Nemška zavora za Francozovo vnemo

Glavna Macronova želja je doseči, da bi Evropejci začutili pripadnost združevalnemu projektu. Nacionalisti spodbijajo doseženo.
Fotografija: Emmanuel Macron velja za podpornika združene Evrope, vendar v svojo romantično predstavo še ni uspel vključiti nemške politike. FOTO: Reuters/Reuters
Odpri galerijo
Emmanuel Macron velja za podpornika združene Evrope, vendar v svojo romantično predstavo še ni uspel vključiti nemške politike. FOTO: Reuters/Reuters

Bruselj, Berlin – »V svojem še kratkem mandatu je Emmanuel Macron na novo navdihnil Evropo in dal nov zagon razpravi o poglobitvi združevanja naše celine,« so zapisali v utemeljitvi prestižne nagrade Karla Velikega za zasluge za evropsko povezovanje.

Mlademu 40-letnemu francoskemu predsedniku bo podeljena v četrtek v Karlovem mestu Aachnu. Odkar je v Elizejski palači, je v EU, vsaj v evropskih razpravah, čutiti več pozitivnega duha. V Aachnu bodo ugotavljali, da je glavna Macronova želja doseči, da bi Evropejci začutili pripadnost združevalnemu projektu. »Evropske unije niso utemeljili strokovnjaki in tudi diplomati ne. Ustvarili so jo ljudje, ki so se naučili iz drame naše skupne zgodovine,« je eden od bolj znanih Macronovih citatov.

Predvsem velja za zaslužnega, ker je pokazal, da je mogoče z odločno in pozitivno proevropsko držo prepričati ljudi in zmagati na volitvah. Slavnostni govor na podelitvi bo imela nemška kanclerka Angela Merkel. Od vzpona na oblast in še posebno po znamenitem govoru na Sorboni septembra lani, v katerem je opisal svojo vizijo EU, Macron zaman čaka, da bo dobil pravi, celovitejši odgovor Berlina na svoje predloge za reformo Unije. Tudi v Aachnu presenečenja gotovo ne bo.
 

Pometa pred lastnim pragom


Macronova prva naloga je z reformami gospodarsko prenoviti Francijo in urediti njene javne finance. Tako bi lahko še okrepila svoj položaj znotraj EU in ne bi bila več obravnavana kot zunanjepolitična in vojaška velesila. V svojim evropski viziji je Macron zvest dediščini velikih Evropejcev druge polovice 20. stoletja. V nemškem časopisu FAZ so spomnili, da mu – tako kot pred skoraj četrt stoletja Karlu Lamersu in Wolfgangu Schäubleju v njunem znamenitem dokumentu o viziji EU – ni tuj koncept avantgarde, jedra članic, ki bi se bile pripravljene povezati globlje.
 

Z nogo na zavori


Čeprav ima koalicijska pogodba nemških vladajočih strank močan proevropski ton, je pri konkretnih rešitvah nejasna. Po imenovanju nove vlade je pri vprašanjih, ki zadevajo prihodnost gospodarske in denarne unije, Nemčija pritiskala na zavoro. Poenostavljena logika je, češ da se Nemčijo sili v delitev finančnih bremen in dolgov z drugimi (južnimi) članicami. V Berlinu imajo resne zadržke do načrtovane skupne sheme jamstev za hranilne vloge v bankah. To bi bil še zadnji, tretji steber bančne unije.

Socialdemokrat Olaf Scholz opozarja, da nemški finančni minister ne glede na strankarsko knjižico ostaja – nemški minister za finance. Tako osrednja linija Berlina v razpravah ni spremenjena: pred delitvijo bremen morajo biti zmanjšana tveganja. Macron ima pri svojih načrtih več podpore v evropski komisiji Jean-Clauda Junckerja. A svojih idej za prenovo EU ne more uresničevati, dokler bodo v Berlinu v praksi vztrajali pri statusu quo. Tudi v drugih članicah navdušenja ni.
 

Pred junijskim vrhom


Kar naj bi Macron in Merklova kratkoročno predlagala o bolj ali manj neizogibni reformi v območju z evrom, bo obravnavano na vrhu EU konec junija. Ko je imel francoski predsednik pred kratkim znani govor v evropskem parlamentu, je Juncker razglasil, da se je »vrnila prava Francija«. Očitno je, da energični predsednik želi stvari spreminjati hitreje, kot dopušča zapleteni sistem sprejemanja odločitev v Uniji. Predvsem rešitve, ki bi zahtevale spreminjanje pogodb, se zdijo skoraj neuresničljive.

Konkretno je Macron predlagal poseben proračun za območje z evrom, ki bi se lahko skrival pod kakšnim drugačnim imenom. Predvsem bi se v njem moralo zrcaliti več solidarnosti in rešitev, s katero bi se v denarni uniji lahko učinkovito odzivali na šoke v kateri od članic. Drugi predlog je položaj posebnega evropskega ministra za finance. O tem še ni bilo konkretnih predlogov. To, kar je predlagal Juncker, združitev takšne komisarske funkcije z vodenjem evrske skupine, je bilo že po objavi zavrnjeno.

Tudi vprašanja obrambe, upravljanja migracij in trgovine že predolgo ostajajo brez odgovora. Preizkušnja bo že trgovinska bitka s predsednikom ZDA Donaldom Trumpom, v kateri Francija in Nemčija, vsaka s svojo gospodarsko strukturo in tradicijo, nimata vedno skupnih interesov. Na vseh najpomembnejših področjih bi Macron in Merklova morala predstaviti jasnejši in konkretnejši smerokaz razvoja EU. V smislu zunanjih nestabilnosti in spodkopavanja Unije na notranjih »frontah« bi bilo vse drugo kot igranje z ognjem.
 

Pridobitev za celino


Merklova je ob včerajšnjem obisku berlinske šole Jane Addams dejala, da se zaveda, koliko je z združevanjem pridobila Nemčija in celotna stara celina. Nacionalisti tudi v Nemčiji pozivajo proti tesnejšemu evropskemu združevanju, večina prebivalcev države, ki je v 20. stoletju povzročila dve katastrofalni svetovni vojni, pa v krovni evropski organizaciji vidi jamstvo miru in blagostanja.

Med najglasnejšimi kritiki ekspanzivne denarne politike Evropske centralne banke, ki ji drugi pripisujejo zasluge za sedanji gospodarski razcvet držav članic skupne evropske valute, so tudi nemški konservativno-liberalni ekonomisti, s trgovinskimi in drugimi napadi ameriškega predsednika Donalda Trumpa pa se majejo temelji zahodnega statusa quo po koncu druge svetovne vojne. Trgovinske prepire so poznali tudi prej: ameriški predsednik Lyndon Johnson ne bi zahodnim Evropejcem zaradi carin na ameriško perutnino zvišal »kurjih davkov« na več drugih izdelkov. A čeprav Trump pri marsičem nima prav, se vseeno zdi, da je prvi ameriški predsednik, ki je najmanj ravnodušen do zgodovinskega projekta združene Evrope in ga celo ne razume kot oviro ameriškim interesom.
 

Nacionalizem na pohodu


V času, ko se številne evropske države počutijo ogrožene zaradi Rusije, nacionalizem dviguje glave tudi drugje. Velika Britanija zaradi njega kot prva zapušča osemindvajseterico, Poljski in Madžarski pa zaradi očitkov kršenja pravne države in oviranja neodvisnosti medijev grozi zmanjšanje finančne pomoči iz Bruslja. Velika večina Nemcev upa, da bodo prevladali tisti, ki v evropskem združevanju vidijo edinstveno zgodovinsko priložnost za nekoč nenehno sprto in vojskujočo se staro celino, med njimi še posebno mladi, ki se jim v Evropski uniji odpirajo velike priložnosti za šolanje in delo. Ti tudi v Bruslju ne bi smeli prenašati občasne nerazvidne in celo nespametne politike, ki evropski ideji povzroča vsaj takšno škodo kot odkriti nasprotniki.

Komentarji: