Mirni južnokavkaški »prevrat«

Vodja opozicije Nikol Pašinjan je postal novi predsednik vlade.
Fotografija: Novi armenski premier. FOTO: AP
Odpri galerijo
Novi armenski premier. FOTO: AP

Danes je armenski parlament voditelja nedavnih množičnih protestov, 42-letnega Nikola Pašinjana izvolil za novega premiera, ki je po ustavnih spremembah postal najpomembnejši človek v državi. Med prvimi mu je čestitke izrekel ruski predsednik Vladimir Putin.

Le deset dni množičnih demonstracij, ki so se konec prejšnjega meseca odvijale zlasti v prestolnici Erevan, je bilo potrebno, da se je končala dvajsetletna vladavina republikanske stranke, ki jo je do nedavnega vodil prejšnji predsednik države Serž Sarksjan. Ta je bil na položaju prvega človeka v državi deset let, po ustavnih spremembah, po katerih je nekdaj predsedniška država postala parlamentarna, pa bi ostal na čelu še naprej, če se ljudstvo ne bi uprlo njegovi izvolitvi za predsednika vlade. Protesti so bili miroljubni, Sarksjan pa se je sam umaknil s položaja. Pred enim tednom je parlament že glasoval o tem, da bi namesto njega vodenje države prevzel vodja opozicijskega gibanja Jelk Pašinjan. Ni bil izvoljen, ker so proti njemu glasovali poslanci doslej vladajoče republikanske stranke, ki je na lanskih volitvah zbrala skoraj polovico vseh glasov. Ko se je prejšnji teden po neuspešnem glasovanju ljudstvo spet množično odpravilo na ulice, so se »republikanci« premislili. Napovedali so, da bodo naslednjič podprli Pašinjana, sami pa se bodo umaknili v opozicijo. Včeraj je za dosedanjega voditelja glasovalo 59 poslancev, šest več od potrebne večine.

Pašinjan ni novinec na armenskem političnem prizorišču. Nekdanji novinar in urednik najbolj branega dnevnika Hajkakan Žamanjak je politični zaveznik prvega predsednika neodvisne Armenije Levona Ter-Petrosjana, ki ga je leta 1998 z oblasti zrinil »karabaški klan«, kakor tudi pravijo voditeljem doslej vladajoče republikanske stranke. Ko je leto kasneje Pašinjan prevzel vodenje tega liberalnega časnika, se je ta prelevil v najostrejšega kritika korupcije v državi in “nelegitimnih” oblasti, ki so začele glavnega urednika sodno preganjati. Leta 2000 je bil na več procesih obsojen zaradi žalitev in klevetanja različnih armenskih veljakov, štiri leta kasneje pa je imel srečo, da je bil še na uredništvu, ko je njegov avto v sumljivih okoliščinah eksplodiral.

Podporniki Pašinjana so se zbrali pred parlamentom.
Podporniki Pašinjana so se zbrali pred parlamentom.


Njegovi zaresni problemi z roko pravice so se začeli osem let kasneje, ko je njegov prijatelj Petrosjan izgubil na predsedniških volitvah. V predvolilni kampanji je bil Pašinjan znan po tem, da je pred nastopi Petrosjana »ogreval množice«, po zmagi Sarksjana, ki jo opozicija zaradi domnevnih volilnih goljufij ni priznala, pa je postal eden od voditeljev množičnih protestov, ki so tudi takrat trajali le deset dni. Toda bili so precej bolj krvavi od nedavnih in tudi končali so se bolj tragično. Demonstranti so postavljali barikade v središču prestolnice in zažigali policijska vozila, 1. marca zgodaj zjutraj pa je policija nasilno razgnala kakih tisoč protestnikov, ki so čez noč ostali na barikadah. Tako brutalno so jih pretepali, da je med “čistilno akcijo” umrlo vsaj deset ljudi.

Ker so oblasti osem organizatorjev protestov, med katerimi je bil tudi Pašinjan, obtožile, da so krivi za prelivanje krvi in smrti demonstrantov, je pobegnil pred roko pravice. Kasneje se je norčeval iz nesposobnosti varnostnih organov, ko je razlagal, da se je ves čas skrival v Erevanu. Nekaj dni po tem, ko so se junija 2009 oblasti odločile, da bodo amnestirale kolovodje uporov, se je Pašinjan predal policiji. A je vseeno skoraj dve leti preživel za rešetkami, saj je parlament zakon o amnestiji sprejel šele konec maja 2011. Po tem, ko so ga spustili iz zapora, se je takoj aktivno vključil v politiko in postal eden od vodij Armenskega nacionalnega kongresa, gibanja, ki ga je ustanovil njegov prijatelj Petrosjan. Leta 2012 so ga prvič izvolili za poslanca. Še v času, ko se je skrival pred oblastmi, je zahodnim medijem razlagal, da je revolucija edini način za vzpostavitev demokracije v Armeniji. Ta, ki jo je zdaj izvedel, je bila mirna, a voditelj stranke, ki je na zadnjih volitvah dobila manj kot osem odstotkov glasov, bo moral svojo priljubljenost med ljudstvom še dokazati, ko bodo Armenci spet volili svoje predstavnike ljudstva. 

Komentarji: