Gospodarska katastrofa in geopolitičen vzpon
V zadnjih letih je Iran svoj vojaški in političen vpliv razširil od Afganistana do Sredozemlja
Odpri galerijo
Teheran danes. FOTO Reuters
Dve leti in pol po podpisu jedrskega sporazuma, s katerim so bile umaknjene izjemno ostre mednarodne sankcije, iransko gospodarstvo še ni okrevalo. Nasprotno. Tujih investicij je malo. Inflacija in brezposelnost naraščata. In z njima vred nezadovoljstvo, ki so ga Iranci na ulicah izrazili konec minulega leta. Ameriški umik iz sporazuma bo življenje v Iranu še dodatno poslabšal.
Morda je ravno to razlog ameriškega umika iz sporazuma, saj ni težko predvideti, da bo vedno slabše socialno-ekonomsko stanje prej ko slej – tudi v sodelovanju z določenimi varnostno-obveščevalnimi službami – v Iranu sprožilo nov val protestov in zaostrilo že tako močan notranji konflikt. Iran ima eno najmlajših populacij na svetu – dve tretjine prebivalstva sta mlajši od tridesetih let. Priložnosti preprosto ni, migracije naraščajo, velik del ključnih poslov pa je v rokah »države v državi« – revolucionarne garde in oligarhov, ki so blizu dvora vrhovnega voditelja ajatole Alija Hameneja in njegovih zvestih oprod.
Kljub gospodarski in družbeni šibkosti je Iran v zadnjih letih uspel postati najmočnejši igralec na Bližnjem vzhodu. Skupaj s šiitskim blokom je preko »proxy« vojn v Siriji, Iranu, Iraku in Jemnu ter s pomočjo zelo dejavne diplomacije dejansko slavil v že dolgo ne več le hladni bližnjevzhodni vojni, ki jo s Saudsko Arabijo in njenimi sunitskimi sateliti bije za politično, ideološko, vojaško in, predvsem, energetsko prevlado v regiji. Iranu je v zadnjih – ohlapno rečeno – desetih letih uspelo svoj vpliv razširiti od Afganistana do Sredozemlja, kjer libanonsko šiitsko gibanje Hezbolah, neposredni podizvajalec iranske zunanje in varnostne politike, nikoli ni bilo močnejše, obenem pa je z utrditvijo režima predsednika Bašarja al Asada v Siriji, Iran »zabetoniran« tudi na sirskih sredozemskih obalah.
Ozemeljsko in politično-vplivno moderni Iran nikoli ni bili niti približno tako močan. Bolj kot uspeh šiitskega polmeseca, ki se iz afganistanskega Herata preko Teherana, Mosula, Damaska preko južnega Libanona »zliva« v Sredozemlje, se ponuja bolj neposredna asociacija: Perzija. Iran je spretno izkoristil vakuum, ki ga je na Bližnjem vzhodu in v odnosih med suniti in šiiti povzročila ameriška invazija na Irak pred petnajstimi leti, še bolj pa v kaotični Siriji, kjer je pred prihodom Rusije – skupaj s Hezbolahom – ohranjal dinastijo Asad.
»Iranska zadrega« in nenačelna koalicija
Takšno razmerje moči – seveda z močno vlogo Rusije – je nočna mora za Združene države, ki so s svojo celostno destruktivno politiko na Bližnjem vzhodu ustvarile pogoje za stanje stalne vojne. Vojn. Geostrateški in tudi vojaški vzpon Irana, »smrtnega sovražnika«, je še hujša nočna mora za Izrael, ki že vrsto let »navija« za vojaško posredovanje proti državi, ki jo izraelski premier Benjamin Netanjahu ob vsaki (pol)priložnosti postavi v središče svojih tarč. Tu je nujno treba omeniti še Saudsko Arabijo, veliko poraženko bližnjevzhodnega konflikta in največjega svetovnega kupca orožja, ki se prav tako že vrsto let pripravlja na vojaški poseg v državi tekmici. »Iran je močnejši, kot je bil. Vojaško, politično, strateško. V Siriji ima najmanj 20.000 svojih vojakov. Teheran je samozavesten, pripravljen tudi napadati in se ne le braniti. Vse skupaj je izjemno nevarno. Konfliktu med Iranom in Izraelom bi se morali na vsak način izogniti. Vse nas bi potegnilo v to vojno. Upam, da bodo Rusi umirili Irance – delujejo racionalno, očitno je, da ne želijo spopada z ZDA,« je za Delo povedal libanonski politični analitik Hajtam Mouzaem, ki Iran že vidi kot zmagovalca bližnjevzhodnega konflikta.
»Iranska zadrega« je v zadnjih treh letih tako vzpostavila novo nenačelno koalicijo Združenih držav, Saudske Arabije, Združenih arabskih emiratov in Izraela, ki so oblikovale skupno fronto proti, ironično, gospodarsko opustošeni in bolj metafizično kot »fizično« vodeni državi, ki jo ameriški in izraelski voditelj izpostavljata kot glavno grožnjo svetovni varnosti.
Če ne bi bilo smrtno nevarno, bi bilo še zabavno.
Morda je ravno to razlog ameriškega umika iz sporazuma, saj ni težko predvideti, da bo vedno slabše socialno-ekonomsko stanje prej ko slej – tudi v sodelovanju z določenimi varnostno-obveščevalnimi službami – v Iranu sprožilo nov val protestov in zaostrilo že tako močan notranji konflikt. Iran ima eno najmlajših populacij na svetu – dve tretjine prebivalstva sta mlajši od tridesetih let. Priložnosti preprosto ni, migracije naraščajo, velik del ključnih poslov pa je v rokah »države v državi« – revolucionarne garde in oligarhov, ki so blizu dvora vrhovnega voditelja ajatole Alija Hameneja in njegovih zvestih oprod.
Kljub gospodarski in družbeni šibkosti je Iran v zadnjih letih uspel postati najmočnejši igralec na Bližnjem vzhodu. Skupaj s šiitskim blokom je preko »proxy« vojn v Siriji, Iranu, Iraku in Jemnu ter s pomočjo zelo dejavne diplomacije dejansko slavil v že dolgo ne več le hladni bližnjevzhodni vojni, ki jo s Saudsko Arabijo in njenimi sunitskimi sateliti bije za politično, ideološko, vojaško in, predvsem, energetsko prevlado v regiji. Iranu je v zadnjih – ohlapno rečeno – desetih letih uspelo svoj vpliv razširiti od Afganistana do Sredozemlja, kjer libanonsko šiitsko gibanje Hezbolah, neposredni podizvajalec iranske zunanje in varnostne politike, nikoli ni bilo močnejše, obenem pa je z utrditvijo režima predsednika Bašarja al Asada v Siriji, Iran »zabetoniran« tudi na sirskih sredozemskih obalah.
Ozemeljsko in politično-vplivno moderni Iran nikoli ni bili niti približno tako močan. Bolj kot uspeh šiitskega polmeseca, ki se iz afganistanskega Herata preko Teherana, Mosula, Damaska preko južnega Libanona »zliva« v Sredozemlje, se ponuja bolj neposredna asociacija: Perzija. Iran je spretno izkoristil vakuum, ki ga je na Bližnjem vzhodu in v odnosih med suniti in šiiti povzročila ameriška invazija na Irak pred petnajstimi leti, še bolj pa v kaotični Siriji, kjer je pred prihodom Rusije – skupaj s Hezbolahom – ohranjal dinastijo Asad.
»Iranska zadrega« in nenačelna koalicija
Takšno razmerje moči – seveda z močno vlogo Rusije – je nočna mora za Združene države, ki so s svojo celostno destruktivno politiko na Bližnjem vzhodu ustvarile pogoje za stanje stalne vojne. Vojn. Geostrateški in tudi vojaški vzpon Irana, »smrtnega sovražnika«, je še hujša nočna mora za Izrael, ki že vrsto let »navija« za vojaško posredovanje proti državi, ki jo izraelski premier Benjamin Netanjahu ob vsaki (pol)priložnosti postavi v središče svojih tarč. Tu je nujno treba omeniti še Saudsko Arabijo, veliko poraženko bližnjevzhodnega konflikta in največjega svetovnega kupca orožja, ki se prav tako že vrsto let pripravlja na vojaški poseg v državi tekmici. »Iran je močnejši, kot je bil. Vojaško, politično, strateško. V Siriji ima najmanj 20.000 svojih vojakov. Teheran je samozavesten, pripravljen tudi napadati in se ne le braniti. Vse skupaj je izjemno nevarno. Konfliktu med Iranom in Izraelom bi se morali na vsak način izogniti. Vse nas bi potegnilo v to vojno. Upam, da bodo Rusi umirili Irance – delujejo racionalno, očitno je, da ne želijo spopada z ZDA,« je za Delo povedal libanonski politični analitik Hajtam Mouzaem, ki Iran že vidi kot zmagovalca bližnjevzhodnega konflikta.
»Iranska zadrega« je v zadnjih treh letih tako vzpostavila novo nenačelno koalicijo Združenih držav, Saudske Arabije, Združenih arabskih emiratov in Izraela, ki so oblikovale skupno fronto proti, ironično, gospodarsko opustošeni in bolj metafizično kot »fizično« vodeni državi, ki jo ameriški in izraelski voditelj izpostavljata kot glavno grožnjo svetovni varnosti.
Če ne bi bilo smrtno nevarno, bi bilo še zabavno.
