Iran naj bi ZDA vnaprej obvestil o povračilnih napadih

Po ameriškem bombardiranju treh ključnih iranskih jedrskih objektov so bile oči mednarodne skupnosti uprte v Iran, ki je zagrozil z ostrim odgovorom na vstop ZDA v njegov konflikt z Izraelom. Svoje grožnje je islamska republika uresničila s povračilnim napadom na ameriško vojaško bazo v Katarju, o čimer je po navedbah tujih tiskovnih agencij vnaprej obvestila tako lokalne kot ameriške oblasti. O žrtvah in gmotni škodi ameriške in katarske oblasti niso poročale. 

Neimenovani ameriški vojaški uradnik je za Reuters povedal, da so bile vse iranske rakete prestrežene v zraku, hkrati pa zanikal, da je Iran poleg vojaškega oporišča v Katarju napadel tudi druge ameriške vojaške baze v regiji, vključno z letalsko bazo Ain al Asad v Iraku, kjer so bili sicer aktivirani sistemi zračne obrambe.

Pred povračilnim napadom na ameriško bazo Al Udeid v Katarju so iz različnih delov Irana poročali o novih, tokrat izraelskih napadih predvsem na simbolične tarče, povezane s tamkajšnjim teokratskim režimom. Med njimi so se po navedbah izraelske vojske znašli odločevalski centri Iranske revolucionarne garde, sedež paravojaške milice Basidž in zloglasni zapor Evin v Teheranu.

Izraelski predstavniki so še naprej vztrajali, da ambicije »preventivnega« vojaškega posredovanja ne vključujejo menjave režima, dopuščali pa so možnost, da ta lahko postane stranski produkt napadov, usmerjenih v uničenje jedrskega programa in iranskih balističnih zmogljivosti. Obrambni minister Izrael Kac je napovedal, da se bo izraelska ofenziva nadaljevala, dokler judovska država ne bo izpolnila postavljenih vojaških ciljev.

Povračilni napad je bil pričakovan

Iran se je na izraelske napade do zdaj odzival s pošiljanjem raket in brezpilotnikov nad Izrael, pri čemer mu je uspelo povzročiti tako smrtne žrtve kot gmotno škodo, po dogodkih konca tedna pa so iranski predstavniki z maščevanjem zagrozili tudi ZDA. »Zločinske ZDA se morajo zavedati, da so /.../ roke islamskih borcev v oboroženih silah proste, da lahko zaščitijo svoje interese in vojsko, in v tem pogledu ne bomo nikoli popustili,« je v izjavi dejal Abdolrahim Musavi, novi načelnik generalštaba iranskih oboroženih sil.

Ameriška stran je, po vsem sodeč, resno obravnavala iranske grožnje in v zadnjih dneh umaknila nekatere od svojih vojaških ladij in letal iz oporišč na Bližnjem vzhodu. Pred povračilnimi napadi na bazo v Katarju sta uradna vira zaupala Reutersu, da bi Iran na bombardiranje svojih jedrskih objektov lahko odgovoril že v dnevu ali dveh ter s tem potencialno izzval administracijo predsednika Donalda Trumpa v še globlji vojaški angažma.

Strah pred zaprtjem Hormuške ožine

Veliko se je prav tako ugibalo o možnosti poskusa zaprtja Hormuške ožine, ene najpomembnejših plovnih poti na svetu, s katerim so oblasti v islamski republiki zagrozile že večkrat v preteklosti, nazadnje pa prejšnji teden, ko so se za ta protiukrep zavzeli tudi iranski zakonodajalci. Končna odločitev po navedbah iranskih medijev ostaja v pristojnosti sveta za nacionalno varnost, najvišjega iranskega varnostnega organa, ki pa bo moral v tem primeru pretehtati tudi negativne posledice za iranski izvoz nafte oziroma vpliv na druge države v regiji, pa tudi zunaj nje.

Iran bi z zaprtjem ožine, skozi katero potuje petina vse izvožene nafte in zemeljskega plina na svetu, ne samo posegel v teritorialne vode sosednjega Omana, prek katerih poteka večina ladijskega prometa, temveč omejil dotok nafte nekaterim od svojih ključnih partnerjev, na čelu s Kitajsko. Kar 84 odstotkov nafte, ki jo tovorijo skozi ožino, namreč konča v Aziji.

»Zaprtje Hormuške ožine bi bilo izjemno nevarno in ne bi bilo dobro za nikogar,« je danes opozorila Kaja Kallas, visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, pri tem pa izpostavila veliko zaskrbljenost zaradi nevarnosti stopnjevanja najnovejšega konflikta na Bližnjem vzhodu. O vse večjih napetostih oziroma povečani previdnosti vseh vpletenih strani je pričal tudi podatek, da se je pred vstopom v ožino na prehodu v novi teden ustavilo in obrnilo več ladij, med njimi najmanj dva supertankerja.