Stòlp

Za definicijo iz Urbanističnega terminološkega slovarja – »visoka stavba z majhno tlorisno površino, stoječa samostojno ali kot sestavni del druge stavbe, prostorska dominanta, npr. grajski, cerkveni, razgledni, obrambni, gasilski stolp« – se navadno skriva arhitekturna mojstrovina, ki s svojo pokončno, krhko strukturo tekmuje z mogočnimi vertikalami, ki jih je ustvarila narava.



Težnja pokoriti si krajino, vzpeti se v nebo, videti dlje je tako globoko vsajena v človeka, da pravzaprav nismo pretirano presenečeni, ko opažamo vzporednice med navedkom iz Stare zaveze: »Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!« (1 Mz 11,4), in spletno najavo občine Rogaška Slatina: »Razgledni stolp Kristal bo z višino 106 m najvišji stolp in hkrati najvišja stavba v Sloveniji. Poglede in obiskovalce bo privabljal z edinstveno podobo, ki spominja na kristal, ter s konceptom urbanega razgledišča«.



V kakšnem drugem času bi bila to še ena razprava o širjenju turistične ponudbe po preverjenem (evropskem) modelu ter o njeni smiselnosti in pomenu za lokalno okolje. Pretresi letošnjega leta pa kar kličejo k ponovnemu branju in razumevanju prispodobe o babilonskem stolpu, k ponotranjenju njenega univerzalnega sporočila. Obenem pa imamo, v pričakovanju nove »nove resničnosti« po pandemiji veliko bolj v zavesti druge arhetipske predstave o stolpu, saj smo že skoraj celo leto zaprti v slonokoščene koronske stolpe: zaprtost, izoliranost, samotnost in osamljenost. Ni zmešnjave jezikov, le nezmožnost za pogovor.
Odločitev je padla, stolp bo zrasel. Kdaj se bomo vprašali, kam gremo?

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Karmen Kenda-Jež.