V nadaljevanju preberite:

»Od kod je prišlo to veliko zlo? Kako se je prikradlo v ta svet? Iz katerega semena ali korenine je zraslo? Kdo to počne? Kdo nas ubija, nam krade življenje in luč, se posmehuje s pogledom na tisto, kar bi morali vedeti? Mar naš propad pomaga zemlji, mar pomaga travi, da raste, soncu, da sije? Je ta tema v tebi? Si ti hodil skozi to noč?« To so besede, ki jih izgovori vojak Edward P. Train v Jonesovem romanu in nato v Malickovem filmu. Gre seveda za drugo svetovno vojno. A to isto bi lahko govoril katerikoli palestinski civilist, izraelski vojak, mornar na ladji sredi Adenskega zaliva, že v kratkem pa morda tudi Korejec, ki čaka na Kim Džon Unov izstrelek, ali Tajvanec, ki se prebija skozi tanke rdeče črte na geostrateškem, gospodarskem, socialnem in etničnem zemljevidu tveganja, in to previdno, saj zelo pazi, da se ne bi katere dotaknil, samo da bi še nekaj časa trajal mir.

»Razdružene ameriške države«.To je pisalo na transparentu enega od ameriških demonstrantov in povedalo skoraj vse o najnevarnejši rdeči črti, ki se je kot puščica zarila v srce globalne super sile. Zdi se, da ni nič več niti enega samega vprašanja, glede katerega se Združene ameriške države niso razdružile, razdelile in razcepile, pa naj gre za imigracije, abortuse, Gazo ali Ukrajino.

»To so najpomembnejše volitve, ki smo jih kadarkoli imeli,« trdi Ray Dalio v enem od podkastov, v katerem razmišlja o prihodnosti svoje države, če bo tekma za Belo hišo potekala med Joejem Bidnom in Donaldom Trumpom. Ni težko razumeti, zakaj je v resnici tako.

Ko se izgubi glas tistih, ki jih vsi slišijo, se pojavi rdeča črta. V njej je nekakšna distopična moč, o kateri se zdi, kot da kliče človeka, ga privlači in ga izziva, naj jo prestopi in se sooči s svojo nečloveško platjo.