»Regionalni igralci potrebujejo svoj oder za vojno. Libanon so zamenjali za Sirijo«

Morebitna eskalacija konflikta med Izraelom in Iranom bi lahko »zažgala« celotno regijo.
Fotografija: Rabih Barakat: Preveč igralcev, notranjih in zunanjih, je vpletenih v sirsko vojno, da bi lahko govorili o prihodnosti s kakršnokoli gotovostjo. FOTO: AP FOTO: Ap/Ap
Odpri galerijo
Rabih Barakat: Preveč igralcev, notranjih in zunanjih, je vpletenih v sirsko vojno, da bi lahko govorili o prihodnosti s kakršnokoli gotovostjo. FOTO: AP FOTO: Ap/Ap

Bejrut – V zelo vnetljivem­ ­Libanonu, ki se je čudežno­ rešil­ pred širitvijo sirske vojne,­ z ­nestrpnostjo in tesnobo ­spremljajo dogajanje­ v sosednji­ ­državi. Zlasti zaostrovanje­ med Izraelom in Iranom, ki bi za ­deželo ceder lahko imelo­ ­neposredne posledice.­ O ­razmerah v Siriji, Libanonu­ in bližnjevzhodni regiji smo se pogovarjali s profesorjem medijskih študij na Ameriški ­univerzi v Bejrutu in političnim­ analitikom dr. ­Rabihom Barakatom.

Kako ste razumeli napad 'zahodnih zaveznikov' na omejene cilje sirskega režima pred dnevi? Kakšno je bilo – po sedmih letih in mesecu dni vojne – sporočilo tega napada?

Ne Washington ne Moskva si ne želita medsebojnega spopada. Ne glede na vse sta to velesili, ki v osnovi delujeta racionalno in v korist lastnih interesov. Medsebojni spopad to nikakor ni. Nikoli ni bil. Seveda sta to tekmici, a boj se odvija na drugih ravneh, tudi s posredniškimi vojnami, seveda.

Še vedno je kdaj mogoče slišati tezo, da se je Donald Trump zoperstavil ameriškemu 'establišmentu'. Da vodi lastno politiko. To seveda ne drži. Proces sprejemanja odločitev v Združenih državah ni tako preprost. Stvari potekajo tako, kot so vedno. Nadzorni sistem deluje. Le predsednik je morda malo bolj glasen, zlasti na twitterju. V tem kontekstu si želim poudariti, da je možnost spopada med velesilama resnično majhna. Res je, da je Trump javno 'navijal' za reakcijo ob domnevnih napadih s kemičnim­ orožjem v Doumi, toda kljub temu sta se mu pridružili Velika Britanija in Francija. Vse tri države so hotele poslati Rusiji jasno in močno sporočilo, da za Moskvo v Siriji ne bo tako preprosto, kot se morda zdi. Da delitev ozemlja še ni končana. Da tranzicija poteka. Da Moskva ni edina, ki bo odločala o prihodnosti države. Toda vnaprej je bilo jasno, da napad ne bo ravno silovit. Med ZDA in Rusijo je bila ves čas odprta vroča linija, vse je bilo usklajeno in – predvidljivo.

Rusija je trdno pozicionirana v Siriji. Američani že vrsto let ne vedo točno, kaj bi naredili. Bi ostali, bi se umaknili … To je le še podžigalo­ kaos. Najboljša ruska obramba je dejansko – ignoriranje. Ni potrebe po zaostrovanju konflikta. Jasno je, kdo je 'na terenu' močnejši …

Točno tako. Rusija ima v Siriji že ves čas jasno strategijo in koherentno vizijo. Amerika je, vsaj tako je videti, sploh nima. Ko ima en igralec tako pozicijo, je jasno, da ne potrebuje konflikta, da mu kakršnokoli poslabšanje razmer ne odgovarja. Rusija lahko predvideva in načrtuje prihodnost v Siriji, Združene države ne morejo. Nimajo vizije – njihova politika do Sirije in v Siriji ni strateška. Gre za taktične manevre in intervencije, nič več. Seveda je to povezano z interesi. Ruski so veliko večji. Vrnitev na Bližnji vzhod. Vojaška prisotnost v Sredozemlju. Močnejša geostrateška vloga.

Kaj je torej v Siriji mogoče pričakovati v prihodnjih mesecih – zdi se, da je napad le še okrepil režim predsednika Bašarja al Asada?

Režim skupaj z zavezniki – Rusijo, Iranom in Hezbolahom – zdaj konsolidira razmere okoli Damaska, to je očitno prioriteta. Poteka akcija v Jarmuku. Okoli Damaska­ kmalu ne bo več uporniških enklav. Prestolnica z okolico bo kmalu eden izmed najstabilnejših predelov države. To je za režim zelo pomembno. Toda kljub temu lahko še pride do presenečenj. Preveč igralcev, notranjih in zunanjih, je vpletenih v sirsko vojno, da bi lahko govorili o prihodnosti s kakršnokoli gotovostjo.

Režim se je okrepil. Oblast se je konsolidirala. Institucije so preživele.­ To presega Bašarja al Asada. Zmanjkalo je namreč alternativ. Zdaj je alternativa le še razgradnja­ državnih institucij – kaos in vakuum. Kot je bilo, denimo, v Libiji. To je zdaj tudi zorni kot številnih Sircev, ki nasprotujejo Asadu. To je zelo kompleksna in zelo umazana vojna. Nikoli ni bila črno-bela …

Vojna, ki še zdaleč ni končana …

Tisto, kar bi lahko najbolj pretreslo Sirijo in celotno regijo, je morebiten obračun Izraela in Irana, ki se že dolgo pripravlja. Izrael je že večkrat napadel iranske cilje v Siriji, nazadnje prejšnji teden. Najbolj odmeven je bil napad na letalsko oporišče T-4, kjer je bilo v izraelskem letalskem napadu ubitih več visokih častnikov iranske revolucionarne garde. Iran razmišlja o maščevanju. Hkrati iz Izraela prihaja veliko znakov, da se utegnejo napadi zaostriti. Še posebej, če se bo Amerika dejansko začela umikati iz Sirije. Dejstvo je, da se Američani želijo umakniti tudi zato, da se ne bi zapletli v morebiten izraelsko-iranski spopad. Ta je vsekakor možen. Moralo bi nas zelo skrbeti.

Se vam zdi ideja, da bi ameriške enote na severozahodu Sirije, ki sodelujejo z večinoma kurdskimi Sirskimi demokratičnimi silami (SDF), zamenjali vojaki sunitskih arabskih držav, denimo iz Saudske Arabije in Združenih arabskih emiratov, vsaj malo logična? Zveni namreč kot – kliše – prilivanje olja na ogenj.

Mislim, da možnost za kaj takega ni ravno velika. To ne bi bilo vzdržno. Več razlogov je za to. Saudska Arabija ima že tako veliko težav in nedokončanih poslov – denimo v Jemnu in Katarju. Njihova neposredna intervencija v Siriji bi bila še ena velika napaka. Na severu Sirije ne bi bili dobrodošli. Ne s strani Kurdov, ne s strani Turčije, ne s strani sirske vojske, kaj šele iranskih enot … Antagonizem je prevelik. Ideološke razlike prevelike. Saudsko delovanje v regiji – in med sirsko vojno – ni bilo najbolj koristno … Kurdi so se dolgo zanašali tako na ameriško kot na rusko pomoč. Ruske ni več. Ameriška se verjetno izteka … Za Kurde je morda taktično bolje, da se ponovno zbližajo z Rusijo.

Kaj se je zgodilo s sirsko politično opozicijo?

Trije razlogi so, da ni bila uspešna. Prvi je militarizacija upora. Drugi 'sektarizacija' naracije konflikta. Tretji vstop zunanjih akterjev. Predvsem regionalnih.

Militarizacija upora je bila točno to, kar si je režim želel. Režim je bil vojaško močen in politično šibek. Reagiral je lahko le s silo. In to se je zgodilo. To je bilo njihovo igrišče. Militarizacija upora je pripeljala do intervencije zunanjih igralcev – uporniki so potrebovali orožje in denar. Regionalni igralci, ki so podprli različne uporniške skupine, nikakor niso imeli demokratične agende. Ne Saudska Arabija, ne Katar, ne Turčija … To so bili njihovi strateški interesi, uporniki pa so bili odvisni od njih. Tako so prišli v Sirijo tudi tuji džihadisti. Večinoma prek Turčije. 'Sektarizacija diskurza' je prav tako pomagala režimu, a je hkrati močno zaostrila vojno, jo naredila še brutalnejšo. 'Sektarizacija' konflikta je povezala manjšine z režimom. Tudi sirske kristjane­. Kurdi so šli svojo pot. Tudi sunitski Arabci, ki predstavljajo 60 odstotkov prebivalstva, niso bili enotni. In še vedno niso.

Alternativ pa – razen skrajnih – hitro ni bilo več. Skrajne skupine so ugrabile upor in zasedle ozemlje, ki je bilo na začetku pod nadzorom zmernih skupin. Te so izginile. Diskurz je mutiral. Po letu 2013 je bilo jasno, da bo režim preživel.

Politično in demografsko vnetljiv Libanon, kjer je skoraj tretjina prebivalcev beguncev iz Sirije, se je čudežno izognil, da ni postal del sirske vojne.

V sedemdesetih in osemdesetih – pa tudi pozneje – je bil Libanon bojišče vseh zunanjih sil. Peskovnik posredniških vojn. Zdaj je to Sirija. Regija gori, Libanon je stabilen. Stvari so se postavile na glavo. Regionalni igralci potrebujejo svoj oder za vojno. Libanon so zamenjali­ za Sirijo. Nočejo se boriti na svojih tleh, tako preprosto je to … Libanonski Hezbolah se ­danes bori v Siriji in ne pozabite, da je bila sirska vojska dolgo prisotna v Libanonu. A kljub temu je čudež, da se vojna ni razširila prek naših meja – če odštejemo Arsal in spopad libanonske vojske z Islamsko državo. Pri nas je skoraj milijon in pol sirskih beguncev, večinoma sunitov. Demografska slika se je spremenila. Napetosti so se povečale.

Smo zelo majhna država z omejenimi naravnimi viri, a nekako smo zdržali silovit pritisk. Ne pozabite tudi na palestinske begunce. Mislim, da so prav begunci razlog, da so ključne svetovne in regionalne sile naredile vse za mir v Libanonu – da begunci ne bi odšli k njim … To bi v Evropi namreč sprožilo tako humanitarno kot politično krizo. No, politično je že. Pa v Evropi v primerjavi z Libanonom praktično ni beguncev.

Kakšna so vaša pričakovanja pred libanonskimi parlamentarnimi volitvami (6. maj)?

V Libanonu, kjer imamo res unikaten politični sistem in klimo, ni mogoče špekulirati … Mislim, da bo status quo ostal, toda eskalacija je vedno možna. Celotna regija je v tranziciji. Poteka več vojn hkrati. Deluje ogromno državnih in paradržavnih akterjev. Ena ­napačna kalkulacija, en napačen gib, ena napačna beseda lahko sproži novo vojno. Tako kot nekoč. Zato so bili po mojem Rusi v odzivih na zahodni napad tako previdni. Tudi s Turčijo so umirili odnose. V dobrih odnosih so tudi z Izraelom. In Iranom. To je dobro za Libanon. Naj tako tudi ostane.

Komentarji: