Pohod pekinških naložb s političnim pridihom
Evropa je začela resneje obravnavati tveganja, povezana z valom kitajskih investicij.
Odpri galerijo
Evropske države sumijo, da je v ozadju prevzemov politično vodstvo v Pekingu. očitke o protekcionizmu zavračajo. FOTO: Reuters
Bruselj – EU je sicer na svetovni ravni vodilni cilj tujih neposrednih investicij, ki veljajo za vir gospodarske rasti in delovnih mest, a pri njihovi obravnavi postaja vse pazljivejša.
Glavno gibanje, ki ga opažajo v evropski komisiji, je zmanjševanje deleža naložb iz razvitih držav (ZDA, Švice, Japonske) in po drugi strani strmo rast naložb iz Kitajske ali Brazilije. Predvsem opažajo, da so se naložbeniki, ki niso iz EU, v zadnjih letih usmerili na prevzeme v visokotehnoloških sektorjih. Kljub vztrajanju pri dobrodošlici tujim naložbenikom je kot mantra postala ugotovitev, da prevzemi podjetij na področju strateških tehnologij, infrastrukture ali občutljivih informacij lahko postanejo kočljive. Ne samo z vidika varnosti in javnega reda (kot je uraden razlog), ampak tudi politike.
Poleti sta v Nemčiji odmevala dva primera, povezana s kitajskimi na ložbami v strateške sektorje. Lani izvedeni kitajski prevzem podjetja Kuka, ki izdeluje robote, je sprožil številne razprave, a jasnega odziva države ni bilo. Ko je letos Yantai Taihai Group hotel prevzeti podjetje Leifeld, ki proizvaja material za vesoljsko in jedrsko industrijo, se je vlada odločila za rdečo luč. Sklicevali so se na varnostne razloge, na koncu se je kitajski investitor odpovedal načrtom. To je bilo očitno znamenje trdnejšega evropskega pristopa.
Drugi primer je zadeval kitajski vstop v lastništvo velikega upravljavca električnih omrežij 50Hertz. Preprečili so ga z manevrom državne razvojne banke KfW in belgijskega operaterja Elia kot največjega lastnika nemškega podjetja. V nemški vladi so že napovedali, da bodo poostrili zakonodajo, ki dopušča takšno vpletanje države pri tujih naložbah na področju infrastrukture, energetike, financ, informacijske tehnologije, transporta. Meja lastniškega deleža, ko se lahko sproži takšno vpletanje vlade pri naložbah podjetij, ki ne prihajajo iz EU, ne bi bila več pri 25, ampak pri 15 odstotkih.
Pri takšnem ravnanju evropske države sumijo, da je v ozadju prevzemov politično vodstvo v Pekingu. Očitke o protekcionizmu z drugačnimi sredstvi zavračajo. Vodja inštituta nemškega gospodarstva Michael Hüther je na radiu Deutschlandfunk ocenil, da ne bi smeli spremljati kitajskih namer z naivnostjo. Tudi v Franciji velja podobna pravica do preprečitve prevzema. Po analizi evropske komisije mehanizme za pregled tujih investicij z vidika varnosti številni mednarodni partnerji (Avstralija, Indija, Japonska, Kanada, Kitajska in ZDA) kot tudi dvanajst držav članic Unije.
Med njimi je kar veliko razlik glede tega, kdaj se preverjanje lahko sproži in kaj vse lahko sproži. Evropska komisija predlaga enoten okvir za pregled naložb v strateških sektorjih. Z njim bi članice izboljšale komunikacijo med sabo in evropsko komisijo. Učinkoviteje bi lahko obravnavali čezmejne učinke naložbenih tokov. Ko so države članice junija obravnavale predloge, so opozarjala na nepregledna tuja podjetja, ki so povezana z vladami in kupujejo evropska podjetja z vrhunskimi tehnologijami ali tehnologijami z dvojno rabo.
Tudi francoski predsednik Emmanuel Macron skladno s tradicijo Pariza odločno zagovarja omejitve za tuje investicije v strateških panogah in pričakuje sprejetje rešitev na ravni EU. V analizi možganskega trusta Evropski svet za zunanje odnose (ECFR) takšne odločitve vodilnih članic EU obravnavajo kot prizadevanje za ravnotežje med strogim kitajskim nadzorom, omejevanjem evropskih naložb in skoraj prostim kitajskim nakupovanjem na stari celini. Poleg tega jih razumejo kot odziv na načrt Pekinga, da bi vzpostavil globalne inovativne »šampione«, tudi na področju obrambe.
Glavno gibanje, ki ga opažajo v evropski komisiji, je zmanjševanje deleža naložb iz razvitih držav (ZDA, Švice, Japonske) in po drugi strani strmo rast naložb iz Kitajske ali Brazilije. Predvsem opažajo, da so se naložbeniki, ki niso iz EU, v zadnjih letih usmerili na prevzeme v visokotehnoloških sektorjih. Kljub vztrajanju pri dobrodošlici tujim naložbenikom je kot mantra postala ugotovitev, da prevzemi podjetij na področju strateških tehnologij, infrastrukture ali občutljivih informacij lahko postanejo kočljive. Ne samo z vidika varnosti in javnega reda (kot je uraden razlog), ampak tudi politike.
Nemška vlada napovedala poostritev zakonodaje
Poleti sta v Nemčiji odmevala dva primera, povezana s kitajskimi na ložbami v strateške sektorje. Lani izvedeni kitajski prevzem podjetja Kuka, ki izdeluje robote, je sprožil številne razprave, a jasnega odziva države ni bilo. Ko je letos Yantai Taihai Group hotel prevzeti podjetje Leifeld, ki proizvaja material za vesoljsko in jedrsko industrijo, se je vlada odločila za rdečo luč. Sklicevali so se na varnostne razloge, na koncu se je kitajski investitor odpovedal načrtom. To je bilo očitno znamenje trdnejšega evropskega pristopa.
Drugi primer je zadeval kitajski vstop v lastništvo velikega upravljavca električnih omrežij 50Hertz. Preprečili so ga z manevrom državne razvojne banke KfW in belgijskega operaterja Elia kot največjega lastnika nemškega podjetja. V nemški vladi so že napovedali, da bodo poostrili zakonodajo, ki dopušča takšno vpletanje države pri tujih naložbah na področju infrastrukture, energetike, financ, informacijske tehnologije, transporta. Meja lastniškega deleža, ko se lahko sproži takšno vpletanje vlade pri naložbah podjetij, ki ne prihajajo iz EU, ne bi bila več pri 25, ampak pri 15 odstotkih.
Evropska komisija za enoten pregled naložb
Pri takšnem ravnanju evropske države sumijo, da je v ozadju prevzemov politično vodstvo v Pekingu. Očitke o protekcionizmu z drugačnimi sredstvi zavračajo. Vodja inštituta nemškega gospodarstva Michael Hüther je na radiu Deutschlandfunk ocenil, da ne bi smeli spremljati kitajskih namer z naivnostjo. Tudi v Franciji velja podobna pravica do preprečitve prevzema. Po analizi evropske komisije mehanizme za pregled tujih investicij z vidika varnosti številni mednarodni partnerji (Avstralija, Indija, Japonska, Kanada, Kitajska in ZDA) kot tudi dvanajst držav članic Unije.
Med njimi je kar veliko razlik glede tega, kdaj se preverjanje lahko sproži in kaj vse lahko sproži. Evropska komisija predlaga enoten okvir za pregled naložb v strateških sektorjih. Z njim bi članice izboljšale komunikacijo med sabo in evropsko komisijo. Učinkoviteje bi lahko obravnavali čezmejne učinke naložbenih tokov. Ko so države članice junija obravnavale predloge, so opozarjala na nepregledna tuja podjetja, ki so povezana z vladami in kupujejo evropska podjetja z vrhunskimi tehnologijami ali tehnologijami z dvojno rabo.
Tudi francoski predsednik Emmanuel Macron skladno s tradicijo Pariza odločno zagovarja omejitve za tuje investicije v strateških panogah in pričakuje sprejetje rešitev na ravni EU. V analizi možganskega trusta Evropski svet za zunanje odnose (ECFR) takšne odločitve vodilnih članic EU obravnavajo kot prizadevanje za ravnotežje med strogim kitajskim nadzorom, omejevanjem evropskih naložb in skoraj prostim kitajskim nakupovanjem na stari celini. Poleg tega jih razumejo kot odziv na načrt Pekinga, da bi vzpostavil globalne inovativne »šampione«, tudi na področju obrambe.
