Vedoželjnim poslancem za dodatno strokovno pomoč 7,4 milijona evrov

LJUBLJANA – V iztekajočem se mandatu so imele stranke za dodatno svetovanje in strokovno pomoč poslancem na voljo 8,8 milijona evrov, porabile pa so 7,4 milijona. Z izjemo obeh poslancev manjšin – Roberto Battelli je porabil le simbolično vsoto, László Göncz pa niti centa – so bile vse stranke zelo podjetne pri črpanju teh sredstev, najbolj pa v Zavezništvu Alenke Bratušek.

Vsaka poslanska skupina ima možnost zaposlitve sekretarja, dveh strokovnih sodelavcev in referenta, če šteje več kot osem poslancev, je upravičena še do zaposlitve dodatnih honorarnih kadrov. Preračunano je v povprečju vsak poslanec državnega zbora v tem mandatu za dodatno strokovno pomoč in svetovanje porabil 82.000 evrov.

Glede na izobrazbeno strukturo poslancev v tem mandatu je obseg strokovne pomoči toliko bolj nenavaden, saj je imelo več kot srednješolsko izobrazbo 76 od skupno 90 poslank in poslancev. Od tega jih je imelo 51 visokošolsko oziroma univerzitetno izobrazbo, 15 je bilo magistrov, deset pa doktorjev znanosti, medtem ko je bilo takšnih z zgolj srednjo oziroma poklicno izobrazbo le 13 odstotkov. Največ doktorjev znanosti, večinoma univerzitetnih profesorjev družboslovnih in pravnih znanosti, je bilo izvoljenih na listi SMC.

Nekateri so proračun tudi prekoračili

Kar zadeva absolutne zneske, so na prvem mestu v SMC, kjer so porabili skoraj 2,7 milijona evrov, vendar je glede na število njihovih poslancev porabljena vsota v povprečju najmanjša med strankami. Na voljo so namreč imeli 3,4 milijona evrov, to pa pomeni, da so porabili nekaj manj kot osemdeset odstotkov razpoložljivega denarja. V Levici so to možnost izkoristili veliko bolje, od 560.000 evrov je ostalo neizkoriščenih le 22.000 evrov, torej okoli pet odstotkov. Kar zadeva odstotke, so zanemarljivo malo zaostajali v SDS, Desusu, SD in NSi, saj so vsi porabili več kot devetdeset odstotkov za ta namen razpoložljivega proračuna (v SDS 1,8 milijona, v Desusu 926.000, v SD 520.000, v NSi pa 484.000 evrov), kot rečeno, pa so bili najbolj podjetni v Zavezništvu Alenke Bratušek, ki se na nove volitve podaja z imenom Stranka Alenke Bratušek (Sab).
 

Vse ostane v družini

V stranki nekdanje predsednice vlade so bili prav tako edini, ki so dovoljena sredstva celo prekoračili, in sicer so imeli leta 2015 na voljo dobrih 65 tisočakov, porabili pa so tri več. To tradicijo je po razpadu poslanske skupine kot nepovezani poslanec nadaljeval Jani Möderndorfer (zdaj član SMC), saj je leta 2016 za strokovno pomoč porabil več kot štiri tisoč evrov, čeprav je imel na voljo nekaj manj kot dva tisočaka. Z Alenko Bratušek je tudi najbolj eksplicitno povezana dvomljiva izbira izvajalcev strokovne pomoči, saj so angažirali predvsem osebe, ki so v samem vrhu stranke, po razpadu poslanske skupine pa so svetovali Alenki Bratušek in Mirjam Bon - Klajnšček. Tako je Maša Kociper, ki je trenutno podpredsednica Stranke Alenke Bratušek, prek svojega podjetja Potencial za svetovanje prejela 39.000 evrov, sekretar stranke Jernej Pavlič 32.000, predstavnik za stike z javnostjo Jernej Vičič 13.000, predsednik sveta stranke Roman Jakič oziroma njegovo podjetje Galitija pa nekaj več kot deset tisočakov.

Tudi v drugih strankah se pojavljajo tovrstne naveze, sicer pa je težava tudi v tem, da lahko po sedanji zakonodaji poslanske skupine naročila za svetovanje oddajo kar matični stranki. S tem je preglednost nad smotrnostjo porabe denarja dodatno otežena oziroma jo lahko natančno analizira le revizija računskega sodišča. Kot pravijo na računskem sodišču, je program dela za opravljanje revizijske pristojnosti po zakonu zaupen, zato ne smejo napovedati, kdaj bodo ponovno revidirali porabo javnih sredstev za dodatno strokovno pomoč poslanskim skupinam; vendar se lahko glede na to, da je treba začeti revizije za naslednji cikel revizij poslovanja političnih strank, utemeljeno pričakuje tudi revizija tega področja.

Revizija računskega sodišča za obdobje 2012–2014 je pokazala, da se ne izvaja kontrola naročil, pogosto ni plačano dejansko opravljeno delo, ampak pavšal, skratka državni zbor »ni obvladoval tveganja nenamenske, negospodarne, neučinkovite in nepregledne porabe sredstev«. V državnem zboru zatrjujejo, da so področje strokovne pomoči pred štirimi leti uredili v skladu s priporočili računskega sodišča. Kot je dejal predsednik državnega zbora Milan Brglez, bi sicer morali jasneje opredeliti sistem financiranja političnih strank, morda tudi sistem pomoči poslanskim skupinam v smeri večje transparentnosti, določeni popravki so bili v tem mandatu že sprejeti, zagotovo pa so vedno možne tudi drugačne rešitve.

Navdušenja za spremembe ni

Komentarji strank glede te problematike so bili skopi, saj so se odzvali le v treh. V SDS so bili kratki, češ da to področje ureja zakon o poslancih, v državnem zboru poteka notranji nadzor nad porabo finančnih sredstev, področje strokovne pomoči pa je urejeno v skladu s priporočili računskega sodišča. V SD so se »pripravljeni dogovoriti o drugačnem načinu financiranja in porabe sredstev za delovanje poslanskih skupin, žal pa pri nekaterih političnih strankah ni bilo zaznati resne namere, da se zakon o političnih strankah pri teh vprašanjih dopolni oziroma spremeni«. Ob tem poudarjajo, da zapleti na tem področju temeljijo tudi na spremembah zakona o političnih strankah iz leta 2013, ki so med drugim političnim strankam onemogočile možnost, da jih financirajo pravne osebe, kar pa seveda ne sme biti povod za morebitno iskanje »stranpoti«, temveč dodaten vzrok, da se zakonodaja prevetri in izpopolni.

V Levici zagotavljajo, da so sredstva porabili namensko in transparentno, kar »kaže tudi 'zaključni račun' njihovega dela: Levica glede na število poslancev mandat končuje z največjim številom vloženih amandmajev, poslanskih vprašanj in drugih pobud med vsemi strankami«. V Levici obstoječega sistema vsebinsko ne bi spreminjali, saj količina in zahtevnost aktov zahtevata veliko strokovnega znanja, se pa zavzemajo za spremembe v načinu financiranja, ki bi porabo sredstev naredila bolj transparentno.

Za komentar smo zaprosili tudi nekdanja poslanca Cirila Ribičiča in Rudolfa Mogeta. Ribičič meni, da so tovrstna sredstva nujna, da parlament in poslanske skupine niso strokovno bosi in zato neenakopravni z vlado, ki ima neprimerno več kadrov in sredstev, res pa bi bilo nujno razmejiti upravičeno porabo sredstev od zlorab, ko si nekateri omislijo navidezna svetovanja, da se ljudem, ki so stranki blizu, lahko izplača nekaj denarja. Moge je dejal, da je ob inflaciji vedno novih zakonov strokovna podpora nujna, po drugi strani pa potrebujemo izobražene in razgledane poslance; edina pot za dosego tega cilja je po njegovem mnenju kombinacija proporcionalnega in večinskega volilnega sistema, ki bi omejila sedanjo skoraj popolno koncentracijo moči in odločanja zgolj v vrhovih strank in zdaj neredko v marionetno vlogo potisnjene poslance pozicionirala kot pomembne akterje političnega dogajanja.