Auschwitz ni padel z neba

Na slovesnosti ob obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča se je zbralo okrog 200 preživelih, med njimi tudi štiri slovenske taboriščnice.
Fotografija: Preživeli so se še pred slovesnostjo sprehodili po taborišču. FOTO: Janek Skarzynski/AFP
Odpri galerijo
Preživeli so se še pred slovesnostjo sprehodili po taborišču. FOTO: Janek Skarzynski/AFP

Oswiecim – Na Poljskem so danes obeležili 75. obletnico osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz. V ospredju so bili s citatom »Imamo slutnjo, ker vemo« preživeli taboriščniki. Približno 200 jih je znova stopilo tja, kjer so pred 75 leti doživeli najhujše zlo, ki si ga more izmisliti človeško bitje. Slovesnosti se je udeležilo 61 delegacij z vsega sveta, vrsta politikov, zgodovinarjev in drugih, da bi počastili spomin na umrle. 

Direktor muzeja Auschwitz Memorial dr. Piotr Cywinski je še pred slovesnostjo opozoril, da »moramo (letos) mi poslušati, preživeli pa bodo govorili«. Poudaril je, da želijo deliti svojo zgodbo, saj je to njihovo poslanstvo, vsem nam pa bi moral holokavst služiti kot opozorilo, da se kaj takšnega lahko spet ponovi

Številni so slovesnost spremljali s solzami v očeh. FOTO: Wojtek Radwanski/AFP
Številni so slovesnost spremljali s solzami v očeh. FOTO: Wojtek Radwanski/AFP


Ena od preživelih, ki je v Oswiecimu spregovorila pred zbrano množico ljudi, je bila jasna: »Skrb za človeško bitje med drugo svetovno vojno ni spadala sem. Če bi odprli slovar, ne bi našli fraze, ki bi opisala, kako je bilo tu poteptano dostojanstvo. Toliko gnusa je bilo v tem svetu, v katerem so bili ljudje vredni manj kot smeti. Kaj so mi storili? Najprej so mi vtetovirali številko, ki je še danes enako vidna kot takrat.«



Dodala je, da ne more reči, ali je bil prav proces tetoviranja številke na roko bolj boleč kot vse drugo. A skrajno nehumano zanjo je bila izguba las. »Dajali so mi namreč občutek ženstvenosti. Bili so moji. Ta krona mi je bila odvzeta. Nisem se mogla prepoznati v ogledalu. Kdo sem? Kdo bi si takrat lahko zamislil, da bodo lase uporabili za polnjenje žimnic?« 

Njeno izpoved so številni spremljali s solzami v očeh. A opozorila je še, da Auschwitz ni bil zgolj simbol zla, pač pa je potrebno obdržati v mislih tudi svetle trenutke medsebojnega sodelovanja, zaupanja in pomoči, ki so jih taboriščniki in taboriščnice izkazovali eden drugemu.


Pozaba ni dopustna


Benjamin Lesser iz ZDA, ki so ga pri 15-letih odpeljali v Auschwitz, je dan pred slovesnostjo na vprašanje, ali lahko današnje nestrpnosti, sovraštvo in nacionalizmi znova pripeljejo do podobnih zločinov, jasno odgovoril:  »Pri holokavstu je šlo za poskus organiziranega uničenja Judov, ki ga je diktirala neka vlada. Zato tega ne smemo mešati z današnjimi zločini.«

Preživeli taboriščniki so se v Auschwitzu še pred slovesnostjo najprej sprehodili mimo vrat s ciničnim napisom »Delo osvobaja«. Večina jih v taborišče prihaja redno, saj želijo tako sebe in svet opomniti, kam lahko pripelje sovraštvo do drugega živega bitja.

»Želim, da ves svet ve, kaj se je dogajalo tu. Težko je verjeti, da lahko civilizirani, kulturni in izobraženi ljudje postanejo takšne pošasti,« je dejal Lesser. Ne smemo dovoliti, da svet pozabi, nenehno ponavljajo preživeli in upe polagajo na mlado generacijo. A veliko šolarjev in študentov danes ne pozna podrobnosti holokavsta niti razlogov, ki so pripeljali do enega najbolj temnih madežev človeške zgodovine. 

Eden od preživelih, ki se je udeležil slovesnosti. FOTO: Aleksandra Szmigiel/Reuters
Eden od preživelih, ki se je udeležil slovesnosti. FOTO: Aleksandra Szmigiel/Reuters


Tisti, ki so umrli in tisti, ki so preživeli, ne smejo biti nikoli pozabljeni, so spet in spet opozarjali prisotni na komemoraciji. Rasizem in nore ideologije ne smejo priti več med ljudi, je povedala ena od govornic, ki je preživela Birkenau.

»Le upam lahko, da bodo vsi vstali za demokracijo in človekove pravice.« Silna čustva so bila prisotna pri vseh, ki so s svetom delili svojo preizkušnjo med drugo svetovno vojno. Ni jih več veliko, ki lahko povedo, kaj so doživeli na lastni koži in kako jih je to zaznamovalo.

Pa ne le njih, pač pa tudi njihove otroke in vnuke. Prav vsi preživeli namreč opozarjajo tudi, da je holokavst vplivajo na drugo in tretjo generacijo in pustil brazgotine, ki se še danes niso zacelile. »Ljudje danes jemljejo vojno in holokavst kot nekaj dolgočasnega. Zato danes ne bom govoril o svojih dveh marših smrti, kako sem po vojni tehtal 42 kilogramov in bil na robu smrti, izčrpan. Ne bom govoril o stvareh, ki so najhujše. Ne. Hčerki in vnukom bi rad sporočil naslednje: Auschwitz ni padel z neba.«

Zbralo se je okrog 200 preživelih. FOTO: Wojtek Radwanski/AFP
Zbralo se je okrog 200 preživelih. FOTO: Wojtek Radwanski/AFP


Taboriščnik je spomnil na 30. leta prejšnjega stoletja, ko se je v Nemčiji pričela ustvarjati nova realnost in so jo ljudje korak za korakom sprejemali. Od prepovedi in razbijanja trgovin, ki so jih imeli v lasti Judi, so se nato zgodile plinske celice, streljanje in krematoriji.

»Zgodilo se je. Primo Levi je eden najbolj znanih zapornikov, ki so živeli v teh barakah. Nekoč je uporabil frazo: To se je zgodilo, kar pomeni, da se bo lahko še kdaj zgodilo. Kjerkoli na tem svetu,« je dodal eden od preživelih. 

»Ko ljudje izvedo, da sem bil zaprt v Auschwitzu, me vprašajo, ali bi se to lahko res zgodilo še kje drugje kot v nacistični Nemčiji? Da, lahko se zgodi, če se ne bo upoštevalo ustave in zakonov. Demokratični red sloni na zaščiti vseh pripadnikov posameznega naroda.«

Predsednik Pahor s slovenskimi taboriščnicami v Krakovu. FOTO: Anja Intihar
Predsednik Pahor s slovenskimi taboriščnicami v Krakovu. FOTO: Anja Intihar


Na slovesnosti tudi slovenske taboriščnice


Slovesnosti ob 75. obletnici osvoboditve Auschwitza so se v spremstvu slovenskega predsednika Boruta Pahorja udeležile tudi štiri preživele taboriščnice iz Slovenije - Marija Frlan, Sonja Vrščaj, Elizabeta Kumar Maurič in Lidija Rijavec Simčič - ter eden od ukradenih otrok Janez Deželak.

Marija Frlan, ki je preživela Ravensbruck, ravno danes praznuje 100. rojstni dan. Vsem je poslala jasno sporočilo o holokavstu, podobno ostalim pozivom drugih preživelih: »Mladim v opomin, starejšim v spomin. Da bi si vsi podali roke in držali skupaj, tako na svetu ne bi bilo več vojn.«

V koncentracijskem taborišču Auschwitz je med drugo svetovno vojno umrlo okrog 1,3 milijona ljudi, večinoma Judov. Nacisti so tja odpeljali tudi več kot dva tisoč Slovenk in Slovencev. 

Preberite še:

Komentarji: