Jadranski otoki kot starčevske komune

Otoška idila, kristalno morje, čist zrak, neokrnjena narava, po drugi strani pa precej dražje življenje kot na celini. Samota in brezup prevladujeta v deževnem zimskem času.
Fotografija: Na Lošinju, priljubljenem jadranskem otoku, živi Josip Anelić, ki je pred kratkim praznoval 105. rojstni dan. FOTO: Dragica Jaksetič
Odpri galerijo
Na Lošinju, priljubljenem jadranskem otoku, živi Josip Anelić, ki je pred kratkim praznoval 105. rojstni dan. FOTO: Dragica Jaksetič

Zagreb – Čisto morje, čudovite plaže, zeleni borovci, neokrnjena narava in predvsem blažen mir … Z vsem tem se ponašajo jadranski otoki. Je kje na svetu lepše okolje za uživanje v zasluženem pokoju? Na prvi pogled ne, saj si je na otokih mogoče krajšati čas z ribarjenjem in obdelovanjem vrta ter se tako oskrbovati z okusnimi, zdravimi in skoraj brezplačnimi živili. Resda je poleti na otokih pogosto gneča, a je tudi to težavo lažje prebroditi, če ljudje del svojih (v glavnem prostornih) hiš po ugodni ceni ponudijo v najem turistom, saj si lahko s tem dodobra povečajo hišni proračun.

Zaradi precej milega podnebja so izdatki za gretje zanemarljivi, ker je v manjših krajih vse blizu, niti ni potrebe po lastnem avtomobilu. Zdravo življenje ponavadi pomeni tudi dolgo starost. Dokaz je Josip Anelić, upokojenec iz Malega Lošinja, ki je te dni praznoval 105. rojstni dan.
 



Druga plat upokojenske idile


Vendar obstaja tudi druga plat te upokojenske otoške idile. Najprej je treba povedati, da je življenje na otokih precej dražje kot na celini. Če je človek še tako uspešen ribič in vrtnar, bo kljub temu težko nadomestil razliko v cenah vsakodnevnih potrebščin, ki so na otokih večinoma četrtino dražje. Zakon ponudbe in povpraševanja je neusmiljen, tako da so cene najvišje prav na najmanjših otokih. Dobavitelji to upravičujejo s prevoznimi stroški, nihče pa se ne ukvarja s stroški, ki jih imajo s prevozom otočani. Res je, da plačajo zgolj polovico redne cene, toda kdor živi na katerem od oddaljenih otokov, na kopnem pa potrebuje avtomobil, za vožnje s trajektom odšteje najmanj tisoč evrov na leto. Poleg tega trajekti, ladje in katamarani v slabem vremenu ne plujejo, tako da so otočani ponavadi po nekaj dni na leto odrezani od sveta.

Samota in brezup jih pestita predvsem v deževnem zimskem času. Najhuje je najstarejšim, saj so odvisni od ustrezne zdravstvene oskrbe. V zelo težkem položaju so tisti na majhnih otokih, kjer sploh ni zdravstvenega varstva. Nujni primeri se tako neredko tragično iztečejo. To velja zlasti za srčno in možgansko kap, ki se zaradi nepravočasne zdravniške pomoči večinoma končata s smrtjo bolnika.


Otok Susak FOTO: Leon Vidic/Delo
Otok Susak FOTO: Leon Vidic/Delo


Izseljevanje že dve stoletji


Hrvaški otoki zunaj počitniške sezone vse bolj spominjajo na starčevske komune. Ljudje se od tam izseljujejo že najmanj dve stoletji. Življenje v tem »raju na zemlji« je bilo tako »lagodno in prijetno«, da so otočani množično odhajali v Ameriko, Avstralijo in Novo Zelandijo, kar nekaj se jih je odselilo celo na Ognjeno zemljo. Izseljevanje se je nadaljevalo vse do današnjih dni, tako da so na otokih v glavnem ostali le še tisti, ki zaradi starosti pravzaprav nimajo izbire. Res pa je, da se je v zadnjem času priselilo kar nekaj upokojencev, ki so nekoč odšli, zdaj pa si želijo preostanek življenja preživeti v kraju, kjer so se rodili.

Da imajo za vrnitev v rojstni kraj več razlogov, smo izvedeli v pogovoru z nekaterimi povratniki na Prviću, otoku, ki leži nedaleč od Šibenika. Otok je imel nekdaj štiri tisoč prebivalcev, zdaj jih je le dvesto, od teh jih je samo 19 mlajših od 50 let. Za tiste, ki so se vrnili iz čezoceanskih ali bogatih evropskih držav in imajo več kot tisoč evrov pokojnine, je življenje tukaj bistveno cenejše. Za tiste, ki se vračajo s hrvaške celine, pa je to priložnost, da poskrbijo za svoje potomce, s tem ko jim prepustijo stanovanje ali hišo, ali da se končno vrnejo v kraj, iz katerega so bili prisiljeni oditi s trebuhom za kruhom, a se nato v novo okolje niso nikoli povsem vživeli. Nostalgija je le redko racionalna. Na Molatu stalno živi le še osemdeset ljudi, vsi so upokojenci, razen peka, njegovih treh hčera in učiteljice. A tudi ti bodo kmalu zapustili otok, saj bo pekova najmlajša hči kot edina učenka letos končala osnovno šolo.


Idila na otoku Hvar FOTO: Shutterstock
Idila na otoku Hvar FOTO: Shutterstock


Priložnosti


Medtem ko bodo eni to žalostno zgodbo navajali kot še eno potrditev hrvaške demografske apokalipse, drugi v njej vidijo priložnost za demografsko obnovo. Ti so prepričani, da bi se morala Hrvaška po zgledu Floride obrniti k bogatašem v tretjem življenjskem obdobju. Namesto četrt leta bi bile zmogljivosti zasedene vse leto, poleg tega imajo takšni gosti debelo denarnico, tako da bi lahko pripadniki mlade generacije, ki bežijo ne le z otokov, temveč iz celotne države, dobili stalno in dobro plačano službo in bi si tukaj lahko ustvarili družino. Nekaterim to zveni mamljivo, drugim groteskno, je pa gotovo vse skupaj težko uresničljivo, če vemo, da so dom za starejše občane v Starem Gradu na Hvaru gradili dolgih 16 let.

Tudi na celini se upokojenci vračajo v svoj rodni kraj. Vzroki za to so bolj ali manj enaki kot pri otočanih, prav tako so enake težave, s katerimi se srečujejo. Razlika je le to, da so vse oblike pomoči in zdravstvena oskrba bolj dostopne, vendar imajo hkrati večkratno manjše možnosti za dodaten zaslužek, na primer z izdajanjem stanovanj.

Upokojenska preseljevanja niso hrvaška posebnost. V pravljično bogati Švici so pred nekaj leti dali referendumsko pobudo, po kateri naj bi se država vključila v preseljevanje upokojencev v toplejše in bolj poceni kraje, kjer bi s svojo pokojnino veliko lažje živeli, hkrati pa bi v švicarskih mestih pridobili precej stanovanjskega prostora. Pobuda je bila zavrnjena z utemeljitvijo, da »švicarskih upokojencev ne morejo obravnavati kot jedrske odpadke«. Na Hrvaškem za zdaj ni podobnih pobud, so pa nekateri izračunali, da bi lahko s 400 evri na mesec veliko bolje živeli v Kostariki ali Belizeju, kjer so še posebno naklonjeni upokojencem.


Vlada se loteva pokojninske reforme

A tudi te že tako nizke pokojnine so vse bolj negotove. Vlada se pravkar loteva pokojninske reforme, saj je sedanji sistem povsem neučinkovit. Za izplačilo pokojnin mora država vsako leto poleg rednih prispevkov iz proračuna nameniti več kot dve milijardi evrov.

Drugi pokojninski steber je odpovedal, tako da bodo upokojenci, ki dobivajo pokojnino na podlagi tega stebra, kljub obveznemu petodstotnemu prispevku dobivali nižje pokojnine od tistih, rojenih pred letom 1962, ki so se odločili, da bodo ostali v prvem stebru. K njihovim pokojninam prispeva država 27 odstotkov. Če bi tisti iz drugega stebra hoteli ta dodatek, bi se morali pred tem odreči svojim vplačilom. Skupni znesek je skoraj 13 milijard evrov. Za večino upokojenskih združenj je to popravljanje krivice, nekateri pa so prepričani, da gre za nesramno izsiljevanje in celo ropanje. Burna polemika z negotovim izidom se nadaljuje, kakršnakoli že bo odločitev, pa zanesljivo ne bo vsem po volji, zato je morda najbolje, da se, če le imate to možnost, umaknete in se vrnete v svoj rojstni kraj, in to tako v prenesenem kot dobesednem pomenu.

Komentarji: