Največja demokracija na svetu – vzpon ali zaton Indije?

Zadnje čase se zdi, da se svet in mediji vrtijo okrog odnosov ZDA – Rusija – Kitajska. Evropska unija je očitno postavljena na stranski tir in se ukvarja bolj ali manj sama s sabo. Sočasno pa se ne posveča veliko pozornosti še enemu velikemu igralcu – Indiji, petemu največjemu svetovnemu gospodarstvu s hitro rastjo. Je to upravičeno?

Ob ambicioznem vzponu Indije na svetovnem političnem in gospodarskem odru se namreč postavljajo tudi vprašanja o njeni dolgoročni politični stabilnosti, notranji družbeni (ne)enakosti in vlogi v mednarodnih odnosih. Se bo Indija v 21. stoletju uveljavila kot velesila ali bo notranja razhajanja in zunanje pritiske težko obvladovala?

Pred nekaj tedni je The New Indian Express objavil članek Nova svetovna ureditev, v katerem razpravlja o prijateljskem odnosu Donalda Trumpa, Vladimirja Putina in Elona Muska, ki preoblikuje svet. Kitajska ob tem (potrpežljivo) čaka na svoj trenutek. Indija pa mora po mnenju avtorja ponovno razmisliti o svojih strategijah zavezništev, če želi ostati relevantna v tej (svetovni) igri moči.

Gospodarsko prebujanje velikana

Medtem ko naša »mala« podalpska država že dve desetletji (od vstopa v Evropsko unijo in zvezo Nato leta 2004, op. a.) nima nekih resnih prebojnih vizij razvoja, se na drugem koncu sveta prebuja pravi velikan – največja »demokracija« sveta. Indija ima namreč skoraj milijardo in pol (da, prav ste prebrali) prebivalcev, kar je skoraj 18 odstotkov svetovnega prebivalstva, in 970 milijonov volilnih upravičencev. Za primerjavo, Slovenija ima »le« 1,7 milijona volilnih upravičencev.

Indija, ki se je izpod Združenega kraljestva osamosvojila leta 1947, trenutno sodi med države v razvoju, vendar si je postavila ambiciozno vizijo Viksit Bharat 2047 (Razvita Indija 2047). Vizija Indije oziroma njene aktualne vlade je, da do stote obletnice svoje neodvisnosti leta 2047 postane razvita država.

Načrt poudarja vključujoč razvoj, trajnostni napredek in učinkovito upravljanje. Je pa Indija kot peto največje svetovno gospodarstvo že zdaj članica kluba G20 – medvladnega foruma, ki združuje 19 držav in Evropsko unijo (EU). Forum se je razvil v ključno platformo za sodelovanje svetovnih voditeljev pri oblikovanju globalnih ekonomskih politik ter reševanju ključnih svetovnih izzivov.

Indija je leta 2023 predsedovala G20 in jeseni istega leta v New Delhiju tudi gostila srečanje foruma. To je potekalo v novem kongresnem centru Bharat Mandapam, na kar so še posebej ponosni. Sam sem kongresni center obiskal februarja letos, ko sem predaval na konferenci Upravne reforme naslednje generacije – krepitev vloge državljanov in doseganje ciljne ravnine.

Lahko potrdim, da so upravičeno ponosni na (določene) dosežke. Indija bo v prihodnjih desetletjih (verjetno) postala tretje največje gospodarstvo sveta, za Kitajsko in ZDA. Zaradi velikega trga in (za zdaj) stabilnega pravnega okolja bo vedno bolj zanimiva za tuje neposredne naložbe. Na eni strani bo verjetno okrepila vodilno vlogo v sektorjih, kot so informacijske tehnologije, umetna inteligenca in telekomunikacije, na drugi strani pa bo tudi njeno kmetijstvo postalo bolj produktivno zaradi mehanizacije in digitalizacije kmetijskih procesov.

Ogromen potencial za rast ima tudi na račun delovne sile in njene potrošnje, saj je več kot polovica prebivalcev mlajših od 30 let. Njega gospodarska rast je med drugim posledica prav naraščajočega srednjega razreda, že omenjenega tehnološkega napredka in povečanja izvoza.

Raznolikost, ki je Indija

Indija je znana po svoji bogati zgodovini, duhovni tradiciji, kulinariki in hitrem družbenem in gospodarskem razvoju. Njena kulturna dediščina vključuje starodavne civilizacije, arhitekturne dosežke, kot je Tadž Mahal, ter velike svetovne religije, kot sta hinduizem in budizem. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da je Indija dom tudi 200 milijonom pripadnikov islamske skupnosti oziroma »manjšine«, ki pa predstavlja več kot deset odstotkov svetovne populacije te skupnosti.

Z manjšino povezano obdobje mogulskih dinastij je v državi pustilo neizbrisen arhitekturni pečat v obliki na primer že omenjenega Tadž Mahala in Rdeče trdnjave, ki sta del svetovne Unescove dediščine. Poleg zgodovinske zapuščine Indijo zaznamujejo barviti festivali, kot je bil v januarju in februarju letos Maha Kumbh Mela oziroma veliki hindujski romarski festival »svetega vrča nesmrtnosti«, ki praznuje pot Jupitra okoli Sonca in zmago bogov nad demoni.

Glede na astronomske izračune je bil letošnji festival edinstven, saj se tokratna poravnava ozvezdij ponovi le vsakih 144 let. Festivala se je udeležilo približno 450 milijonov ljudi. Indija je med vodilnimi tudi na področju razvoja informacijskih tehnologij in vesoljskih raziskav, na področju zabavne industrije pa Bollywood postaja pomemben del svetovne filmske industrije.

Tudi šport, na primer kriket in kabadi, ima posebno mesto v indijski kulturi. Indija v vsej svoji veličini tako združuje tradicijo in inovacije, kar jo vsekakor uvršča med najvplivnejše države sveta.

Izzivi in tveganja

Med izzive in tveganja zagotovo sodi obstoječa družbena neenakost. V Indiji marsikje v praksi še dandanes obstaja kastni sistem, ki je tradicionalni družbeni sistem z več kot tri tisoč let dolgo zgodovino. Sistem ljudi razvršča v stroge družbene skupine (kaste) na podlagi rojstva. Kot tak je globoko zakoreninjen v indijski kulturi, družbenih normah in verskih prepričanjih, zlasti v okviru hinduizma.

Kastni sistem je bil pravno sicer odpravljen s sprejetjem indijske ustave leta 1950, vendar njegovi družbeni učinki ostajajo močno prisotni v indijski družbi. Ustava v 15. členu določa prepoved diskriminacije na podlagi vere, rase, kaste, spola ali kraja rojstva. Vlada poskuša to udejanjiti celo s sistemom kvot in pozitivne diskriminacije nižjih kast, s čimer poskuša uravnotežiti zgodovinske krivice, vendar te politike pogosto povzročajo tudi nove napetosti.

Kastni sistem ima še danes opazne posledice pri volitvah, dostopu do izobrazbe, zaposlitve, sklepanju zakonskih zvez itd. Tudi prijeten mladenič, ki smo ga neki dan najeli za vodnika, nam je razložil, da ima partnerko, ki je imela ravno naslednji dan rojstni dan. V isti sapi pa je dodal, da poroke še ni na vidiku oziroma je ne bo, saj ji oče še ni našel (kasti) primernega moža.

Je namreč iz višje kaste kot naš vodnik. Tako bosta zvezo prekinila, ko bo družina zanjo našla »primernega« bodočega moža. Kljub gospodarski rasti bodo očitno še vedno ostale velike razlike med bogatimi in revnimi ter med mestnim in podeželskim prebivalstvom. Vlada bo morala uravnotežiti rast z zagotavljanjem socialne zaščite in dostopa do osnovnih storitev čim širšemu krogu prebivalcev – del tega izziva rešuje strategija Razvita Indija 2047.

Terorizem je prav tako eno od tveganj oziroma je vsekakor izziv, kako najti rešitev zanj. Indija je namreč ena izmed držav, ki so bile v zadnjih desetletjih najbolj izpostavljene terorističnim napadom, čemur smo bili priča celo pred nekaj tedni – 22. aprila –, ko so teroristi iz Pakistana ubili 25 indijskih državljanov. To je seveda povzročilo močno eskalacijo napetosti med državama in pripeljalo celo do oboroženih spopadov.

Tveganje predstavlja tako čezmejni terorizem, ki izvira iz Pakistana, kot tudi domači terorizem, ki ga predstavljajo različne skupine verskih skrajnežev in tudi separatističnih gibanj. Tu še vedno obstaja tudi možnost notranjih konfliktov, kot je pokrajina Kašmir (poimenovana tudi nevarna točka Azije), ki je bil leta 1947 razdeljen na indijski in pakistanski del, območje pa je sporno že vse od delitve.

Posledično obe državi tam vzdržujeta močno prisotnost vojaških sil. Zaradi Pakistana je prav zanimivo »zavezništvo« Indije in Afganistana. Napetosti še vedno obstajajo tudi s Kitajsko, ne samo zaradi meje na območju Himalaje, temveč tudi zaradi gospodarskih in varnostnih napetosti, ki jih povzroča Kitajska na primer z iniciativo en pas, ena pot, s katero povečuje svoj vpliv v Aziji, kar Indija vidi kot poskus strateškega obkroževanja.

Indijo konec koncev ogrožajo tudi dvig morske gladine, pogoste poplave v monsunskih obdobjih in suše, kar bo prav tako zahtevalo strateške ukrepe za obvladovanje podnebnih tveganj. Poleg uspehov, kot kaže, tudi izzivov ne bo kmalu zmanjkalo.

Geopolitično pozicioniranje

Indija je jedrska velesila, ki je svoj prvi jedrski poskus uspešno izvedla leta 1974. So pa v njeni neposredni bližini države, ki prav tako sodijo v ta »klub«, kot sta Kitajska in Pakistan. Indija tu izvaja politiko No first use (brez prve uporabe, op. a.), kar pomeni, da ne bo prva uporabila jedrskega orožja v konfliktu, temveč ga bo uporabila le kot sredstvo odvračanja v primeru napada.

Tako se osredotoča predvsem na odvračanje in strateško ravnovesje v regiji, tudi s prej omenjenima sosedama. V prihodnje bo verjetno prevzela aktivnejšo vlogo v organizacijah, kot sta Brics (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika) in SCO (Šanghajska organizacija za sodelovanje). Znotraj Bricsa poskuša ohranjati ravnotežje znotraj skupine, pri čemer se pri strateških in gospodarskih zadevah tudi dejavno povezuje z zahodnimi silami, predvsem z ZDA.

Povečala bo tudi svojo prisotnost v Indijsko-pacifiški regiji, kar bo strateškega pomena zaradi nadzora nad pomorskimi potmi in vpliva na regionalno in tudi svetovno trgovino. Indija in ZDA bosta najverjetneje še naprej krepili strateško partnerstvo, predvsem na področjih energetike, tehnologije, obrambe in trgovine. Odnosi s Kitajsko pa bodo najverjetneje ostali napeti zaradi teritorialnih sporov (meja v Himalaji) in tradicionalnega rivalstva in konkurence na področju trgovine in vpliva v južni in jugovzhodni Aziji.

S Pakistanom bodo odnosi prav tako ostali napeti zaradi konflikta v Kašmirju in zgodovinskih napetosti, čeprav je verjetno, da bo Indija iskala možnosti za zmanjšanje teh napetosti prek trgovine in gospodarskega sodelovanja. Podobno bo verjetno prek izboljšanja gospodarskih odnosov z državami, kot so Bangladeš, Šrilanka, Nepal in Burma, krepila stabilnost v regiji.

Gospodarski vzpon na račun demokratičnega zatona?

Indija je kot največja demokracija na svetu zavezana vrednotam politične svobode, večstrankarske demokracije neodvisnega sodstva in svobodnih volitev. Kljub temu pa se je v zadnjem desetletju povečal pritisk na neodvisne institucije, medije in civilno družbo.

Aktualni predsednik vlade Narendra Modi je junija 2024 (kot prvi v obdobju neodvisne Indije!) pridobil tretji zaporedni petletni mandat na položaju. Posledično je zaradi naraščajočega avtoritarnega trenda predmet razprave tudi, ali Indija resnično ohranja svoj status »največje svetovne demokracije«. Kritiki namreč opozarjajo na pojave omejevanja svobode medijev, zlorabo pravosodja v politične namene ter zatiranje verskih in etničnih manjšin, predvsem muslimanske skupnosti.

Kljub tem izzivom pa ostaja demokratični proces aktiven – na zadnjih volitvah je volilo 642 milijonov ljudi, od tega je bilo 312 milijonov volivk, kar je največja udeležba žensk na volitvah v Indiji doslej. Vse to dokazuje trdno ukoreninjeno politično kulturo. Vprašanje je, ali bo Indiji uspelo ohraniti ravnovesje med demokratično tradicijo in avtoritarnimi tendencami, ki jih prinaša nacionalistična politika.

Čeprav je volilni sistem še vedno svoboden, obstaja tveganje za postopno erozijo demokratičnih institucij, če se bodo trendi koncentracije oblasti nadaljevali. Modijeva vlada se je po mnenju nekaterih strokovnjakov veliko ukvarjala s tem, kar so poimenovali »obsežna razgradnja demokratičnih institucij, norm in praks«. Po drugi strani se zavzema za (populistično) vizijo Razvite Indije 2047, s katero predvideva preobrazbo Indije iz države v razvoju v razvito državo do leta 2047.

Vizija vključuje različne vidike razvoja, kot so gospodarska rast, okoljska trajnost, družbeni napredek in dobro (javno) upravljanje. Štirje stebri strategije so Juva (mladi), Garib (revni), Mahilajen (ženske) in Anadata (kmetje). Vsi štirje predstavljajo in nagovarjajo močno telo volilnih upravičencev. Pa je Indija sploh res še demokracija? Nekdanji predsednik ZDA Abraham Lincoln naj bi demokracijo opisal kot sistem vladanja, ki je »od ljudi, s strani ljudi in za ljudi«.

Pri tem velja omeniti, da sam koren demos izvira iz stare Grčije, o kateri se pogosto misli, da je rojstni kraj demokracije. Demos pomeni ljudstvo ali navadne ljudi, kar so bili takrat polnoletni, moški državljani, medtem ko je daleč prevladovalo število nesvobodnih ljudi oziroma sužnjev in žensk, ki pa niso imele volilne pravice. Mnogi politologi so še dandanes prepričani, da so svobodne in odprte volitve bistvo demokracije.

Demokracija sama po sebi je širok koncept, ki ne omogoča razvrščanja demokratičnih držav na zgolj črne ali bele. Zrela demokracija vsebuje več elementov, na primer resnično večstrankarsko konkurenco, svoboščine, svobodne in neodvisne medije. Težava, ki se pojavlja v Indiji, pa je povezana z vprašanjem kakovosti demokracije v tej državi, ki se premika od resnične demokracije v smeri »volilne avtokracije«.

Predsednik vlade Narendra Modi se je (zanimivo?) pred nekaj dnevi pridružil platformi družbenih medijev ameriškega predsednika Donalda Trumpa Truth Social. Prva Modijeva objava na tej platformi je bila njegova slika s Trumpom na dogodku Howdy Modi leta 2019 v Houstonu v Teksasu (ZDA). Že pred leti je ameriški Washington Post objavil članek Narendra Modi je indijski Trump.

Morda je res nekaj resnice v naslovu, sploh če upoštevamo kemijo in prijateljski odnos med voditeljema, a s pomembno razliko. Predsednik indijske vlade ima tretji zaporedni mandat in pri tem ni omejen, predsednik ZDA Trump pa je omejen na dva mandata oziroma samo še sedanjega.

Indija je v prvi polovici 21. stoletja vsekakor na prelomni točki. Po eni strani njena gospodarska moč, demografska prednost in strateški položaj nakazujejo, da bo postala pomemben igralec v globalni politiki in gospodarstvu. Po drugi strani pa je zaradi notranjih političnih pritiskov, družbene napetosti in varnostnih izzivov negotova njena dolgoročna stabilnost.

Če bo znala uravnotežiti demokratične vrednote, gospodarski razvoj in družbeno kohezijo, ima vse možnosti, da postane (še večja) globalna velesila. V nasprotnem primeru pa bi jo lahko notranji konflikti in geopolitične napetosti potisnili na rob politične in posledično gospodarske nestabilnosti. Indija je torej na tanki meji med zgodovinskim vzponom in morebitnim zatonom.

Lekcije za Slovenijo?

Kljub razlikam med državama (od velikosti do vpliva) pa se tudi Slovenija lahko kaj nauči od Indije. Sledila bi ji lahko z oblikovanjem temeljnih srednje- in dolgoročnih jasnih ciljev države in strategije, kot bi bila na primer Razvita Slovenija 2050, ki bi združevala tehnološki razvoj, socialno varnost in okoljsko trajnost. Že obstoječa strategija razvoja Slovenije ima časovni okvir predviden do leta 2030.

Po večini razvojnih indeksov je Slovenija (med razvitimi državami) v nekem povprečju, »zlati sredini«, kar ni slabo, ne pomeni pa, da si ne smemo postaviti višjih ciljev in jih zasledovati. Slovenija bi lahko (še) več vlagala v digitalizacijo (na primer javne uprave), spodbujala tehnološke inovacije in privabljala tuje neposredne investicije. Bolj aktivno bi morala ukrepati na področju demografije za spodbujanje višje rodnosti, večje privlačnosti države za prihod kvalificirane delovne sile in izboljšanja zaposlitvenih možnosti za mlade.

Sicer smo po stopnji družbene enakosti (na primer dohodkovne) bolje pozicionirani od Indije, bi se pa bilo dobrodošlo usmeriti v dodatno zmanjšanje neenakosti z ukrepi, kot so izboljšanje dostopa do primernih stanovanj in izobraževanja. Da se tudi sami ne bi (prepogosto) znašli v razpravah o kakovosti naše demokracije, je treba zaščititi svobodo medijev, neodvisnost sodstva in podpirati politično vključevanje državljanov.

Že zdaj namreč The Economist Intelligence Unit ocenjuje, da bo Slovenija očitno morala učvrstiti svoje institucije in zvišati politično kulturo in demokratične standarde. Podobno kot Indija bi lahko krepila svojo regionalno vlogo (na primer na Zahodnem Balkanu) ter povečala gospodarsko sodelovanje s hitro rastočimi trgi v Aziji in Afriki, morda srednji Aziji.

Nekatere od omenjenih aktivnosti se v Sloveniji že izvajajo, vendar ne dovolj učinkovito. Primernih stanovanj primanjkuje, demografske politike ne učinkujejo, v digitalni preobrazbi nas dohitevajo oziroma celo prehitevajo, politika ne uživa zaupanja državljank in državljanov, slednji pa tudi nismo najbolj prepričani, kam pluje ta naša mala, a čudovita barka. Vendar – številne priložnosti obstajajo!

Dr. Nejc Brezovar je docent na upravnopravni katedri Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani.