»Iz Hongkonga sem, ne iz Kitajske«

Čedalje globlji prepad zeva med Hongkonžani in Kitajci iz »matične države«, pri katerih gospodarska moč njihove države povzroča nacionalizem.
Fotografija: Več deset tisoč demonstrantov je včeraj protestiralo proti spregi med podzemnim kriminalom in vlado. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Več deset tisoč demonstrantov je včeraj protestiralo proti spregi med podzemnim kriminalom in vlado. FOTO: Reuters

Ko se je Frances Hui nekoč v Bostonu peljala z avtobusom, jo je neznanec vprašal, od kod je. Ko mu je odgovorila, da je iz Hongkonga, se je razjezil. Vztrajal je, da bi morala odgovoriti, da je iz Kitajske, in jo poučil, da bi morala »okrepiti svojo nacionalno identiteto«.

Razjezila se je tudi Frances. Napisala je kolumno v študentskem glasilu fakultete Emerson in v prvem stavku pojasnila: »Sem iz mesta, ki je v lasti države, ki ji ne pripadam.« Čeprav je v kolumni z mirnim tonom pojasnila, zakaj je Hongkonžanka in na katere razlike med njenim mestom in LR Kitajsko je ponosna, je kolumna razjezila Kitajce. Frances so grozili, jo kritizirali in žalili.

Čeprav je mogoče v razgovoru s Pekinžani slišati tisto, kar je napisala – da je v Hongkongu nedotakljiva vladavina prava, na Kitajskem pa vladavina človeka, da je v Hongkongu mogoče govoriti svobodno, na Kitajskem pa svobodno kritiko kaznujejo z zaporom –, je dejstvo, da se je mlada Hongkonžanka odrekla pripadnosti »matični državi«, v njih zbudilo odpor.

...
...


Oster odziv Kitajcev na proteste


Še ostreje so se Kitajci odzvali na proteste, ki v Hongkongu potekajo že sedem tednov zapored. Čeprav so poročila o demonstracijah, številu ljudi na ulicah in spopadih s policijo na internetnih napravah za iskanje v kitajščini v glavnem blokirana, informacije o dogajanju »pronicajo« skozi različne kanale in ni mogoče reči, da ogorčenje Kitajcev zaradi metanja jajc v grb njihove države ali grafitov po zidovih hongkonškega parlamenta temelji na nevednosti.

Čeprav bi številni Kitajci podvomili o utemeljenosti zakona o izročanju osumljencev, zaradi katerega so se protesti v Hongkongu začeli, je zdaj vse, kar vidijo na posnetkih iz dišečega pristanišča, vandalizem radikalnih separatistov. To pa, menijo številni, ima njihova vlada pravico in obveznost ustaviti.

»Če se bodo protesti nadaljevali in bodo hongkonško vlado spravili do roba, tej pa ne bo uspelo odgovoriti na sedanjo krizo, bo Peking prisiljen sprejeti nekatere ukrepe,« je poudaril Tian Feilong, profesor prava na univerzi Beihang. Čim več državljanov LR Kitajske bo pričakovalo poseg centralne vlade, je dejal, tem bolj bo kitajski vrh pod pritiskom, naj prevzame hongkonško dramo v svoje roke.

Čeprav Kitajci nimajo ne svobodnih volitev ne svobodnih medijev, je njihov nacionalizem, izražen na družbenih omrežjih, pomemben dejavnik pri oblikovanju kitajske zunanje in notranje politike. Če se bodo neredi v dišečem pristanišču ponovili, si predsednik Xi Jinping ne sme dovoliti, da bi bil pred javnostjo videti neodločen ali popustljiv.

...
...


Močen nacionalizem


Kitajci, ki so imeli priložnost oditi v Hongkong, preden je bila v tem mestu končana kolonialna vladavina, so bili hkrati navdušeni zaradi stopnje njegove razvitosti in jezni zaradi razlike v bogastvu med britansko kolonijo in »matično državo«.

Odkar so vrnitev Hongkonga 1. julija 1997 pod suverenost Pekinga razlagali kot »konec stoletnega ponižanja«, so Kitajci na ta »biser Azije«, kot ga imenujejo v domoljubnih pesmih, gledali kot na svoj uspeh in simbol »pravilne politike« Komunistične partije.

Čeprav je bil Hongkong mnogim prebivalcem Pekinga ali Šanghaja vzor življenjskega standarda, ki bi si ga želeli doseči, se jim zdaj zdi, da je več bogatih med njimi in več revežev med Hongkonžani. Čedalje več Kitajcev trdno verjame, da Hongkong živi od turistov in kapitalistov iz Kitajske. To, da je njihova država druga gospodarska sila na svetu, se spreminja v močen nacionalizem.

Hongkonžani se po drugi strani čedalje pogosteje ne čutijo več del kitajske družine. Prej so v to prisiljeni. Lanska anketa hongkonške univerze je pokazala, da se 40 odstotkov prebivalcev tega mesta prepoznava za Hongkonžane, samo 4 odstotke tistih, ki so stari od 18 do 29 let, pa o sebi meni, da so Kitajci. Drugi so prav tako kot Frances Hui iz »mesta v lasti države«, ki ji vse manj pripadajo.

Komentarji: