V nadaljevanju preberite:

Vojna v Ukrajini je že zelo hitro postala tudi vojna plačancev (in prostovoljcev). Na obeh straneh. Če ukrajinska, v vojni napadena stran svoje vojaške vrste tako rekoč pri belem dnevu bolj polni kot zapolnjuje s tisoče nekdanjimi evropskimi in ameriškimi vojaki, pripadniki takšnih ali drugačnih zasebnih varnostnih organizacij ter številnimi prostovoljci z vsega sveta, se je Rusija, ki premore drugo največjo vojsko na svetu, na ukrajinskih bojiščih odločila uporabiti »preverjene sile«.

Potem ko je ruski predsednik Vladimir Putin pred tednom dni posredno dejal, da so tujci borci – predvsem z Bližnjega vzhoda – dobrodošli kot pomoč ruskim silam v Ukrajini (govoril je o Lugansku in Donecku), se je v Siriji že sprožila kampanja novačenja pripadnikov vladne vojske in milic, ki so se (in se še vedno – sirska vojna je pravkar vstopila v svoje dvanajsto leto!) med državljansko vojno borili na strani režima predsednika Bašarja al Asada. Režima, katerega preživetje je z neposrednim vstopom v sirsko vojno septembra 2015 (in že prej z močno vojaško podporo) omogočila prav – Rusija.

Rusija ima v Siriji dve pomorski in več letalskih oporišč, še vedno pa tudi nekaj tisoč vojakov. Zdaj – seveda ne dobesedno – od Asadovega režima, h katerega preživetju je močno pripomogel tudi Iran, pričakuje, da ji bo vrnil uslugo. Tako rekoč kar eksistencialni dolg.