Krhanje demokracije – predsednik Erdoğan si želi nove ustave

Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je znova usmeril pozornost na temeljno listino države, ustavo. Kot je poročala AP, je napovedal imenovanje posebne skupine desetih pravnih strokovnjakov, ki naj bi začeli pripravljati osnutek nove ustave.

Ta poteza je v Turčiji in mednarodni skupnosti nemudoma sprožila razprave in precejšnjo mero zaskrbljenosti. Kritiki namreč svarijo, da bi nova ustava lahko služila predvsem podaljšanju Erdoğanove vladavine tudi po letu 2028, ko se mu izteče sedanji predsedniški mandat. 

Erdoğan, ki politično prizorišče Turčije kot predsednik zaznamuje od leta 2014, pred tem pa je več kot desetletje opravljal funkcijo predsednika vlade, že dlje časa javno zagovarja nujnost sprejetja nove ustave. Po njegovih besedah je sedanja ustava, ki je bila oblikovana in sprejeta leta 1982 po vojaškem udaru dve leti pred tem, preživeta in kljub številnim kasnejšim dopolnitvam še vedno ohranja elemente vojaškega vpliva.

Po Erdoğanovih besedah je sedanja ustava iz leta 1982 preživeta in ohranja vojaški vpliv. FOTO: Kaan Soyturk/Reuters

Erdoğan je v nagovoru lokalnim funkcionarjem svoje vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) dejal, da je »včeraj desetim pravnim strokovnjakom naložil, naj začnejo delo, in s temi prizadevanji bomo nadaljevali priprave na novo ustavo«, navaja AP. Dodal je, da »že 23 let vedno znova dokazujemo iskren namen, da našo demokracijo okronamo z novo civilno in svobodnjaško ustavo«.

Vendar pa številni opazovalci in politični nasprotniki v teh napovedih prepoznavajo drugačne, bolj pragmatične motive. Po določilih veljavne ustave Erdoğan leta 2028 ne more znova kandidirati za predsednika, razen v primeru predčasnih volitev ali bistvenih sprememb v pravnem redu.

Snovanje nove ustave bi tako, po mnenju kritikov, lahko tlakovalo pot pravnim manevrom, ki bi zaobšli obstoječe omejitve števila mandatov. Erdoğan, čigar vladavina je po ocenah številnih domačih in tujih analitikov z leti postajala čedalje bolj avtoritarna, sicer odločno zanika, da bi si prizadeval za novo ustavo z namenom ohranitve lastne oblasti. Zatrdil je, da si nove ustave »ne želi zase, temveč za celotno državo«.

Nova ustava bi lahko Erdoğanu omogočila ponovno kandidaturo na volitvah po izteku sedanjega mandata leta 2028. FOTO: Adem Altan/AFP

Za sprejetje nove ustave v parlamentu Erdoğanova stranka AKP in njeni nacionalistični zavezniki trenutno nimajo potrebne dvetretjinske večine, kar odpira prostor za kompleksna politična pogajanja. Nekateri analitiki, ki jih navajajo mednarodni mediji, špekulirajo, da bi lahko nedavna prizadevanja turške vlade za rešitev desetletja trajajočega konflikta z oboroženo Kurdsko delavsko stranko (PKK) predstavljala del širše strategije.

Cilj te strategije naj bi bil pridobiti podporo prokurdske stranke v parlamentu za ustavne spremembe, morda v zameno za določene koncesije pri reševanju kurdskega vprašanja.

Pobuda za novo ustavno reformo prihaja v časih, ko se krepijo skrbi glede stanja demokracije in pravne države v Turčiji. Pred nekaj meseci sta odmevali aretacija in kasnejša obsodba priljubljenega župana Istanbula Ekrema İmamoğluja, ki velja za enega najresnejših potencialnih Erdoğanovih tekmecev. Obtožili so ga domnevne korupcije.

Ta poteza je bila v širši javnosti in mednarodnih krogih pogosto interpretirana kot politično motivirana, kljub zagotovilom vlade o neodvisnosti turškega sodstva. Zaradi aretacije İmamoğluja so se zgodili obsežni javni protesti, na katerih so udeleženci zahtevali njegovo izpustitev in izražali nasprotovanje eroziji demokratičnih temeljev pod Erdoğanovim vodstvom.

Burno stoletje turških ustavnih preobrazb

Pot moderne Turčije skozi ustavne preobrazbe se je začela z ustanovitvijo republike pod vodstvom Mustafe Kemala Atatürka, ki si je prizadeval ustvariti moderno, zahodno usmerjeno nacionalno državo. Že prva ustava iz leta 1921 je, kot poudarjajo zgodovinski viri, prenesla suverenost s sultana na narod.

Obsežnejša ustava iz leta 1924 pa je postala temelj za korenite Atatürkove reforme: Turčija je postala sekularna, nacionalna in enotna republika. Sledile so obsežne spremembe, od odprave kalifata in uvedbe latinske abecede do naprednega civilnega zakonika, ki je ženskam prinesel volilno pravico že leta 1934. Državno in sekularno izobraževanje ter modernizacija kulture so utrdili laicizem kot enega izmed temeljev kemalizma.

Erdoğan je zatrdil, da si nove ustave ne želi zase, »temveč za našo državo«. FOTO: Murad Sezer/Reuters

Po vojaškem udaru leta 1960 je Turčija leto pozneje dobila ustavo, ki je po ocenah številnih pravnih strokovnjakov in zgodovinarjev veljala za najbolj liberalno in demokratično v njeni zgodovini. Uvedla je dvodomni parlament, okrepila sistem zavor in ravnovesij ter izrecneje zaščitila temeljne pravice. To obdobje je prineslo razcvet političnega pluralizma, a so ga hkrati zaznamovale šibke koalicijske vlade in politična nestabilnost. Naslednji vojaški udar leta 1980 je privedel do sprejetja sedanje ustave leta 1982.

Ta je bila v svoji prvotni obliki zasnovana z namenom omejitve nekaterih političnih svoboščin za zagotovitev »reda in stabilnosti«, kot poudarjajo analitiki ustavnega prava, hkrati pa je ohranila pomemben vpliv vojske v političnem življenju prek Sveta za nacionalno varnost.

Kljub temu je tudi ta ustava vsebovala katalog temeljnih pravic, ki pa so bile v praksi pogosto omejevane. V desetletjih po sprejetju, zlasti v začetku novega tisočletja med približevanjem Evropski uniji, je bila ustava iz leta 1982 deležna številnih sprememb, usmerjenih v krepitev demokratičnih standardov in širjenje svoboščin.

Obdobje pred vzponom Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) in Recepa Tayyipa Erdoğana je zaznamoval preplet demokratičnih teženj, gospodarskih izzivov in močnega vpliva kemalistične dediščine, zlasti sekularizma, ki ga je vojska videla kot svojo dolžnost varovati. Večstrankarski sistem, uveden leta 1946, je prinesel politično dinamiko, a tudi izrazito nestabilnost s pogostimi menjavami šibkih koalicijskih vlad in več vojaškimi posegi v politiko. Gospodarsko je država nihala med obdobji rasti in krizami, socialno pa so jo oblikovale hitra urbanizacija in nerešena vprašanja, kot je kurdsko.

Portret Mustafe Kemala Atatürka, ustanovitelja moderne Turčije in njenih prvih ustav, in Erdoğan. FOTO: Andrew Caballero-Reynolds/Reuters

Vzpon AKP na oblast leta 2002 je pomenil pomembno prelomnico. Prvo desetletje Erdoğanove vladavine je prineslo gospodarsko rast in demokratične reforme, deloma spodbujene s približevanjem EU. Vendar se je kasneje, zlasti po letu 2010, začel postopen, a očiten premik k avtoritarnosti, ki so ga zaznamovali protesti v parku Gezi leta 2013 in neuspeli vojaški udar leta 2016.

Sledile so obsežne čistke in uvedba izrednih razmer. Vrhunec preobrazbe sistema je predstavljal ustavni referendum aprila 2017, s katerim je Turčija prešla iz parlamentarnega v izrazito močan izvršni predsedniški sistem, ki je večino oblasti skoncentriral v rokah predsednika republike.

Ta ureditev je po mnenju kritikov, med njimi beneške komisije Sveta Evrope, resno načela načelo delitve oblasti in oslabila demokratične standarde. Današnja Turčija pod Erdoğanovim vodstvom se tako sooča s kompleksnimi notranjepolitičnimi, gospodarskimi in družbenimi izzivi, hkrati pa si prizadeva utrditi svoj vpliv na mednarodnem prizorišču.