Med idealizmom, pacifizmom in antiamerikanizmom
Odziv britanske opozicije na napad v Siriji je posledica slabe izkušnje z Irakom in sovraštva do Tonyja Blaira.
Odpri galerijo
Vodja britanske opozicije Jeremy Corbyn. FOTO: Reuters
Posredovanje ameriških, britanskih in francoskih sil v Siriji je na Otoku znova odprlo žgočo razpravo o tem, v kakšnih okoliščinah in pod kakšnimi pogoji je uporaba sile upravičena in kdaj ni. Primerjavam napada na sirske vojaške cilje z vojno v Iraku se je bilo v zadnjih dneh nemogoče izogniti, tudi med razpravo v parlamentu, kjer je vodja opozicije Jeremy Corbyn podvomil v legitimnost in zakonitost britanskega sodelovanja v sobotni operaciji.
Za vojaški odziv na nedavni domnevni kemični napad v Doumi zahodni zavezniki niso zaprosili za dovoljenje varnostnega sveta OZN. Tudi če bi se odločili za ta korak, ga zaradi ruskega veta ne bi dobili. Namesto tega so napad na vojaške komplekse in skladišča orožja sirske vojske upravičili na humanitarni podlagi, tako kot so to storili že večkrat v preteklosti, med drugim leta 1999 v primeru Kosova, pa tudi v Iraku leta 2003, kjer so bili humanitarni razlogi le eden od vzrokov za strmoglavljenje režima Sadama Huseina.
Vojna v Iraku in odločitve, ki jih je nekdanji laburistični premier Tony Blair sprejemal v tandemu s takratnim ameriškim predsednikom Georgeem Bushem mlajšim, več kot desetletje po njegovem umiku z oblasti še burijo duhove v največji britanski opozicijski stranki, ki je, ironično, na volitvah nazadnje zmagala leta 2005, ko je vlado vodil Blair. Vodja laburistov Jeremy Corbyn in ožji krog njegovih privržencev so v zadnjih letih kapitalizirali na vsesplošnem nasprotovanju uporabi sile v kakršni koli obliki, nauke iz Iraka pa v celoti pretvorili v politično ideologijo, ki po besedah kritikov variira med idealizmom, pacifizmom in antiamerikanizmom.
Jeremy Corbyn se je v zadnjih dneh z izražanjem dvoma o zakonitosti britanskega sodelovanja v sobotnem vojaškem posredovanju v Siriji poskušal predstaviti kot odgovoren politik, ki ni pripravljen tvegati nastanka širšega konflikta za uresničevanje geostrateških ciljev in ki postavlja spoštovanje mednarodnega prava nad vse druge (nacionalne) interese. Toda kot je v londonskem Timesu ugotavljala kolumnistka Rachel Sylvester, ključna distinkcija, ki jo je Corbyn potegnil pri svojem odzivu na napade, ni imela opraviti ne z moralo, ne z željo po spoštovanju mednarodnega prava, ampak predvsem s poustvarjanjem razlik med sabo in Tonyjem Blairom, ključnim akterjem iraške vojne.
Te razlike so se do sedaj izkazale kot ključ njegovih uspehov, bodisi pri naskakovanju vodilnega položaja v stranki bodisi pri načenjanju konservativne večine v britanskem parlamentu.
Se mu isti uspeh obeta tudi v primeru britanske odločitve za posredovanje v Siriji? Med ponedeljkovo razpravo v parlamentu je vodja opozicije okrcal premierko Thereso May, ker se pred odobritvijo sodelovanja države v napadu ni posvetovala z zakonodajnim organom, tako kot je to storil njen predhodnik David Cameron v primeru napada na Libijo in nikoli uresničenega posredovanja v Siriji leta 2013. Obtožil jo je, da je s svojo odločitvijo podlegla kapricam ameriškega predsednika Donalda Trumpa, njegov glavni očitek pa se je nanašal na odločitev zahodnih zaveznikov, da sirske vojaške cilje napadejo brez predhodne odobritve varnostnega sveta OZN.
68-letni politik je že dolgo pred najnovejšo eskalacijo napetosti med Zahodom in Rusijo podporo varnostnega sveta izpostavil kot ključno merilo kakršne koli uporabe sile s strani države proti drugi državi oziroma politični entiteti. Kot so med ponedeljkovo razpravo opozorili njegovi nasprotniki, med njimi tudi britanska premierka, bi to pomenilo, da bi Rusiji podelili efektivni veto nad britansko zunanjo politiko. Ob poslušanju voditelja opozicije so se mnogi napol zgroženo vprašali, v katerih primerih bi bil, če bi postal premier, sploh pripravljen uporabiti silo? Če bi to zahtevalo sodelovanje z ZDA, je najverjetnejši odgovor nikoli.
Razprava o posredovanju je še enkrat znova poudarila velikost alternative, ki jo corbynizem ponuja britanskim volivcev. Ta v veliki meri temelji na zavračanju idej, ki so od konca hladne vojne definirale vlogo države v svetu, na čelu z intervencionistično zunanjo politiko, ki so jo zagovarjali obrazi novega laburizma.
Vodja britanske opozicije se je izpostavil leta 2003, ko je kot eden od peščice poslancev svoje stranke glasoval proti napadu na Irak. Kot poslancu se mu je vztrajanje pri načelih izrazito izplačalo, po prevzemu stranke pa od svojih stališč ni odstopil niti za milimeter. Tisti, ki so prepričani, da se zaradi teh »pomanjkljivosti«, nikoli ne bo uspel zavihteti na oblast, so krivi popolnoma iste naivnosti kot politik, ki je tarča njihovih kritik. Zadnje javnomnenjske raziskave, opravljene pred sobotnim posredovanjem, kažejo, da je zgolj petina britanskih volivcev podpirala napad na vojaške cilje v Siriji, skoraj polovica pa mu je nasprotovala.
Za vojaški odziv na nedavni domnevni kemični napad v Doumi zahodni zavezniki niso zaprosili za dovoljenje varnostnega sveta OZN. Tudi če bi se odločili za ta korak, ga zaradi ruskega veta ne bi dobili. Namesto tega so napad na vojaške komplekse in skladišča orožja sirske vojske upravičili na humanitarni podlagi, tako kot so to storili že večkrat v preteklosti, med drugim leta 1999 v primeru Kosova, pa tudi v Iraku leta 2003, kjer so bili humanitarni razlogi le eden od vzrokov za strmoglavljenje režima Sadama Huseina.
Vojna v Iraku in odločitve, ki jih je nekdanji laburistični premier Tony Blair sprejemal v tandemu s takratnim ameriškim predsednikom Georgeem Bushem mlajšim, več kot desetletje po njegovem umiku z oblasti še burijo duhove v največji britanski opozicijski stranki, ki je, ironično, na volitvah nazadnje zmagala leta 2005, ko je vlado vodil Blair. Vodja laburistov Jeremy Corbyn in ožji krog njegovih privržencev so v zadnjih letih kapitalizirali na vsesplošnem nasprotovanju uporabi sile v kakršni koli obliki, nauke iz Iraka pa v celoti pretvorili v politično ideologijo, ki po besedah kritikov variira med idealizmom, pacifizmom in antiamerikanizmom.
Poustvarjanje razlik
Jeremy Corbyn se je v zadnjih dneh z izražanjem dvoma o zakonitosti britanskega sodelovanja v sobotnem vojaškem posredovanju v Siriji poskušal predstaviti kot odgovoren politik, ki ni pripravljen tvegati nastanka širšega konflikta za uresničevanje geostrateških ciljev in ki postavlja spoštovanje mednarodnega prava nad vse druge (nacionalne) interese. Toda kot je v londonskem Timesu ugotavljala kolumnistka Rachel Sylvester, ključna distinkcija, ki jo je Corbyn potegnil pri svojem odzivu na napade, ni imela opraviti ne z moralo, ne z željo po spoštovanju mednarodnega prava, ampak predvsem s poustvarjanjem razlik med sabo in Tonyjem Blairom, ključnim akterjem iraške vojne.
Te razlike so se do sedaj izkazale kot ključ njegovih uspehov, bodisi pri naskakovanju vodilnega položaja v stranki bodisi pri načenjanju konservativne večine v britanskem parlamentu.
Se mu isti uspeh obeta tudi v primeru britanske odločitve za posredovanje v Siriji? Med ponedeljkovo razpravo v parlamentu je vodja opozicije okrcal premierko Thereso May, ker se pred odobritvijo sodelovanja države v napadu ni posvetovala z zakonodajnim organom, tako kot je to storil njen predhodnik David Cameron v primeru napada na Libijo in nikoli uresničenega posredovanja v Siriji leta 2013. Obtožil jo je, da je s svojo odločitvijo podlegla kapricam ameriškega predsednika Donalda Trumpa, njegov glavni očitek pa se je nanašal na odločitev zahodnih zaveznikov, da sirske vojaške cilje napadejo brez predhodne odobritve varnostnega sveta OZN.
68-letni politik je že dolgo pred najnovejšo eskalacijo napetosti med Zahodom in Rusijo podporo varnostnega sveta izpostavil kot ključno merilo kakršne koli uporabe sile s strani države proti drugi državi oziroma politični entiteti. Kot so med ponedeljkovo razpravo opozorili njegovi nasprotniki, med njimi tudi britanska premierka, bi to pomenilo, da bi Rusiji podelili efektivni veto nad britansko zunanjo politiko. Ob poslušanju voditelja opozicije so se mnogi napol zgroženo vprašali, v katerih primerih bi bil, če bi postal premier, sploh pripravljen uporabiti silo? Če bi to zahtevalo sodelovanje z ZDA, je najverjetnejši odgovor nikoli.
Nizka podpora napadu
Razprava o posredovanju je še enkrat znova poudarila velikost alternative, ki jo corbynizem ponuja britanskim volivcev. Ta v veliki meri temelji na zavračanju idej, ki so od konca hladne vojne definirale vlogo države v svetu, na čelu z intervencionistično zunanjo politiko, ki so jo zagovarjali obrazi novega laburizma.
Vodja britanske opozicije se je izpostavil leta 2003, ko je kot eden od peščice poslancev svoje stranke glasoval proti napadu na Irak. Kot poslancu se mu je vztrajanje pri načelih izrazito izplačalo, po prevzemu stranke pa od svojih stališč ni odstopil niti za milimeter. Tisti, ki so prepričani, da se zaradi teh »pomanjkljivosti«, nikoli ne bo uspel zavihteti na oblast, so krivi popolnoma iste naivnosti kot politik, ki je tarča njihovih kritik. Zadnje javnomnenjske raziskave, opravljene pred sobotnim posredovanjem, kažejo, da je zgolj petina britanskih volivcev podpirala napad na vojaške cilje v Siriji, skoraj polovica pa mu je nasprotovala.
