Za veselje ali tolažbo, vedno sklenejo krog
Bilo bi nenavadno, če se večna in vseprisotna bitka med spoloma ne bi bíla tudi na nogometnih igriščih. V Angliji ženske pol stoletja niso smele igrati na istih stadionih kot moški, v Braziliji tri desetletja niso smele vedeti, kaj je nogometna žoga … Zdaj ko se v svetu še kar odvija boj za enakopravnost v športu in ko ženske na športnih igriščih, v dvoranah in na stadionih podpira vse več gorečih navijačev, je val navdušenja nad ženskim žogobrcem pljusnil tudi v Zasavje.
Pierru de Coubertinu, očetu sodobnih olimpijskih iger, se je udeležba žensk v športu zdela »nepraktična, nezanimiva, neestetska in neprimerna«. A čas je pokazal, kako se je motil. Da je ženski nogomet še kako zanimiv, dokazuje več kot 91.000 gledalcev na stadionu Camp Nou, kjer so se letos spomladi v okviru evropske Lige prvakinj pomerile nogometašice Madrida in Barcelone. Še večji zagon se ženskam na nogometnih igriščih obeta prihodnjo jesen, ko naj bi po napovedih Uefe, evropske nogometne zveze, startala ženska Liga narodov.
Zasavskih nogometašic, pravi Hajrudin Ibrakić, glavni trener dekliškega nogometnega kluba Trbovlje, čez eno leto še ne bo v Ligi narodov, v prihodnje pa se nikoli ne ve … Treningov na stadionu Rudarja in tekmovanj se redno udeležuje med 35 in 37 deklet, starih od pet do 14 let in razvrščenih v tri starostne skupine. Dekleta, ali kot jih ljubkovalno kliče Ibrakić, moje karioke, so iz Trbovelj, Litije, Šmartna, Hrastnika, s Polšnika in Izlak, vrata pa so vedno na stežaj odprta za nove moči – prvi mesec so treningi celo brezplačni.
Hajrudin Ibrakić med vrednotami na prvo mesto postavlja točnost, pod katero razume zlasti odgovornost.
V primeru DNK Trbovlje se je potrdil rek, da gre v tretje rado. Pred tem sta že bila dva neuspešna poskusa, da bi ustanovili žensko nogometno ekipo, leta 2018 pa se je glavni pobudnik Ibrakić skupaj s še nekaterimi in nekaj zanesenjaki iz vrst staršev odločil, da poskusijo znova.
Tretji poskus
Ibrakić je bil leta 2018 vodja mladinske nogometne dekliške šole v Trbovljah. Ko se spominja začetkov, ne skriva, da je bilo treba dosti »prijemov in tehnik«, da je ljudi okrog sebe prepričal in da je dekliški nogomet zaživel. Kot človek in kot trener stavi na komunikacijo: »Ko smo dosegli pozitivno komunikacijo s starši, je zadeva stekla tudi z dekleti. Trikotnik med trenerjem oziroma klubom, starši in športnikom je nepogrešljiv. Če se ti ga ne posreči vzpostaviti, pomeni, da komunikacija ni uspela in da je interakcija propadla.« Ibrakić priznava, da je imel srečo s prvim vodstvom kluba, s predsednico Moniko Povše in podpredsednico Simono Izgoršek.
Da je ženski nogomet še kako zanimiv, dokazuje več kot 91.000 gledalcev na stadionu Camp Nou, kjer so se spomladi v okviru evropske Lige prvakinj pomerile nogometašice Madrida in Barcelone.
Da je bilo prvo vodstvo dekliškega kluba žensko, je čisto naključje. »Ne samo da sta klub dobro vodili, na glavo sta postavili miselnost, da je nogomet zgolj moška domena.« Kaj pa grobost, čigava domena je ta? »Ženska ne more biti groba. Lahko je le brezkompromisna,« je prepričan Ibrakić. V nogometu so se zasavske »karioke« preizkusile tudi s fanti. Da fantje z njimi ne igrajo v rokavicah, da jih brez izjeme jemljejo kot sebi enake in da tudi gole zabijajo enako močno, če je v vratih dekle, pritrjujejo vse po vrsti. »Največkrat se nam mečejo pod noge, da nas spodnese na tla,« pripovedujejo. Medtem ko se hvalijo, da vse udarce športno prenašajo, trener tako strast za igro kot strast navijačev razume kot katarzo, očiščenje, ki ga, trdi, vsake toliko potrebuje vsako živo bitje.
Kje so Zasavke v slovenskem merilu?
Letos se najstarejša dekleta iz trboveljskega kluba, v kategoriji U-15, v okviru Nogometne zveze Slovenije – vzhodni del prvič merijo v svoji konkurenci. Kar je uspeh glede na mladost kluba. V državi je v tej kategoriji trinajst klubov. Zasavke so pred zadnjo tekmo v jesenskem delu, ki so jo odigrale v soboto, med šestimi ekipami zasedale tretje mesto. Sobotno tekmo z ŽNK Žalec so na domačem terenu dobile s 3:0 – z rezultatom, ki so ga vnaprej preroško napovedale. Tekma je bila odločilna za obstanek na tretjem mestu, ki jih spomladi vodi v sklepni del tekmovanja, v katerem se bodo združile po tri najboljše ekipe iz vzhodnega in zahodnega dela. Liga šestih najboljših pa bo odločila o prvakinjah.
Že na četrtkovem večernem treningu so igralke napovedala izid sobotne tekme, na kateri, tako trener, ne bo smela manjkati »posebna strast«. »Zabile bomo tri gole,« so rekle. Kar je po njihovem pomenilo – zmago. »Podrobnosti naj ostanejo skrivnost,« je na vprašanje, ali bodo za zmago uporabile tudi katerega od »umazanih« trikov, odgovorila kapetanka Sara Muratović. Trener pa kljub temi na igrišču ni mogel skriti ponosa, kako zrelo, odgovorno, resno in zavzeto nogomet jemljejo »njegove karioke«, plod njegovega dela in njegove športne, predvsem pa človeške filozofije.
Vsak plakat je unikat
Tudi vodstvo kluba je že nekaj dni pred sobotno tekmo izobesilo plakate, saj spodbude dekletom ne sme manjkati. Zanje in za navijače plakate oblikujejo za vsako tekmo posebej. Sodeč po obisku počasi dosegajo svoj namen. Če se je pred časom na tribunah zbralo okrog petdeset navijačev dekliškega nogometa, so jih na eni zadnjih tekem našteli že dvakrat toliko. »Če skupnost raste in se trudi za skupen cilj, je za to prej ali slej nagrajena,« je prepričan Ibrakić, ki dekletom ni le trener, »pristojen« za učenje nogometne tehnike in razkrivanje skrivnosti dobre igre. Včasih je nadomestni oče, animator, vzgojitelj, psiholog, sociolog, skratka »rama za jokanje« tudi v zadevah, ki jih dekleta, kot so priznala, ne morejo zaupati staršem.
Pri reševanju težav v heterogeni nogometni ekipi, ali kot sam pravi, »pri transformaciji«, je enkrat bolj, drugič manj uspešen: »To je najbolj odvisno od vzgoje deklet. Vsakdo iz družine prinese svoj vzorec, svoje vrednote. Vsako deklico je treba obravnavati kot individuum, se kdaj pogovoriti na štiri oči …« Ibrakić med vrednotami na prvo mesto postavlja točnost, pod katero razume zlasti odgovornost. In zgodi se, da katera pred odgovornostjo tudi klone in iz kluba odide. Kako pa se odzove na dekliške solze? »Če izpusti solzo deset-, dvanajstletni otrok, je ne izpusti brez razloga. Solz ne kaže prezreti,« odgovarja Ibrakić.
Da je ženski nogomet še kako zanimiv, dokazuje več kot 91.000 gledalcev na stadionu Camp Nou, kjer so se spomladi v okviru evropske Lige prvakinj pomerile nogometašice Madrida in Barcelone.
Rivalstva ni
Trboveljski dekliški nogometni klub šteje komaj slabih pet let, a je Ibrakiću uspelo, da med dekleti ni rivalstva: »Mogoče kdaj malce ljubosumja, kaj več pa ne.« Odnosi med njimi se najbolje pokažejo v težkih trenutkih, denimo, ko ekipa izgublja. In tu ugotavlja največje razlike med ženskim in moškim nogometom: »Moški v ekipi iščejo krivca, s čimer ustvarijo konflikt. Dekleta pa stopijo skupaj, tolažijo druga drugo, naše 'karioke' celo sklenejo krog in tako poskušajo znova zbrati moči.«
Trenerka najmlajših, 21-letna študentka iz Šmartna pri Litiji Laura Zaman, o svoji ekipi prav tako govori v presežnikih: borbene so, tudi precej agresivne, ko je treba, predvsem pa živahne, energične in zagrete. »In kdaj pa kdaj kateri uide kakšna kletvica,« pravi. Takrat uporabi prijem iz svoje skavtske kariere: nekaj sklec za nagrado. Tudi sama je začela žogo nabijati kot tretješolka, sprva v dvoranskem nogometu, šele nato je pristala v »pravem« in na travnatih igriščih, a je morala kariero zaradi poškodb končati. In kdaj je najlepše igrati nogomet? »Ko sneži,« odgovori z nostalgijo, ko odhaja na travo, premočeno od celodnevnega dežja.
