšne porušitve, kot se je zgodila. Torej zagovarjam teorijo, da sta bila objekta prej pripravljena za rušenje, in sicer tako, da sta bila minirana. Potem ko se je letalo zaletelo v zgornja nadstropja, bi bilo pričakovati, da se bo železo v požaru upognilo, zaradi česar bi zgornja nadstropja padla na spodnja, a ta se nato ne bi sesula sama vase, ampak bi se podirala drugače. Kot statik lahko kadarkoli zagovarjam svoje mnenje in mislim, da je vse to strašanski škandal. Sam čas, v katerem se je stavba sesedla, je za udar z letalom in s tem povzročene deformacije v jeklu veliko prekratek. Poleg tega se je podrlo vseh šest kletnih nadstropij. Kako je to mogoče?

Vodili ste gradnjo frankfurtskega letališča, ki je bilo pred 35 leti največje evropsko gradbišče. So bile tudi vaše skrbi takrat največje?

Tudi to naročilo smo dobili na podlagi tehničnega znanja, z našim protipredlogom, ki je bil veliko cenejši od predpisanih okvirov. Zaradi svojega dela nisem nikoli slabo spal. Ne razumem ljudi, ki pravijo, da so pod stresom, sem pač takšne vrste. Res pa je, da ko me kaj muči, ne grem spat, ampak delam, dokler ne najdem rešitve. Vse je stvar osebne organizacije; zame takšen projekt, vreden po takratnih cenah štiri milijarde evrov, ni bil nič tako strašnega. Načeloma gre vedno za iste probleme. Tudi pri letališču so arhitekti hoteli, da počakamo z zidavo, dokler ne bodo zasnovali strehe. Zavrnil sem jih, sam izračunal potencialne sile in jih vkalkuliral v zidavo, streho pa so postavili po treh letih. Težava pri gradbeništvu je, da ljudi ne nauči, kakšne so osnovne lastnosti betona, ampak samo, kako se kaj izračuna. Beton ni homogen material, kot sta les ali jeklo, to je mešanica materialov, ki je ni mogoče eksaktno izračunati, zato je treba uporabiti še toliko več lastne pameti, a za to je potrebna praksa.

Ste sami tudi kdaj zmešali kakšen kubični meter betona?

Sem. Ko smo delali frankfurtske stolpnice, so bili na gradbišču delavci iz Jugoslavije in nekdo se je pridušal, češ »da mi je znat inžinjera, koji je to izmislio ...« Šel sem do njega in se predstavil. Prosil sem jih za kombinezon in čelado in potem ves dan skupaj z njimi polagal armaturo ter jim pokazal, kako brati načrte, da ni težav. Z dr. Kirchnerjem sva se pet let ukvarjala z racionaliziranim vodenjem armature, ta postopek je nato prišel tudi v nemške predpise. Podjetju ni bilo škoda denarja, da smo lahko študirali in preizkušali. Priznati moram, da sem imel res idealne razmere za delo.

V Sloveniji so vas nedavno povabili k projektu drugega tira. Kako to, da ste odklonili?

Odklonil sem, ker projekt ni strokovno obdelan in ni ekonomičen. Ugotovil sem namreč, da ga je mogoče izpeljati za ceno 600 milijonov evrov, da ni potrebna milijarda in še več. Brez dlake na jeziku lahko povem, da je videti, kot da je projekt tako zamišljen, da omogoča veliko prostora za morebitne kraje. Ne razumem, zakaj bi sicer za samo 35 kilometrov tirov ustanavljali novo podjetje, če že imamo Slovenske železnice.

Bili ste vabljeni tudi h gradnji avtocestnega križa; ali ni šlo tam za podobno zgodbo?

Pri Philippu Holzmannu smo skupaj z družbo Italstat ponudili Sloveniji gradnjo celotnega cestnega križa do leta 2004 in s prometnim ministrom Marjanom Krajncem tudi že parafirali pogodbo. Naša ponudba je bila vredna dve milijardi mark, a jo je cestni lobi povozil in posledica tega je bila štirikrat višja cena šest let kasneje.

Je po tem, ko je razpadel gradbeni sektor, pri nas ostalo še kaj gradbenega znanja?

Gradbeništvo je zadnjih šest let res v kritičnem stanju. Imeli smo Gradis in SCT, ki sta skrbela za tehnično znanje svojega osebja in z lastno pametjo izboljševala tehnologijo. Gradis je bil odličen v mostogradnji, v tem smo pri nas še danes dobri, veliko drugega znanja pa ne vidim več. Slovenci smo majhen narod, toda lahko bi bili ponosni na svojo državo, tradicijo in na to, da smo sploh obstali. A morali bi ceniti tudi ljudi, ki se izkažejo v tujini.