V srcu infekcijske klinike pri bolnikih s covidom-19
Ko se je doc. dr. Tatjana Lejko Zupanc pred zdaj že skoraj štirimi desetletji kot mlada zdravnica odločala, s katerega področja bo opravila specializacijo, je izbrala infekcijske bolezni. »Nisem ljubiteljica rutine. Pri infekcijah je tako, da zaradi prepleta več dejavnikov pri vsakem bolniku poteka bolezen drugače,« pravi predstojnica infekcijske klinike UKC Ljubljana, ki je danes največje utripajoče srce v boju proti epidemiji covida-19.
Infekcijska klinika predstavlja vrh infektološke stroke v Sloveniji in pripravlja smernice za zdravljenje bolnikov s covidom-19 po vsej državi. Slovenija je v zdravljenju bolnikov primerljivo uspešna z razvitimi evropskimi državami, ne pa tudi pri omejitvi razširjanja virusa. Naša intervjuvanka, ki stoji v središču bitke proti covidu-19, je kot general, ki bi moral premagati nepremagljivega nasprotnika.
Zdravniki smo upali, da se ne bo razširil
»Zdravniki imamo pred očmi špansko gripo ob koncu prve svetovne vojne, pred katero so bili ljudje povsem nemočni. Zdaj ima človeštvo več znanja in vrhunsko tehnologijo. Po tihem smo računali, da bo to znanje uspelo preprečiti virusu, da se bo razširil po vsem svetu. Upali smo, da ne bo zapustil Kitajske. Potem smo upali, da ga bodo zadržali onstran naših meja, nato da ne bo vstopil v domove starejših. Nič od tega se ni uresničilo. Virus se je razširil povsod, kar ni čudno. Denimo v sodobnih stavbah s centralno klimatizacijo lahko en tak bolnik okuži vse v zgradbi. Na to se je pri projektiranju pozabilo,« pravi o svojem občutju nemoči zdravnica.
Vsak dan v UKC pripeljejo nove in nove bolnike s covidom-19. Pred epidemijo je imela infekcijska klinika 350 zdravnikov, medicinskih sester, bolničarjev in drugih zaposlenih, zdaj dela pod taktirko sogovornice vsak dan že tisoč zaposlenih z vseh klinik UKC.
Samo za bolnike in bolnišnico
Že odkar se je spomladi novi koronavirus pojavil, živi intervjuvanka samo še za bolnike in organizacijo službe. Vsak dan se pozno popoldne ali zvečer odpelje v Videm pri Dobrepolju, kjer živi.
»Socialnih stikov nimam, razen z najožjo družino, to so mož, hči, njena dva otroka in hčerin mož. Tu in tam pomaham kakšnemu sosedu čez ograjo. Nenehno sem v stresu, ker pričakujem, da se bo zgodila katastrofa, potem sem vesela, ko se ne zgodi, a epidemija še zdaleč ni končana in ne moremo vedeti, kaj bo,« pove.
Čeprav se je število zaposlenih ob posteljah za covid-19 potrojilo, jih ni dovolj. Iz dneva v dan jim je težje, pripoveduje njihova predstojnica. Neznansko utrujeni so, saj že od začetka septembra delajo v zelo težkih razmerah, nenehno v zaščitni opremi, brez oddiha, v strahu, da se bodo okužili in da bodo bolezen prenesli v svoje družine. Predstojnica ve, da bodo pregoreli, če bo epidemija še dolgo trajala, da bodo morali na bolniško in jih bo zmanjkalo ob bolnikih.
Lahko bi se upokojila, a zdaj ne morem oditi. Čutim, da moram pomagati. Treba je zdržati.
Katastrofa, ki se je glavna infektologinja boji, je ravno v tem: kaj bo, če bolnišnice nekega dne ne bodo mogle pomagati vsem hudo bolnim? Tega se bojijo vsi zdravniki, ki vedo, kako tanka je meja med življenjem in smrtjo.
Zelo me potre, če se bolniku stanje poslabša
Ali jo smrt po štirih desetletjih zdravniškega poklica še zmeraj pretrese? »Zelo me potre, če se pacientu, o katerem sem prepričana, da bi po vseh pravilih moral ozdraveti, bolezen iz nepredvidljivega razloga poslabša in se slabo konča, še posebno kadar gre za mlajšega bolnika. Nalezljive bolezni so takšne, da lahko nekoga, ki je popolnoma zdrav, iznenada ubijejo,« pojasni.
»Še sreča, da smo ob pojavu ebole pred nekaj leti v UKC naredili pandemski načrt. Tako nam gre zdaj precej bolje, kot če bi morali o vsem odločati sproti. Če gre za pravo pandemijo v najstrašnejši obliki, pa prej ali slej zmanjka vseh virov in treba se je odločati, katerega bolnika zdraviti in katerega ne,« pravi sogovornica.
Še malo ostati
Ni ji lahko. Tik pred epidemijo bi se lahko upokojila, a se je odločila »še malo« ostati in končati začete projekte, nekaj dni za tem pa jo je potegnila v svoj vrtinec epidemija. »Zdaj ne morem oditi, čutim, da moram pomagati. Treba je zdržati,« pravi.
Ali ima v teh časih sploh kakšno svoje drobno veselje? Zdravnica globoko vzdihne, molči, premišljuje. »Zadnja leta so bila moje največje veselje potovanja. Kot vsem mi jih je epidemija vzela. Zelo rada hodim po gobe, a letos pri nas niso rasle. Zdaj sem vesela vsakega dne, ko ni večjih pretresov. Moje veliko upanje je cepivo. Cepila se bom takoj, ko bo mogoče.«
