Asad napoveduje, da se bo vojna v Siriji končala v roku enega leta
Sirske sile nadaljujejo z ofenzivo na Dero, čustveno središče upora proti režimu.
Odpri galerijo
Sirski begunci, ki se iz Libanona vračajo v porušeno domovino.
FOTO REUTERS
Sirska vojska je s pomočjo ruskega vojaškega letalstva, libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah in pripadnikov iranske revolucionarne garde pred tednom dni začela ofenzivo na jugozahodu države, enemu zadnjih območij, ki je – poleg kurdskega severa in province Idlib – še vedno pod nadzorom koalicije različnih uporniški skupin.
Sirske vladne sile so ofenzivo na provinco Dera, kjer se je spomladi 2011 na valu arabske pomladi začel upor proti režimu predsednika Bašarja al Asada, začele le nekaj dni potem, ko so se preko diplomatskih kanalov z Izraelom uspele dogovoriti za umik iranskih enot in šiitskih milic z območij – to predvsem velja za zasedeno Golansko planoto – v bližini izraelske meje.
Prvi teden vladne ofenzive, ki bi lahko močno spremenila razmerja na strateško izjemno občutljivem in pomembnem obmejnem območju med Sirijo, Jordanijo in Izraelom, je bil silovit. Asadovim silam je območje pod nadzorom uporniških milic hitro uspelo presekati na pol. Bombardiranje – rusko in vladno – je ob intenzivnih spopadih na podeželju po podatkih Združenih narodov v beg poslalo že okoli 50.000 ljudi, ki so bili prisiljeni ostati v puščavi pred jordansko mejo. Ta je za sirske begunce zaprta že skoraj štiri leta – v Jordaniji je okoli 660.000 beguncev, največ ravno ob meji s Sirijo, kjer so se, med drugim, marsikje izsušili že prav vsi vodni viri, Jordanija pa, bolj ali manj neuspešno, že ves ta čas kliče na pomoč mednarodno skupnost.
Staffan de Mistura, posebni odposlanec Združenih narodov za Sirijo, je v sredo dejal, da bi ofenziva vladnih sil in iranskih milic lahko ogrozila več kot 750.000 življenje – toliko ljudi živi v provinci Dera. Po njegovih besedah bi bila lahko napadi tako smrtonosni kot v Alepu in Vzhodni Guti. De Mistura je povedal, da ofenziva ogroža že tako krhek miroven proces in bi lahko povzročila humanitarno krizo in dodal, da uporniki v Deri ne pripadajo skrajnim islamističnim milicam, kar vztrajno ponavljajo tako v Damasku, kot v Moskvi.
Sunitska provinca Dera je bila zadnje leto ena najbolj mirnih v državi. Vzpostavitev tako imenovanega deeskalacijskega območja julija lani – dejansko je šlo za dogovor Rusije in Združenih držav – je bila sorazmerno uspešna. Toda politična in vojaška krepitev režima ter mednarodno sprejetje dejstva, da je Bašar al Asad po sedmih letih in treh mesecih nepretrgane človeške tragedije, v kateri je življenje izgubilo več kot pol milijona ljudi, skoraj enajst milijon pa jih je moralo zapustiti svoje domove, zmagovalec najbolj krvave vojne našega časa, je uradnemu Damasku prigalo zeleno luč za ponoven prevzem nadzora nad vso državo. V Daari bo verjetno šlo hitro. Upati je, da se ne bo ponovil brutalen scenarij iz Vzhodne Gute, ki je bila med nedavno vladno operacijo zravnana z zemljo, del upornikov pa je civilno prebivalstvo uporabil za živi ščit.
Rusija je upornikom predlagala nadzorovan umik proti Idlibu. A ta bo, brez dvoma, ena izmed naslednjih režimskih tarč. Uporniške enote ob meji z Jordanijo in Izraelom naj bi kmalu zamenjali pripadniki sirske vojske, a le v primeru, če skupaj z njimi v oblegano Dero ne bodo vstopili iranski borci in šiitske milice. S takšnim scenarijem se, tako je mogoče slišati v diplomatskih krogih, strinjajo tudi v Washingtonu, katerega interesi v Siriji so v tem trenutku omejeni le še na severozahod države. To so Američani sporočili tudi upornikom v Deri – še pred začetkom vladne ofenzive so jim dali jasno vedeti, da ne morejo računati na kakršno koli pomoč. Ne vojaško, ne politično. In to, kot vse kaže, v dogovoru z Izraelom.
Tudi zato bodo sirske vladne sile v svojem namenu prevzema nadzora nad celotno državo veliko več težav – vojaških, političnih, geostrateških in logističnih – imele na severu države. Predvsem na področjih, ki so pod nadzorom kurdskih sil.
Sirske vladne sile so ofenzivo na provinco Dera, kjer se je spomladi 2011 na valu arabske pomladi začel upor proti režimu predsednika Bašarja al Asada, začele le nekaj dni potem, ko so se preko diplomatskih kanalov z Izraelom uspele dogovoriti za umik iranskih enot in šiitskih milic z območij – to predvsem velja za zasedeno Golansko planoto – v bližini izraelske meje.
Prvi teden vladne ofenzive, ki bi lahko močno spremenila razmerja na strateško izjemno občutljivem in pomembnem obmejnem območju med Sirijo, Jordanijo in Izraelom, je bil silovit. Asadovim silam je območje pod nadzorom uporniških milic hitro uspelo presekati na pol. Bombardiranje – rusko in vladno – je ob intenzivnih spopadih na podeželju po podatkih Združenih narodov v beg poslalo že okoli 50.000 ljudi, ki so bili prisiljeni ostati v puščavi pred jordansko mejo. Ta je za sirske begunce zaprta že skoraj štiri leta – v Jordaniji je okoli 660.000 beguncev, največ ravno ob meji s Sirijo, kjer so se, med drugim, marsikje izsušili že prav vsi vodni viri, Jordanija pa, bolj ali manj neuspešno, že ves ta čas kliče na pomoč mednarodno skupnost.
Washington je sprejel Asadovo zmago
Staffan de Mistura, posebni odposlanec Združenih narodov za Sirijo, je v sredo dejal, da bi ofenziva vladnih sil in iranskih milic lahko ogrozila več kot 750.000 življenje – toliko ljudi živi v provinci Dera. Po njegovih besedah bi bila lahko napadi tako smrtonosni kot v Alepu in Vzhodni Guti. De Mistura je povedal, da ofenziva ogroža že tako krhek miroven proces in bi lahko povzročila humanitarno krizo in dodal, da uporniki v Deri ne pripadajo skrajnim islamističnim milicam, kar vztrajno ponavljajo tako v Damasku, kot v Moskvi.
Sunitska provinca Dera je bila zadnje leto ena najbolj mirnih v državi. Vzpostavitev tako imenovanega deeskalacijskega območja julija lani – dejansko je šlo za dogovor Rusije in Združenih držav – je bila sorazmerno uspešna. Toda politična in vojaška krepitev režima ter mednarodno sprejetje dejstva, da je Bašar al Asad po sedmih letih in treh mesecih nepretrgane človeške tragedije, v kateri je življenje izgubilo več kot pol milijona ljudi, skoraj enajst milijon pa jih je moralo zapustiti svoje domove, zmagovalec najbolj krvave vojne našega časa, je uradnemu Damasku prigalo zeleno luč za ponoven prevzem nadzora nad vso državo. V Daari bo verjetno šlo hitro. Upati je, da se ne bo ponovil brutalen scenarij iz Vzhodne Gute, ki je bila med nedavno vladno operacijo zravnana z zemljo, del upornikov pa je civilno prebivalstvo uporabil za živi ščit.
Rusija je upornikom predlagala nadzorovan umik proti Idlibu. A ta bo, brez dvoma, ena izmed naslednjih režimskih tarč. Uporniške enote ob meji z Jordanijo in Izraelom naj bi kmalu zamenjali pripadniki sirske vojske, a le v primeru, če skupaj z njimi v oblegano Dero ne bodo vstopili iranski borci in šiitske milice. S takšnim scenarijem se, tako je mogoče slišati v diplomatskih krogih, strinjajo tudi v Washingtonu, katerega interesi v Siriji so v tem trenutku omejeni le še na severozahod države. To so Američani sporočili tudi upornikom v Deri – še pred začetkom vladne ofenzive so jim dali jasno vedeti, da ne morejo računati na kakršno koli pomoč. Ne vojaško, ne politično. In to, kot vse kaže, v dogovoru z Izraelom.
Tudi zato bodo sirske vladne sile v svojem namenu prevzema nadzora nad celotno državo veliko več težav – vojaških, političnih, geostrateških in logističnih – imele na severu države. Predvsem na področjih, ki so pod nadzorom kurdskih sil.
