»Če ne bi bilo Zdravka Mamića, bi bil na Hrvaškem velik dolgčas,« so besede marsikoga na Hrvaškem ob pogovoru o nekdanji alfi in omegi hrvaškega nogometa in zagrebškega kluba Dinamo. Odločitev sodišča, da je Zdravko Mamić kriv skupaj z bratom Zoranom in še nekaj drugimi, da je oškodoval državo in Dinamo za dobrih 10 milijonov evrov, je namreč pravnomočna. Zdravko Mamić, ki ga kličejo tudi Maminjo, je obsojen na šest let in pol zapora.

Zdravko Mamić je vedno imel dolg jezik. Že ko je pobegnil pred hrvaško roko pravice in se pred tremi leti preselil v BiH, natančneje v Medžugorje, zdaj pa je v Mostarju, se je redno, najmanj enkrat na mesec, vsul plaz obtožb na račun hrvaškega pravosodja. Brat Zoran je medtem vodil nogometaše Dinama (vmes bil tudi trener na Arabskem polotoku), zdaj pa je zaradi pravnomočne sodbe zapustil trenerski stolček kluba, ki naj bi ga prav tako izčrpaval.

Šest let je minilo od spektakularne akcije, v kateri so prijeli Zdravka Mamića, »žonglerja med interesi«, kot ga je pred časom označil sloviti nogometni trener Ćiro Blažević. Takrat so prijeli tudi Zdravkovega brata Zorana in Zdravkovega sina Maria ter še nekaj posameznikov, ki so bili osumljeni podkupovanja ter davčne utaje pri preprodajanju igralcev, zaradi česar sta bila klub in država oškodovana za 17 milijonov evrov.


 

Sodnik trn v peti Mamiću

Zdaj, skoraj štiri leta po začetku sodnega procesa in tri leta po spektakularnem pobegu Zdravka Mamića v Bosno in Hercegovino (tako kot številni ima tudi Mamić poleg hrvaškega še državljanstvo BiH, kar je marsikomu omogočila politika Franja Tuđmana), je vrhovno sodišče potrdilo pravnomočnost sodbe bratoma Mamić in Damirju Vrbanoviću. Šef vrhovnega sodišča je Đuro Sessa, trn v peti Zdravku Mamiću in sodnik, ki ga Mamić »živega ne prenese« in na katerega je redno stresal očitke o »lažeh, s katerimi ga je obkladal sodnik Sessa«. Tudi na današnji tiskovni konferenci, ki jo je Mamić uprizoril v Mostarju, je bilo tako. »Nikoli nisem bil begunec, Bosna in Hercegovina je moja država,« je sporočil in napovedal, da nikoli ne bo odslužil kazni na Hrvaškem, ampak če že, v Bosni in Hercegovini. Sporočil je tudi, da je nepreklicno odstopil iz vseh organov nogometnega kluba Dinamo.



Zdravkova zgodba se je začela, ko je bil še trgovski potnik srbskega podjetja, dneve pa preživljal na tribunah nogometnega stadiona Maksimir in potoval z Dinamom na gostovanja. Leta 1980 je postal trener Dinama Miroslav Blažević - Ćiro. V njem je Mamić videl priložnost, prvi korak pa je naredil, ko ga je prosil, če bi bil njegova poročna priča. Mamić se je takrat ukvarjal z družinskim podjetjem (nakupom steklenic za kis), čakal priložnost in jo dočakal. Ko se je Blažević leta 1993 vrnil iz tujine, je postal večinski lastnik Dinama, s tem pa tudi predsednik in trener, Zdravka Mamića pa je imenoval za direktorja kluba. Leto pozneje je Ćiro izgnal Mamića iz kluba zaradi 300.000 nemških mark, ki »so ali niso prišle na račun«, ki »so in niso bile zapravljene«. Mamić se je nato s spretnimi poslovnimi mahinacijami vrnil na čelo Dinama. Tedaj je že imel svojo športno agencijo, skozi roke katere je šlo približno 80 nogometašev (Balaban, Leko, Olić, Cesar, Pranjić, Modrić ...).

Sodba o milijonskem oškodovanju države in kluba Dinamo je zdaj pravnomočna. »Maminjo« pa je – čisto po njegovo – ne prizna! Tako kot hrvaškega sodišča ne.