Za boj v Beogradu so jo navdihovali dogodki v Sloveniji

Vika Potočnik je v zveznem zboru jugoslovanske skupščine s svojim delovanjem odpirala prepovedane teme in zagovarjala demokratične procese v Sloveniji.
Fotografija: Vika Potočnik kot delegatka na zasedanju zveznega zbora skupščine SFRJ       Foto Igor Modic
Odpri galerijo
Vika Potočnik kot delegatka na zasedanju zveznega zbora skupščine SFRJ       Foto Igor Modic

Za plebiscit in pozneje osamosvojitev Slovenije niso zaslužni le ljudje in politiki, ki so delovali samo v Sloveniji. Pomembno vlogo so imeli tudi nekateri predstavniki Slovenije, ki so delovali v zvezni prestolnici, kjer so se morali bojevati proti takrat sovražno naravnani okolici in politiki, ki jim je šel proces demokratizacije v Sloveniji strašansko v nos. Ena od teh je bila tudi Vika Potočnik, delegatka v zveznem zboru skupščine SFRJ.


Z njo smo se pogovarjali o tistih časih, na katere ima lepe spomine, in žalosti jo, da je v javnosti to obdobje dokaj zapostavljeno. »Ko gledam, kako se obravnava to obdobje naše zgodovine, se mi zdi, da vsakič bolj ožimo, reduciramo udeležence in zaslužne na tri, štiri ali pet posameznikov,« pravi sedanja direktorica Pionirskega doma v Ljubljani, konec osemdesetih pa zelo prepoznaven in glasen obraz demokratizacije slovenske družbe.


Brez široke slike


»Ko opredeljujemo tiste čase, navadno govorimo samo o tem, kaj se je takrat dogajalo v Sloveniji, kdo se je s kom pogovarjal, kaj je komu kdo rekel, ne pogledamo pa širše. A brez pogleda, kaj se je dogajalo v Jugoslaviji, še posebno v Beogradu in federalnih ustanovah, ne moreš dobiti celovite slike tedanjega časa. V Sloveniji si delamo zelo veliko škodo.

Vem, da drugod, v drugih nekdanjih republikah že analizirajo, se poglabljajo v takratna razmerja, v odnose med republikami, med politiki. V Sloveniji pa smo na tem področju zelo šibki, ne pristopamo celovito in argumentirano. Kajti, če hočemo razumeti, kaj se je dogajalo na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta, se je absolutno treba vrniti v osemdeseta leta.

Vika Potočnik kot delegatka na zasedanju zveznega zbora skupščine SFRJ       Foto Igor Modic
Vika Potočnik kot delegatka na zasedanju zveznega zbora skupščine SFRJ       Foto Igor Modic


Takrat je v Sloveniji brbotalo od ustanavljanja najrazličnejših gibanj, ki so bila vezana ali na neke koncepte (energetske, razvojne, raziskovalne) ali pa v tistem času predvsem na človekove pravice: od pobud za ukinitev zloglasnega 133. člena kazenskega zakonika SFRJ [ki je sankcioniral svobodo govora] do mirovnih gibanj, ki so zahtevala civilno služenje vojaškega roka, ugovor vesti, ukinitev smrtne kazni.

V Zvezi socialistične mladine Slovenije (ZSMS) smo znali relativno dobro artikulirati te zahteve in jih tudi zagovarjati.
Vika Potočnik kot delegatka na zasedanju zveznega zbora skupščine SFRJ       Foto Igor Modic
Vika Potočnik kot delegatka na zasedanju zveznega zbora skupščine SFRJ       Foto Igor Modic
Kongres ZSMS v Krškem leta 1986, ki je programsko podprl vse to družbeno brbotanje v Sloveniji je bil, po mojem mnenju, eden najbolj prelomnih kongresov v takratni Jugoslaviji,« se spominja Vika Potočnik.


Eksplozija po glasovanju


Vika Potočnik je kot članica ZSMS postala v letu krškega kongresa delegatka v zvezni skupščini, to je leta 1986, in že njeno prvo glasovanje je povzročilo pravo eksplozijo razburjenja in nerazumevanja. »Zvezna skupščina je potrjevala predsednika zveznega izvršnega sveta [zvezne vlade] in ni bil običaj, da bi delegati glasovali brez posvetovanj ali pogovorov. Program Branka Mikulića je bil že zelo centralistično naravnan.



Tu so se začele razpirati škarje med Slovenijo in takratno Jugoslavijo. Po eni strani je bil zelo velik pritisk na centralizacijo takratne ekonomske regulative, po drugi strani pa močan pritisk iz Slovenije po večji demokratizaciji na vseh tistih področjih, ki sem jih prej omenjala. Edina sem glasovala proti Mikuliću.

To je iritiralo ne samo druge delegate in javnost v drugih republikah, tudi v Sloveniji še ni bilo prave enotnosti. Spomnim se, da sem morala po tem glasovanju na 'šamponiranje las'. Vprašanje je bilo, kdo stoji za menoj – to je zanimalo ljudi tako v SZDL kot tudi v partiji –, kdo mi je to naročil. Kajti delegati v zvezni skupščini bi morali takrat glasovati kot enotno telo. To je bila moja soloakcija, priznam,« razlaga Potočnikova.


Pogled v vojaško drobovje


Za delegatko, ki je izhajala iz ZSMS, pa je bilo v tistem času najbolj zanimivo delo v odboru za obrambo. »Sestavljen je bil iz samih admiralov, generalov, v njem je bil vrh takratne Jugoslovanske ljudske armade,« pravi Vika Potočnik. »In med njimi jaz. V Beogradu so rekli 'roža med generali'. Vse seje so bile seveda za javnost zaprte. Že odziv članov odbora na moje prve zahteve za uvrstitev civilnega služenja vojaškega roka, ugovor vesti in vsega, kar smo v ZSMS in v mirovniških gibanjih zagovarjali, v načrt dela vojske za prihodnje leto – to smo na tisti seji obravnavali – je bil filmsko dramatičen. Vsi so se distancirali od moje razprave. Zdaj se ne spomnim, ali mi je bilo takrat nelagodno, a počutila sem se veselo, da sem prenesla na zvezno raven v Sloveniji zelo artikulirane zahteve, oblikovane v ZSMS.

{embed
Vika Potočnik je bila konec osemdestih zelo znana političarka slovenske demokratizacije.<br />
Foto Jože Suhadolnik
Vika Potočnik je bila konec osemdestih zelo znana političarka slovenske demokratizacije.
Foto Jože Suhadolnik
_foto}802896{/embed_foto}

Potem sem se seveda začela poglabljati v delovanje JLA in njene sestave. Tajni uradni list, ki je takrat objavljal vse zadeve glede armade, proračuna JLA, je bil ločen od proračunov federacije in republik. Podatki v njem so bili tajni. Pa vojaška industrija. To so bile teme, ki sem jih na vseh odborih začela odpirati. Imela sem nekaj ljudi, s katerimi sem se prej posvetovala tudi v Sloveniji – sama se do takrat s tem nisem ukvarjala. Tako, da sem na sejah odbora lahko predstavila tudi podatke.«


Pozor na prehodu za pešce


Odziv generalov na vaše delo je bil najbrž precej buren, je bilo edino logično naslednje vprašanje. »Odziv je bil izjemen. V odboru je sedel tudi admiral iz Novega Sada. Na hodniku po seji me je poklical k sebi in mi z orošenimi očmi rekel: 'Toliko si stara kot moja hči. Bojim se zate. Tudi ko boš na prehodu za pešce imela zeleno luč, prosim, dobro poglej, ali proti tebi ne drvi kakšen avtomobil.' Začele so se mi dogajati čudne reči. V majhni hotelski sobi, kjer sem spala, je neko noč ob treh ali štirih zjutraj name padlo okno. Takrat se nisem preveč ukvarjala s tem oziroma strahom, ampak sem s tem hitro opravila in z našimi zahtevami nadaljevala. To je bilo v letih 1987 in 1988.

Zahteve slovenske mladine o koncu Titove štafete in številne druge so zelo vplivale ne samo na slovensko, ampak tudi na jugoslovansko politiko. V Sloveniji so se porajala vprašanja, o katerih sem prej govorila, o njih se je govorilo in pisalo v javnosti in še danes se spomnim: bilo je leta 1988, ko so na odbor za obrambo in notranjo politiko prinesli velik kup kopij člankov iz slovenskih časopisov z zapisi Vlada Miheljaka, Marka Hrena, Ervina Hladnika in drugih ter zahtevami ZSMS. Vse to kot dokaz, da gre v Sloveniji za specialno vojno.



Odbor naj bi podprl stališče, da se gremo specialno vojno. S tem bi JLA dobila zeleno luč, da lahko vojaško posreduje v Sloveniji. To se ni zgodilo zaradi enega samega glasu proti na odboru in odločitev ni bila sprejeta. To je JLA takrat zelo vznemirilo. Začeli so se veliki besedni napadi na slovensko politično vodstvo, češ da ni sposobno utišati ali zatreti te zahteve, da ne more narediti reda v mladinski organizaciji. In tudi zato ker dovoljuje nastajanje političnih strank«.


Na različnih bregovih


To je bil čas vzpona Slobodana Miloševića v Srbiji in vprašanje je bilo, kdo je takrat določal politiko do Slovenije – ali samo vojska ali pa se je že čutilo tudi roko srbskega »vožde«. Vika Potočnik pravi, da je konec osemdesetih Milošević že imel kakšno besedo pri odrejanju politike takratne SFRJ. V zvezni skupščini, pravi, »nismo poslušali, kaj o določenih zadevah meni centralni komite ZKJ ali zvezni SZDL. Mislim celo, da takrat niso bili več vabljeni na seje zvezne skupščine. Zato so, po mojem mnenju, že razmišljali o sestopu z oblasti.

Eden od tako imenovanih »mitingov resnice«, kjer se je krepil srbski nacionalizem Foto Srdjan Živulović
Eden od tako imenovanih »mitingov resnice«, kjer se je krepil srbski nacionalizem Foto Srdjan Živulović


Če se spominjam, kaj se je dogajalo na zvezni mladini, na zveznem SZDL, kaj v centralnem komiteju, lahko rečem, da so bili pogledi na razvoj Jugoslavije in rešitve na popolnoma različnih bregovih. V Jugoslaviji so dobivale moč predvsem konservativne in centralistične besede in oblastniki, svoje je prispeval Milošević, ki je bil nezakonito izvoljen v srbski partiji, a temu ni nihče nasprotoval. Tudi v Sloveniji ne, misleč da bo njegova oblast trajala le tri mesece.



Takrat so se začela trenja med delavci, organizirani so bili protesti, ki so bili zlorabljeni za spodbujanje nacionalizma. Spomnim se nepregledne množice, sto tisoč ljudi, na trgu pred skupščino – del jih je vdrl tudi v zgradbo –, ki so zahtevali glave delegatov iz Slovenije. Ko se je to zgodilo, sem v nekem trenutku ostala sama v veliki jedilnici oziroma restavraciji v zvezni skupščini, drugi so se skrili. Množica je vdrla, ljudje so razbijali, metali stole in mize. Ustavila sem jih in eden me je vprašal: 'Pa kdo si ti?' Odločno sem mu odgovorila: 'Jaz sem tu delegatka in prosim vas, da ne razbijate.' Umirili so se in šli ven,« se spominja.


Domine


Brez tega zgodovinskega spomina na dogajanje v Beogradu je nemogoče videti resnični položaj Slovenije v Jugoslaviji in tudi v svetu, pravi Vika Potočnik. »Na eni od sej odbora za obrambo nam je admiral Brovet že leta 1986 ali 1987 rekel, da se bodo socialistični sistemi v svetu rušili kot domine in da bo JLA tista, ki bo branila Jugoslavijo. A v JLA, ki je imela trden sistem delovanja, se je potiho krepil srbski kader. V generalštabu in na vrhu morda ni bilo tako opazno, na nižjih ravneh pa je bilo jasno.
Po mojih podatkih je bilo več kot 70 odstotkov oficirjev srbskega rodu. Bila sem ena redkih, ki je v zvezni skupščini na to opozarjala. Na eni izmed seji sem tudi povedala, da to ni več večnacionalna JLA, ampak da gre že za srbsko vojsko. Zakaj to govorim. V Sloveniji ni bilo težko organizirati protestov, zahtevati resnično naprednih idej. Ko smo leteli v Beograd, sem najprej morala miriti delegate iz Slovenije, ko so z Mladino v rokah na letalu zahtevali razlago, kaj počnemo. V Beogradu sem bila velikokrat v stiski zaradi zahtev, ki doma imele večinsko podporo ljudi in množična gibanja. Proti koncu nismo bili vedno prepričani, da bomo varno prileteli nazaj v Ljubljano.


Ko se je zgodila četverica, so bile takrat slovenske zahteve jasne: slovenska politika je bila že bolj homogena, jasne zahteve po civilnem postopku v slovenskem jeziku. Takrat je bilo v Ljubljani lahko organizirati proteste. A kdo bo te zahteve prenesel v Beograd? Z Vilkom Jelenom, tudi delegatom v zvezni skupščini, sva po dolgi poti v Beograd zahtevala pogovor z generalom Veljkom Kadijevićem. Ni naju sprejel, sprejel naju je admiral Stane Brovet, kar je bil že uspeh, saj priti v sam vrh vojaške garniture ni bilo prav lahko.

Nisi mogel kar priti in potrkati na vrata, procedura je bila zelo dolga in zahtevna. Brovetu sva predstavila šest zahtev in spomnim se, da je imel roke pod mizo in da je nenehno nekaj »škljocalo«. Zdi se mi, da je na trenutke odklapljal prisluškovalne mikrofone in smo se pogovarjali samo na šest oči, nekaj je pa tudi posnel. Ko sva odhajala, je rekel: 'Partnerka enega od zaprtih gospodov in njuna dva otroka bosta lahko oziroma že odhajata na obisk v zapor.'


Zgražanje zaradi slovenščine


Kako težke so bile razmere v Beogradu za delegatko ZSMS, dokazuje tudi zgražanje, ker je govorila v slovenščini. »Ko sem glasovala v proti Branku Mikuliću, sem govorila v slovenščini, ustava je to dovoljevala, imeli so celo prevajalske službe, a to ni delovalo. Prevajalski kanali so bili blokirani. Sklicevala sem se na ustavno pravico, ker so se nekateri zgražali, da govorim jezik, ki ga nihče ne razume. In od kod je to izviralo? Še preden sem šla v Beograd, je bila aktualna zahteva po skupnih jugoslovanskih jedrih, ki smo jih zavračali številni v Sloveniji, na primer društvo pisateljev in Ciril Zlobec. In z njimi sem se potem kar nekajkrat sestala, da smo lahko tudi v beograjski skupščini ustavili to veliko centralistično željo.

Vika Potočnik je bila konec osemdesetih zelo znana političarka slovenske demokratizacije. Foto Jože Suhadolnik
Vika Potočnik je bila konec osemdesetih zelo znana političarka slovenske demokratizacije. Foto Jože Suhadolnik


Ko je Janez Drnovšek postal predsednik predsedstva SFRJ, sva se srečala v njegovi pisarni v Palači federacije. Protokol vstopa v prostore predsedstva je bil dolg in zame smešen, a končno sem prišla v njegovo pisarno. Prst je držal na ustnicah in šepetaje mi je rekel, naj »mu govorim na uho«. Razumela sem sporočilo. Vedela in zavedala sem se, da vsem, ki smo takrat razmišljali in delovali drugače kot večina, še posebno slovenskim delegatom, prisluškujejo in jih spremljajo določene službe. To niso bile preproste razmere. Vsak, ki je odhajal v Beograd, je doživljal pritisk.

Ne samo v zveznih ustanovah, tudi na ulici. Zame je bil pomemben tudi tako imenovani »vevčanski« dogodek. Ko sta policija in vojska z gumijevkami pretepli ženske in sem to temo načela na zvezni ravni, sem dokazala, da Slovenija ni deloval separatistično, kot so nam očitali, želeli smo več demokracije za vse. In Vevčani so dokaz za to. Bila sem na neki obletnici vevčanskih dogodkov, kjer me je pričakala množica ljudi in to je bil zame največji poklon. Po njem ne potrebujem nobenih priznanj več in ne jabolk, ki jih tu deli predsednik. Dobila sem »orden za nepokorac« (medaljo za nepokorščino),« nam je povedala Vika Potočnik.

Komentarji: