Noga Xi Jinpinga med evropskimi vrati
Italija je prva članica G7, ki bo podprla pobudo s podpisom kitajskega predsednika.
Odpri galerijo
Kitajski predsednik Xi Jinping FOTO: AFP
Prva stvar, ki jo bo kitajski predsednik Xi Jinping naredil, ko se bo čez dva tedna končalo zasedanje ljudskega kongresa, bo turneja po Evropi – in to na poti proti Floridi. Najprej bo obiskal Italijo, kjer bi ga lahko pričakalo posebno darilo: vodstvo v Rimu je pripravljeno podpisati pismo o nameri pristopa h globalnemu projektu »en (gospodarski) pas, ena (svilna) pot«.
To bo prva članica elitnega kluba G7, ki bo podprla pobudo s podpisom kitajskega predsednika, in tako bo Xi z eno nogo stal med evropskimi vrati, ki se počasi zapirajo za azijsko velesilo, njene naložbe in močne državne korporacije.
Michele Geraci, podsekretar na italijanskem ministrstvu za gospodarski razvoj, je za časopis Financial Times povedal, da načrtujejo podpis tega dokumenta, in to prav med Xijevim obiskom v Rimu, kamor bo pripotoval konec marca. »Pogajanja še niso končana, je pa mogoče, da bodo končana pravočasno,« je potrdil Geraci in pojasnil, da je njegovi vladi veliko do tega, da za čim več italijanskih izdelkov zagotovi pot do najhitreje rastočega trga na svetu.
Za Xija bi bil to dragocen diplomatski dosežek, saj bo iz Italije nadaljeval pot v Francijo, ki – vsaj do zdaj – ni bila kdo ve kako naklonjena njegovi evrazijski pobudi. Če bo Italija dodana na seznam držav, ki jih zajemata »pas in cesta«, bo to pritisk na francoska podjetja in s tem na vlado v Parizu. Še bolj pomembno je, da se bo Xi s stare celine prek oceana napotil v Mar-a-Lago, kjer si bo z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom prizadeval končati trgovinska pogajanja. Takrat bo odločeno, ali se bo trgovinska vojna za zdaj končala ali bo morda prešla v novo, še bolj nevarno fazo.
V vsem tem je prepoznaven element igre. Xi je namreč povabil Trumpa, da bi se o usodi dvostranskih odnosov pogovarjala na otoku Hainan, ameriški predsednik pa je odgovoril s povabilom v Mar-a-Lago. Kitajski predsednik je že s tem, ko je privolil, da bo odšel na sogovornikov teren (in to za golf), po svoje popustil in si tako simbolično poslabšal pogajalsko pozicijo.
Italija bi lahko to spremenila, če bi se odprla za »pas in pot«, ki nista nič drugega kot metafora kitajske globalne prevlade in napoved prihoda kitajskega stoletja, ki ga poskuša Trump na različne načine preložiti.
Medtem ko v Evropi obstaja nesoglasje o tem, ali sta »pas in pot« priložnost ali tveganje, v ZDA odkrito nasprotujejo temu projektu. V Washingtonu v tem projektu prepoznavajo sodobno obliko kolonizacije majhnih, nerazvitih in manj razvitih držav, ki se že zadolžujejo s tem, ko najemajo kitajska posojila za gradnjo cest, železnic, elektrarn ali letališč. Ko spoznajo, da tako velikih dolgov ne morejo odplačati zgolj z uporabo teh objektov (cestninami, plačevanjem za vožnjo prek mostov, prodajo elektrike itd), jih morajo dati v dolgoročno koncesijo. Seveda Kitajski. Drugo ime za ta projekt je v ameriški retoriki »kitajska dolžniška past«, nasvet, ki ga Washington daje azijskim zaveznicam, pa je: ostanite daleč od »pasu in poti«.
»Dvomimo o tem, ali bo pristop italijanske vlade [k tej pobudi] prinesel trajno gospodarsko korist italijanskemu ljudstvu ali bo to na koncu zgolj škodilo italijanskemu ugledu,« je komentiral predstavnik sveta za državno varnost Garrett Marquis.
Xijeva pobuda naj bi zajela več kot 80 držav Azije, Afrike in Evrope ter zbrala več tisoč milijard dolarjev naložb. Do zdaj jih je pritegnila 60. Konec aprila bo Peking gostil drugo vrhunsko srečanje »pasu in poti«. Če bo Italija pristopila k tej čedalje večji skupini, bo to eden od največjih dosežkov, odkar so pred nekaj več kot petimi leti predstavili omenjeni projekt. S tem se bo vprašanje, ali bi pristopili k pobudi, spremenilo v vprašanje, kdaj pristopiti k pobudi.
To bo prva članica elitnega kluba G7, ki bo podprla pobudo s podpisom kitajskega predsednika, in tako bo Xi z eno nogo stal med evropskimi vrati, ki se počasi zapirajo za azijsko velesilo, njene naložbe in močne državne korporacije.
Michele Geraci, podsekretar na italijanskem ministrstvu za gospodarski razvoj, je za časopis Financial Times povedal, da načrtujejo podpis tega dokumenta, in to prav med Xijevim obiskom v Rimu, kamor bo pripotoval konec marca. »Pogajanja še niso končana, je pa mogoče, da bodo končana pravočasno,« je potrdil Geraci in pojasnil, da je njegovi vladi veliko do tega, da za čim več italijanskih izdelkov zagotovi pot do najhitreje rastočega trga na svetu.
Za Xija bi bil to dragocen diplomatski dosežek, saj bo iz Italije nadaljeval pot v Francijo, ki – vsaj do zdaj – ni bila kdo ve kako naklonjena njegovi evrazijski pobudi. Če bo Italija dodana na seznam držav, ki jih zajemata »pas in cesta«, bo to pritisk na francoska podjetja in s tem na vlado v Parizu. Še bolj pomembno je, da se bo Xi s stare celine prek oceana napotil v Mar-a-Lago, kjer si bo z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom prizadeval končati trgovinska pogajanja. Takrat bo odločeno, ali se bo trgovinska vojna za zdaj končala ali bo morda prešla v novo, še bolj nevarno fazo.
Infografika: Delo
Metafora kitajske globalne prevlade
V vsem tem je prepoznaven element igre. Xi je namreč povabil Trumpa, da bi se o usodi dvostranskih odnosov pogovarjala na otoku Hainan, ameriški predsednik pa je odgovoril s povabilom v Mar-a-Lago. Kitajski predsednik je že s tem, ko je privolil, da bo odšel na sogovornikov teren (in to za golf), po svoje popustil in si tako simbolično poslabšal pogajalsko pozicijo.
Italija bi lahko to spremenila, če bi se odprla za »pas in pot«, ki nista nič drugega kot metafora kitajske globalne prevlade in napoved prihoda kitajskega stoletja, ki ga poskuša Trump na različne načine preložiti.
Medtem ko v Evropi obstaja nesoglasje o tem, ali sta »pas in pot« priložnost ali tveganje, v ZDA odkrito nasprotujejo temu projektu. V Washingtonu v tem projektu prepoznavajo sodobno obliko kolonizacije majhnih, nerazvitih in manj razvitih držav, ki se že zadolžujejo s tem, ko najemajo kitajska posojila za gradnjo cest, železnic, elektrarn ali letališč. Ko spoznajo, da tako velikih dolgov ne morejo odplačati zgolj z uporabo teh objektov (cestninami, plačevanjem za vožnjo prek mostov, prodajo elektrike itd), jih morajo dati v dolgoročno koncesijo. Seveda Kitajski. Drugo ime za ta projekt je v ameriški retoriki »kitajska dolžniška past«, nasvet, ki ga Washington daje azijskim zaveznicam, pa je: ostanite daleč od »pasu in poti«.
»Dvomimo o tem, ali bo pristop italijanske vlade [k tej pobudi] prinesel trajno gospodarsko korist italijanskemu ljudstvu ali bo to na koncu zgolj škodilo italijanskemu ugledu,« je komentiral predstavnik sveta za državno varnost Garrett Marquis.
Xijeva pobuda naj bi zajela več kot 80 držav Azije, Afrike in Evrope ter zbrala več tisoč milijard dolarjev naložb. Do zdaj jih je pritegnila 60. Konec aprila bo Peking gostil drugo vrhunsko srečanje »pasu in poti«. Če bo Italija pristopila k tej čedalje večji skupini, bo to eden od največjih dosežkov, odkar so pred nekaj več kot petimi leti predstavili omenjeni projekt. S tem se bo vprašanje, ali bi pristopili k pobudi, spremenilo v vprašanje, kdaj pristopiti k pobudi.
