Kavarniški kralj bi kavo srebal v Beli hiši
Howard Schultz, nekdanji direktor verige Starbucks, bi rad postal neodvisni predsednik ZDA.
Odpri galerijo
Nekdanji šef verige Starbucks Howard Schultz je z najavo morebitne predsedniške kandidature razburkal ameriške politilčne vode. FOTO: Reuters
New York – »Ne pomagaj izvoliti Trumpa, ti egoistična milijarderska rit,« je v veliki newyorški knjigarni Barnes in Nobles mlad protestnik vpil proti poslovnežu Howardu Schultzu. Nekdanji direktor verige kavarn Starbucks je v ponedeljek zvečer predstavljal avtobiografijo, toda jeznega odziva niso sprožili njegovi pogledi, pač pa en dan stara najava, da resno razmišlja o predsedniški kandidaturi kot neodvisni kandidat. To je sprožilo val groze na ameriški levici.
Schultz je prepričan, da se morajo ZDA izviti iz dvopartijskega sistema, v katerem si le dve stranki podajata kljuki Bele hiše in parlamenta, zato razmišlja, da bi volivce nagovarjal kot sredinski neodvisni kandidat, kljub temu da je že vse življenje demokrat. Po njegovih besedah sta tako v republikanski kot v demokratski stranki prevladali skrajni krili, pri čemer sta dopustili neizmerno razraščanje zadolženosti države.
»Živimo v izjemno krhkih časih, ne samo da predsednik ni sposoben voditi države ... tudi obe stranki sta nenehno vpeti v maščevalno politiko,« je poudaril. Na vprašanje, kaj je njegova velika zamisel, ki je ne ponuja nihče drug, je dejal, da hoče »poenotiti državo in združiti ljudi, narediti vse, kar lahko, da bo obljuba Amerika dosegljiva za vsakogar«. Na kar mu je voditelj jutranjega programa na televizijski mreži CBS John Dickerson odgovoril, da »to izreče čisto vsak politik«.
Poslovnež, ki je lokalno verigo enajstih kavarn razbohotil v mednarodno kavarniško korporacijo, pri tem pa sam iz sina delavske družine postal milijarder, že nekaj časa kroži po robu političnega ozvezdja. Ob gneči v demokratski stranki, kjer vsi bolj ali manj izkušeni politiki prežijo na priložnost, da prihodnje leto iz Bele hiše preženejo nepriljubljenega predsednika, njegovih ambicij dolgo niso jemali resno. Dokler ni presenetil z najavo samostojne kandidature, kar je stranko pretreslo v temeljih. Tretji kandidat z dobro organizirano kampanjo in polno mošnjo denarja lahko razdeli volilno telo in pritegne ravno dovolj glasov, da povzroči ponovitev šokantnega novembra 2016, ko je Donald Trump postal predsednik ZDA. Kampanje tretjih strank so ponavadi komaj opazni prebliski, toda včasih dovolj svetli, da pokvarijo igro velikima dvema.
Demokrati še vedno krivijo Ralpha Naderja, da je leta 2000 jemal glasove podpredsedniku Alu Goru in pomagal k zmagi Georgea Busha mlajšega (mnenje analitikov o tem je sicer precej bolj deljeno). Podobno krivijo Jill Stein iz Zelene stranke, da je leta 2016 po zveznih državah rjastega pasu Hillary Clinton odškrnila ravno dovolj podpore, da si je Trump s tesnimi zmagami tlakoval pot v Belo hišo. Republikanci ne morejo pozabiti Rossa Perota, še enega samorastniškega milijarderja, ki je štrene mešal leta 1992 in nastopil s podobno zamislijo, kot jo zdaj ponuja Schultz, uravnoteženi proračun in sredinska politika. Zbral je rekordnih 18,9 odstotka podpore volivcev, po prepričanju desnice predvsem na račun Georgea Busha starejšega, ki se je tako moral posloviti že po enem mandatu in ključe Bele hiše predati Billu Clintonu.
Schultza zgodovinska neuspešnost tretjih kandidatov ne plaši in meni, da je »molčeča večina« naveličana nedelujočega političnega sistema. Zmerni republikanci, utrujeni ob Trumpovih nenehnih izbruhih, ter zmerni demokrati, prestrašeni ob vse bolj progresivnih (in dragih) zamislih levega krila stranke, naj bi pri njem našli nov dom. Pri čemer je preobrnil logiko in trdi, da je največja nevarnost za drugi mandat zvezdnika resničnostne televizije preveč progresiven kandidat demokratov, ki bi odvrnil volivce. »Trump je nespoštljiv do vloge predsednika ... ugonobilo bi me, če bi bil ponovno izvoljen, in verjamem, da bi se to zgodilo,« je upravičil svoje namere. Da so resne, kaže zaposlitev dveh izkušenih političnih operativcev, republikanca Steva Schmidta, ki je v Belo hišo pomagal Bushu mlajšemu, in demokrata Billa Burtona, ki je sodeloval s predsednikom Barackom Obamo.
Med demokrati je nemudoma zavrelo, »nečimrni projekti, ki pomagajo uničevati demokracijo, so ogabni,« je bila ostra Neera Tanden, dolgoletna svetovalka Clintonove. Tudi v domačem Seattlu niso ploskali od sreče. »Nehaj,« mu je sporočila Tina Podlodowski, ki vodi stranko v zvezni državi Washington. In objavila fotografijo Starbuckove plastične čaše za kavo z napisom »Ne počni tega, Howard!«. Nekdanji Obamov svetovalec David Axelrod pa je zapisal, da bi bila Schultzeva morebitna kandidatura takšno darilo Trumpu, da bi ta moral Starbucksu zastonj oddajati prostore v svojem newyorškem nebotičniku Trump Tower. A predsednik ni tako darežljiv, hitro je sporočil »upam, da še plačujejo najemnino«, Schultza pa izzval, da nima korajže za kandidaturo, in navrgel, da »ni ravno najpametnejša oseba«.
Trump se hvali, da je poskušal z javnim izzivanjem spodbosti Schultza, naj se resnično odloči za kandidaturo. Ta je medtem tudi sam odprl račun na twitterju in tudi tam oznanil svoje namere. Nemudoma se je odzvalo več kot 46.000 ljudi, skoraj vse povezuje huda zlovoljnost, pri čemer njihovi komentarji segajo od razmeroma vljudnih pozivov, naj svoj čas in 3,2 milijarde premoženja raje usmeri v bolj koristne projekte, kot je, denimo, boj proti podnebnim spremembam, do običajne spletne gonoreje v slogu »Od..bi, kofetarska prasica!«
Schultz je prepričan, da se morajo ZDA izviti iz dvopartijskega sistema, v katerem si le dve stranki podajata kljuki Bele hiše in parlamenta, zato razmišlja, da bi volivce nagovarjal kot sredinski neodvisni kandidat, kljub temu da je že vse življenje demokrat. Po njegovih besedah sta tako v republikanski kot v demokratski stranki prevladali skrajni krili, pri čemer sta dopustili neizmerno razraščanje zadolženosti države.
»Živimo v izjemno krhkih časih, ne samo da predsednik ni sposoben voditi države ... tudi obe stranki sta nenehno vpeti v maščevalno politiko,« je poudaril. Na vprašanje, kaj je njegova velika zamisel, ki je ne ponuja nihče drug, je dejal, da hoče »poenotiti državo in združiti ljudi, narediti vse, kar lahko, da bo obljuba Amerika dosegljiva za vsakogar«. Na kar mu je voditelj jutranjega programa na televizijski mreži CBS John Dickerson odgovoril, da »to izreče čisto vsak politik«.
Schultzev potres
Schultz je ob objavi avtobiografije oznanil tudi svoje nove ambicije, a za zdaj ni požel vsesplošnega navdušenja. FOTO: AFP
Demokrati še vedno krivijo Ralpha Naderja, da je leta 2000 jemal glasove podpredsedniku Alu Goru in pomagal k zmagi Georgea Busha mlajšega (mnenje analitikov o tem je sicer precej bolj deljeno). Podobno krivijo Jill Stein iz Zelene stranke, da je leta 2016 po zveznih državah rjastega pasu Hillary Clinton odškrnila ravno dovolj podpore, da si je Trump s tesnimi zmagami tlakoval pot v Belo hišo. Republikanci ne morejo pozabiti Rossa Perota, še enega samorastniškega milijarderja, ki je štrene mešal leta 1992 in nastopil s podobno zamislijo, kot jo zdaj ponuja Schultz, uravnoteženi proračun in sredinska politika. Zbral je rekordnih 18,9 odstotka podpore volivcev, po prepričanju desnice predvsem na račun Georgea Busha starejšega, ki se je tako moral posloviti že po enem mandatu in ključe Bele hiše predati Billu Clintonu.
Nečimrni projekt
Schultza zgodovinska neuspešnost tretjih kandidatov ne plaši in meni, da je »molčeča večina« naveličana nedelujočega političnega sistema. Zmerni republikanci, utrujeni ob Trumpovih nenehnih izbruhih, ter zmerni demokrati, prestrašeni ob vse bolj progresivnih (in dragih) zamislih levega krila stranke, naj bi pri njem našli nov dom. Pri čemer je preobrnil logiko in trdi, da je največja nevarnost za drugi mandat zvezdnika resničnostne televizije preveč progresiven kandidat demokratov, ki bi odvrnil volivce. »Trump je nespoštljiv do vloge predsednika ... ugonobilo bi me, če bi bil ponovno izvoljen, in verjamem, da bi se to zgodilo,« je upravičil svoje namere. Da so resne, kaže zaposlitev dveh izkušenih političnih operativcev, republikanca Steva Schmidta, ki je v Belo hišo pomagal Bushu mlajšemu, in demokrata Billa Burtona, ki je sodeloval s predsednikom Barackom Obamo.
Med demokrati je nemudoma zavrelo, »nečimrni projekti, ki pomagajo uničevati demokracijo, so ogabni,« je bila ostra Neera Tanden, dolgoletna svetovalka Clintonove. Tudi v domačem Seattlu niso ploskali od sreče. »Nehaj,« mu je sporočila Tina Podlodowski, ki vodi stranko v zvezni državi Washington. In objavila fotografijo Starbuckove plastične čaše za kavo z napisom »Ne počni tega, Howard!«. Nekdanji Obamov svetovalec David Axelrod pa je zapisal, da bi bila Schultzeva morebitna kandidatura takšno darilo Trumpu, da bi ta moral Starbucksu zastonj oddajati prostore v svojem newyorškem nebotičniku Trump Tower. A predsednik ni tako darežljiv, hitro je sporočil »upam, da še plačujejo najemnino«, Schultza pa izzval, da nima korajže za kandidaturo, in navrgel, da »ni ravno najpametnejša oseba«.
Ostri komentarji
Trump se hvali, da je poskušal z javnim izzivanjem spodbosti Schultza, naj se resnično odloči za kandidaturo. Ta je medtem tudi sam odprl račun na twitterju in tudi tam oznanil svoje namere. Nemudoma se je odzvalo več kot 46.000 ljudi, skoraj vse povezuje huda zlovoljnost, pri čemer njihovi komentarji segajo od razmeroma vljudnih pozivov, naj svoj čas in 3,2 milijarde premoženja raje usmeri v bolj koristne projekte, kot je, denimo, boj proti podnebnim spremembam, do običajne spletne gonoreje v slogu »Od..bi, kofetarska prasica!«
