V nadaljevanju preberite:
Bilo je pred približno 4000 leti. Babilonci so praznovali spomladansko žetev ječmena in kot se je za tisti čas spodobilo, so se na veliko zaobljubljali. Kako uspešni so bili pri tem, zgodovina ne poroča. Zato pa je več znanega o »žalostni statistiki« novodobnih zaobljub, ki si jih ob izteku enega in začetku novega leta zadajo milijoni ljudi po vsem svetu. V januarju polni upov, trdnih namer in velikih pričakovanj do februarja že zdrsnejo v stare tirnice: se prenajedajo, pijejo, kadijo, zapravljajo ter ugotavljajo, da jim spet ni uspelo … Le zakaj? In kaj nas vsakič znova potegne v vrtinec zaobljubljanja?
Zaobljube so plod vrednot in naših želja, ki nam jih sugerira potrošniška družba, odgovarja psihologinja in psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos: »So odraz želje, kakšni si želimo biti. Med vrednote potrošniške družbe pač sodi imidž, finančni status, potovanja in 'srečno življenje' - ne pa tudi pomoč drugim, duševna globina, notranja vrednost, psihološka moč ali sočutje, empatija in spoštovanje stvarstva, katerega del smo.« Poleg tega smo navajeni na instant rešitve, dodaja: »Mnogo lažje si je reči, da bomo izgubili nekaj kilogramov ali manj jedli – kot pa, da bomo postali boljši človek ali da bomo imeli več posluha za stiske soljudi. Povsem naravno je, da se ljudje zatekamo k tistim idejam, ki nam nudijo čim več ugodja – tako smo genetsko opremljeni. Z doseganjem hitrih rezultatov smo postali družba instantne gratifikacije… in takšne so tudi naše predstave in želje oziroma novoletne zaobljube.«
