Na vhodih v trgovine preštevajo kupce, hodeča gostilna še živi

Naša dopisnica iz Nemčije je po sprostitvi ukrepov preverila utrip na glavni nakupovalni ulici v Frankfurtu.
Fotografija: Ljudi je bistveno manj kot na običajen delovni ponedeljek. FOTO: Barbara Zimic
Odpri galerijo
Ljudi je bistveno manj kot na običajen delovni ponedeljek. FOTO: Barbara Zimic

Frankfurt – Danes so v Nemčiji začeli veljati prvi sprostitveni ukrepi boju zoper koronavirus. Najpomembnejša novost je ta, da so lahko znova začele poslovati prodajalne z manj kot 800 kvadratnimi metri površin. Tako sem se odločila, da preverim utrip v Frankfurtu na njegovi glavni nakupovalni ulici, Zeilu. Otroka sem naložila v prikolico za kolo in skupaj smo se na ta lep, sončen ponedeljek odpravili proti centru mesta, ki je od nas oddaljen kakšnih deset kilometrov.
 
Pot do centra pelje po eni glavnih vpadnic v mesto, ulici Hanauer, kjer imajo svoje avtomobilske salone vsi največji proizvajalci. Tudi slednji so lahko odprli svoja vrata, pa četudi so njihovi prostori bistveno večji od arbitrarno določenih 800 kvadratnih metrov. A avtomobilska panoga je vendarle hrbtenica nemškega gospodarstva in so si tako izpogajali svoje pravice. Prodajalcem pohištva in velikim nakupovalnim središčem to ni uspelo. Četudi so bili avtomobilski saloni odprti, v njih kupcev ni bilo videti.
 
Že po poti opazim, da je na cesti precej več prometa, kot ga je bilo v minulih tednih. Ko prikolesarimo do ulice Zeil, pa se sprva zdi, kot da se je življenje vrnilo v običajne ponedeljkove tirnice. A videz močno vara. Ljudi je bistveno manj kot na običajen delovni ponedeljek. Osrednja ploščad, s katere bi sicer dišalo po frankfurtskih klobasah v štručki in od koder bi se razlegal glas prodajalca sadja »sveže narezano sadje za dva evra«, je pričakovano prazna. Le na stopnicah okoli ploščadi posedajo ljudje, pijejo pivo, kavo za s seboj ali jedo sendviče, ki jih ponujajo okoliške pekarne.

Mimo hodijo ljudje, večinoma brez mask in večinoma brez nakupovalnih vreč. Zdi se, da so bolj kot v nakupovanje prišli potešiti svojo radovednost. FOTO: Barbara Zimic
Mimo hodijo ljudje, večinoma brez mask in večinoma brez nakupovalnih vreč. Zdi se, da so bolj kot v nakupovanje prišli potešiti svojo radovednost. FOTO: Barbara Zimic

 
Priklenem kolo – prostora za kolesa še nikoli ni bilo toliko, kar priča o tem, kako prazno je pravzaprav središče mesta -, in sprehodimo se po ulici. Mimo hodijo ljudje, večinoma brez mask in večinoma brez nakupovalnih vreč. Zdi se, da so bolj kot v nakupovanje prišli potešiti svojo radovednost. »Kupcev je malo in zelo so previdni. Danes sem jih naštela le nekaj deset,« mi pove prodajalka, ki z masko na obrazu in mobitelom v roki stoji na vratih ene nekoliko večjih prodajaln z oblačili, AppelrathCüpper. Povprašam jo, ali ne presegajo tistih 800 kvadratnih metrov omejitve, in mi pojasni, da so odprli zgolj eno nadstropje. Tako so se znašli še nekateri večji prodajalci, na primer Esprit, ki se sicer razprostira v treh nadstropjih. »Veseli smo, da smo lahko odprli. V prodajalni je lahko, glede na postavljene omejitve, največ 35 kupcev,« pove. »Vidite,« mi pokaže »aplikacijo« na mobitelu: »Ko kupec vstopi, pritisnem plus, ko izstopi, pritisnem minus. Trenutno je v prodajalni petnajst kupcev.«
 
Nekateri prodajalci so se znašli tako, da so na vhod postavili nakupovalne košare. Ko jih zmanjka, mora kupec počakati v vrsti, da kdo izstopi. Vrst pred trgovinami pretežno ni. Ena redkih izjem je prodajalna Kik. Mlada mamica v vrsti mi pove, da je prišla po oblačila za hčerko, saj se je ravno menjala sezona, hčerka pa je vse prerasla. Ti nakupi čakajo tudi mene. Tudi moja dva sta prerasla lanskoletna pomladna oblačila in čevlje. Na srečo smo v Lidlu dobili vsaj teniske, da ne skačeta okoli v podloženih škornjih.

Ulica je bila tiha. Preveč tiha. Tišina je še posebej globoko zarezala v misli, ko so se oglasili zdaj pretirano glasni zvonci nad prodajalno ur, ki bi jih na običajen dan komaj zaznala. Normalnost se je vrnila le navidezno. FOTO: Barbara Zimic
Ulica je bila tiha. Preveč tiha. Tišina je še posebej globoko zarezala v misli, ko so se oglasili zdaj pretirano glasni zvonci nad prodajalno ur, ki bi jih na običajen dan komaj zaznala. Normalnost se je vrnila le navidezno. FOTO: Barbara Zimic

 
»Danes je nekoliko bolj živahno, kot je bilo zdaj nekaj tednov. Vidi se, da je odprtih več trgovin. Ljudje si bolj upajo na ulice,« pove mladenič v eni od pekarn. Ves čas so imeli odprto, a tudi oni so zmanjšali nabor pekovskih izdelkov, ki so jih v zadnjih štirih tednih prodajali. »Kako pa je kaj v Sloveniji? Ali tudi tam policija deli kazni, če te dobijo v družbi?« povpraša, ko povem, da prihajamo iz Slovenije. Pojasni mi, da so nekaj dni nazaj z 250 evri oglobili štiri ljudi, ki so sedeli na stopnicah pred eno od restavracij in pili pivo. Povem mu, da tudi v Sloveniji ni nič drugače.
 
V Frankfurtu so policisti na ulicah sicer neopazni. Le tu in tam se mimo zapelje kakšen policijski avto. Tudi danes se je po Zeilu peljal policijski avto, a policista, ki sta sedela v avtu, nista nikogar ustavila, pa čeprav so marsikje ljudje posedali v večjih skupinah na klopeh. A ulica vseeno ni bila sproščena. Glasbe, ki se sicer razlega po njej, pa kričanja otrok in cingljanja zvoncev na kolesih ni bilo slišati. Ulica je bila tiha. Preveč tiha. Tišina je še posebej globoko zarezala v misli, ko so se oglasili zdaj pretirano glasni zvonci nad prodajalno ur, ki bi jih na običajen dan komaj zaznala. Normalnost se je vrnila le navidezno.

Mimo hodijo ljudje, večinoma brez mask in večinoma brez nakupovalnih vreč. Zdi se, da so bolj kot v nakupovanje prišli potešiti svojo radovednost. FOTO: Barbara Zimic
Mimo hodijo ljudje, večinoma brez mask in večinoma brez nakupovalnih vreč. Zdi se, da so bolj kot v nakupovanje prišli potešiti svojo radovednost. FOTO: Barbara Zimic

 
Medtem ko se vračamo nazaj do mesta, kjer sem pustila kolo, se otroka podita za golobi. Tudi njuno kričanje je zdaj preglasno za ulico, a vseeno dobrodošla tolažba. Trgovine so odprle svoja vrata, otroška igrišča po parkih pa so še vedno prelepljena z rdeče-belimi trakovi. Tako kot so še vedno zaprti vrtci in šole.

In potem ga zagledam, Mohameda, lastnika gostilne na dveh nogah. Na usta se mi prikrade nasmeh in od srca odvali velik kamen. Ne vem, kdo je bolj vesel koga. Jaz njega ali on mene. FOTO: Barbara Zimic
In potem ga zagledam, Mohameda, lastnika gostilne na dveh nogah. Na usta se mi prikrade nasmeh in od srca odvali velik kamen. Ne vem, kdo je bolj vesel koga. Jaz njega ali on mene. FOTO: Barbara Zimic

 
In potem ga zagledam, Mohameda, lastnika gostilne na dveh nogah. Na usta se mi prikrade nasmeh in od srca odvali velik kamen. Ne vem, kdo je bolj vesel koga. Jaz njega ali on mene. Vsekakor pa sva oba vesela. Pred slabim letom je bil zvezda članka v Delu.

Povprašam ga, kako mu gre in kako je preživel minuli mesec. Pove, da je kljub krizi zaslužil dovolj, da je preživel, da pa je bila ulica zares žalostna. In zdaj ga bolj kot vse drugo skrbi, kako bo v njegovem rodnem Maroku. »Spremljam napovedi. A kdo lahko napove, koliko ljudi bo umrlo. V Nemčiji jim gre dobro. Tu imajo dobro zdravstvo. Maroko nima dobrega zdravstva. Že zdaj je sto smrti. Vem, ni veliko, a v Afriki bo umrlo veliko ljudi. Zapomnite si, to je šele prvi val. Prišel bo še drugi,« reče pesimistično, nato pa oprta svojo potujočo gostilno. Zaželim mu lep dan in čim več posla, on pa mene naprosi, naj njegovo sliko le pokažem kakšni samski dami.  Je ločen in išče ljubezen, navrže v smehu. Obljubim mu, da če nič drugega, vsem povem, kam je treba na Mohamedov takos v Frankfurtu.
 

Preberite še:

Komentarji: