Dve leti po potresu obnovljenih samo šest hiš, ljudje zmrzujejo v zabojnikih
Rušilni potres je pred dvema letoma porušil vas Majske Poljane v bližini Petrinje in odnesel pet življenj. Čeprav je katastrofalni potres, ki je uničil ali močno poškodoval na tisoče bivališč v revnem in zapostavljenem predelu Hrvaške, takoj sprožil val solidarnosti v regiji in celotni Evropski uniji, pred dvema letoma porušene vasi in kraji še danes kažejo bedno podobo, ob kateri se lahko upravičeno vprašamo, kaj država sploh počne, da je tako malo obnovljenega?
Zapuščene in zaraščene domačije, ruševine, kupi gradbenega materiala, razbita okna, luknje v stenah, skozi katere se vidi v notranjost zapuščenih hiš. To so podobe vasi Majske Poljane dve leti po katastrofalnem potresu, ki je odnesel pet življenj v tej vasi v bližini Petrinje. Takoj po potresu, ki smo ga zelo dobro občutili tudi v Sloveniji, smo se odpeljali v Banijo, v središče katastrofe, kjer smo se na lastne oči prepričali o moči matere narave.
Tla je tako močno zatreslo, da je del pristopne ceste v Petrinjo razklalo in en del vozišča potisnilo pol metra pod drugi del, premikanje po porušenem mestu je bilo mogoče zgolj po sredini ceste, saj so strešniki in opeke še ure po potresu padali na cesto. Prestrašene prebivalce smo še dolgo v noč srečevali v temi na prostem, kjer so ob številnih popotresnih sunkih in ob neznanskem trušču stali čim dlje od svojih hiš.
Dve leti kasneje je obnovljenih šest hiš
Kdor se spomni, kakšen val solidarnosti in humanizma so sprožile žalostne podobe iz Banije pred dvema letoma, kdor je videl kolone do vrha naloženih tovornjakov s humanitarno pomočjo in gradbenim materialom in kdor ni pozabil radodarnosti donatorjev izpred dveh let, mora biti razočaran, ko vidi današnje bedne podobe iz Banije. Torej vsak, ki se spomni teh prizorov, se mora ob današnjih slikah iz Majskih Poljan, Petrinje, Gline in okoliških vasi vprašati, kaj so pristojni z vso to humanitarno in materialno pomočjo sploh počeli dve leti?
»Ne vem, kaj počnejo. Ni težava v denarju, tega imajo dovolj. Vse bolj se mi zdi, da ni resnične želje, da se to področje prenovi. Prevečkrat slišimo, da je naš del Hrvaške že prej bil reven in nerazvit, da bi verjeli, da res želijo tu izpeljati prenovo. Bolj pošteno bi bilo ljudem reči, naj se odselijo, da bodo tu naredili lovišča ali kaj podobnega,« nam je po telefonu povedala podžupanja Gline Branka Bakšić Mitić.
Ali se morda razlog za nedejavnost države pri obnovi skriva v narodnostni sestavi Banije, kot temu delu rečejo Srbi, ki so nekoč bili tamkajšnje večinsko prebivalstvo, oziroma Banovine, kot se porušenemu in zapostavljenemu delu Hrvaške reče po hrvaško? »Zagotovo ne. Nikomur ne obnavljajo hiš, niti Hrvatom. Če so iz vlade sami priznali, da so doslej v dveh letih na območju občine Glina zgradili šest hiš, potem vam je jasno, kako močno jim je vseeno za naše kraje,« pravi podžupanja, ki je po narodnosti Srbkinja in je zaradi ostrega jezika priljubljena med svojimi občani, obenem pa je pogosto trn v peti vladi Andreja Plenkovića.
Da bi bolje razumeli obseg neodzivnosti vlade na humanitarno stisko svojih državljanov, nam je Bakšić Mitićeva pojasnila, da na območju njene občine ljudje že dve leti živijo v več kot tisoč bivalnih zabojnikih, od katerih številni niti niso ustrezno izolirani, da bi bilo v njih znosno življenje v zimskih temperaturah. Ob tem pa je še več kot 2000 hiš, ki sicer niso porušene, a zaradi poškodb po potresu v njih ni več varno živeti. »V dveh letih nismo bili sposobni niti pospraviti vseh ruševin. Ne sprašujte me, kako bomo zdržali to zimo in kako dolgo lahko še zdržimo, ker mi ni jasno niti, kako smo zdržali do zdaj,« nam je povedala podžupanja Gline.
Če bi jim vsi, ki so se slikali z njimi, dali po eno opeko...
Bakšić Mitićeva je že med našim zadnjim obiskom v Glini dejala, da se močno boji rezultatov popisa prebivalstva. Tedaj je bila prepričana, da ne bodo našteli več kot 5000 ali 6000 ljudi, medtem ko jih je bilo na zadnjem popisu 9200, pred vojno pa je tam živelo 22.000 ljudi. Na porušenem in osiromašenem območju, ki je nekoč živelo pretežno od kmetijstva, največji odkupovalec pridelkov in živine pa je bil mesno predelovalni velikan Gavrilović, danes živijo večinoma starejši ljudje in pristojni se upravičeno bojijo poglabljanja demografske suše.
Vesna Sladojević je pred dvema letoma zaslovela, ko je nasmejana na ognju med dvema opekama v svojem razdejanem dvorišču obiskovalcem kuhala kavo. Fotografija je bila imenovana: »Nada« (Upanje), Vesnine besede, da »nihče ni kriv za njeno nesrečo, da mu ne bi dala nasmeha«, so tedaj ganile celotno Hrvaško. Vesna se je v dveh letih nehala smejati, njen obraz pa ne skriva grenkobe. Vesna je živa, Nada ne več tako zelo.
Na hribu nasproti Vesni živi Stana Bjelajac, ki je v bližini svoje porušene hiše »odprla« hotel Prepih, torej nadstrešek, pod katerim je sod, v katerem je kurila ogenj. Bila je izjemno priljubljena med obiskovalci Majskih Poljan. Pri njej so se ustavljali vsi, od donatorjev, lokalnih politikov, do predsednika Zorana Milanovića. Stana še dane živi ob svojem »hotelu« v leseni baraki skupaj s snaho in dvema vnukinjama. Redno jih obiskujejo le še miši. Ruševine so še vedno tam, kjer so bile, spremenila se je le barva nalepke na ruševini. Rdečo je zamenjala rumena, to pomeni, da niso upravičeni do tega, da jim država odstrani porušeno hišo. Pa to ni edini čudež, ki je v zadnjih dveh letih doletel nekoč nasmejano in danes objokano Stano, v tem času je njena porušena hiša izbrisana iz katastra in formalno pravno ne obstaja več.
Tako kot ne obstaja oskrba z vodo in javna razsvetljava. Edino, kar so v tem delu porušene Banovine v dveh letih dobili, je nov most in asfalt skozi vas. Črne limuzine z zagrebškimi registrskimi tablicami so tako rešili pred blatom in udarnimi jamami vsaj do trenutka, ko zapeljejo na dvorišče kakega od nesrečnikov, ki še vztraja v teh od Zagreba pozabljenih krajih. Zgodb o visokih obiskih, ki so jim obljubljali vse mogoče in obljube pozabili tisti hip, ko je s koles črnih limuzin nehalo odpadati črno banijsko blato med dirjanjem po avtocesti proti Zagrebu.
En predsednik vlade, ena vlada, dva ministra za gradnjo, dva šefa sklada za obnovo in en državni sekretar osrednjega državnega urada za obnovo in stanovanjsko oskrbo so v dveh letih zgradili šest hiš s po približno 50 kvadratnih metrov bivalne površine.
Na vprašanje, kdo je kriv za spodletelo obnovo, komentatorka Jutarnjega lista Vanja Nezirović slikovito odgovarja, da bi lahko rekli, da vse stoji zaradi sedem smrtnih grehov v nacionalnem projektu obnove: nevoščljivosti (ljudje so bili ljubosumni, ker se bo denar iz proračuna prelil v zasebno lastnino), lakomnosti (do zdaj so obnovili šest hiš), lenobe (v nekaterih mestih je admnistracija za obnovo državljanom na voljo enkrat na teden po štiri ure), požrešnosti (vozijo drage limuzine in delijo denar podjetjem svojih sinov), jeze (vsi se medsebojno prepirajo, kdo je odgovoren), napuha (vlada se hvali z uspehi, vprašanje pa je, ali se je obnova sploh začela) in nečistosti (edini greh, ki so nam ga organizatorji obnove doslej prihranili). Na pristojnem ministrstvu stoji več kot tisoč zahtev za gradnjo nadomestnih hiš, doslej pa so jih obdelali po 13 na mesec, počasnost obnove opisuje Nezirovićeva.
