Včasih gre neka generacija ljudi v eno smer, toda čez čas gredo lahko potomci po povsem nasprotni poti. To velja tudi za Dalmo Loreno Grbec, Argentinko, ki ima po dedkovi strani slovenske korenine. Resda se je zdaj iz Slovenije že vrnila v Buenos Aires, toda vseeno razmišlja, kako bi spet povezala obe domovini.

Pandemični čas koronavirusa ni ovira, da ljudje ne bi potovali po svetu. Dalma Lorena Grbec je pandemijo pričakala doma v Argentini, nato je bila tri mesece v Sloveniji, zdaj je spet nazaj v Buenos Airesu.

Pri nas je bila kot študentka programa Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije (Asef). Ta je namenjen mladim raziskovalcem s slovensko dediščino, ki si želijo izvedeti več o svojih koreninah in slovenski kulturi.



Sodelovala je z mentorjem Boštjanom Antončičem, profesorjem z Ekonomske fakultete v Ljubljani. Deset tednov sta preučevala finančno samoučinkovitost v družinskih podjetjih in vpliv na uspešnost malih in srednjih podjetij (MSP). Zraven je razvijala še lastno osebno raziskavo z intervjuji z nekaterimi slovenskimi podjetniki in spoznavanjem vpliva pandemije na mala in srednja podjetja. »Med projekti sem preučevala stanje v podjetjih v Sloveniji, na Finskem, Portugalskem, Kitajskem in v Omanu,« je dejala po vrnitvi domov.

»Doma imamo družinsko podjetje, povezano s transportom in logistiko. Ta posel je začel dedek, potem ko je po drugi svetovni vojni prišel iz Slovenije v Argentino. Nato je prevozništvo nadaljeval moj oče, zdaj pa sva v podjetju tudi jaz in moj brat, odkar je prenehal igrati nogomet,« pravi Dalma Lorena Grbec.

Čeprav je končala izobraževanje v Asefovem programu, se še naprej uči slovenščino. »Trenutno študiram samo slovenščino. Sem v intenzivnem tečaju, nekaj malega sicer že znam, skupno pa se učim vsak dan že tri mesece in pol, od ponedeljka do četrtka pa imam tečaje prek zooma,« razlaga. »Zdaj se slovenščino učim tudi doma v Buenos Airesu. Ne preostane mi drugega kot samo vaja, vaja in vaja. Najbolj me seveda motijo končnice in skloni, saj je to v španščini povsem drugače.«



V Sloveniji je imela tudi čas za obisk sorodnikov, ki jih je največ v okolici Postojne, Pivke in Ilirske Bistrice. »Večino časa sem vseeno preživela v Ljubljani,« priznava, zraven pa tudi ugotavlja, kako je Ljubljana povsem drugačna od Buenos Airesa. »Vse je drugače. Pri vas je v vsej državi dva milijona prebivalcev, pri nas pa je samo v Buenos Airesu petnajst milijonov ljudi. V Sloveniji je nemogoče zgrešiti čudovito naravo, v dvajsetih minutah si lahko pri vseh opravkih, vedno je nekje blizu tudi podeželje.«

Zaradi karantene v zadnjih treh mesecih leta 2020 ni imela veliko priložnosti, da bi lahko potovala po Sloveniji, vendar se je zadovoljila tudi z Ljubljano. »Predvsem sem veliko tekla in kolesarila. Naredila sem nekaj kilometrov s kolesom, potem sem malo hodila. Veliko je namreč gričev znotraj občine in na nekaterih so čudovite cerkvice. Čudno pa mi je, da ljudje v Ljubljani pravijo, kako se dolgočasijo, čeprav je v lepi naravi mogoče početi toliko stvari. Toda vsakdo vidi svet okoli sebe drugače. Vsaj jaz sem poskušala unovčiti do popolnosti tudi ta čas med karanteno.«



Nikakor ni spregledala niti razlik v značaju ljudi in mestnem vrvežu, saj je Buenos Aires mesto, ki utripa vso noč. »To pa drži, Buenos Aires je bistveno bolj živ. Energija ljudi pri nas je povsem drugačna kot pri vas, bolj smo živahni. Toda to ima tudi svoje prednosti v Sloveniji, recimo pri vožnji z avtomobilom. Veliko lažje je namreč voziti po Ljubljani kot v Buenos Airesu, še posebej v središču mesta. In še nekaj je drugače; če hočeš v Argentini priti nekam zunaj glavnega mesta, prepotuješ tisoče kilometrov, iz Slovenije pa si v nekaj urah v več drugih državah.«



Po vrnitvi domov je primerjala, kakšna je borba proti širjenju virusa v Argentini in v Sloveniji. »Trenutno je pri nas v Argentini poletje, zato je težko nadzorovati vse zabave, še posebej v novoletnem času. Veliko je bilo druženj in zabav, zato je tudi naraslo število okuženih. Vlada poskuša zdaj vpeljati podoben nočni nadzor kot v Sloveniji, od enajstih zvečer do šestih zjutraj. Veliko ljudi se upira, saj je poletje, restavracije in lokali pa največ zaslužka pričakujejo ravno v tem času, še posebno, ker so bili dolgo zaprti,« razlaga. »Odkar sem odšla iz Argentine, skorajda nisem jedla v restavracijah, saj so jih v Sloveniji zaprli skoraj takoj, ko sem prišla. To mi ni bilo všeč, zelo sem si namreč želela iti kam v mesto v sivih in mrzlih dneh, pa tudi med prazniki, saj sem res pogrešala utrip mestnih ulic, polnih ljudi. Zato sem takoj, ko sem prišla domov, odšla v restavracijo. Bilo je kot velika zabava, kot da tisoč let nisem jedla v restavraciji.«

Kako pa ji je bilo všeč slovensko meso, glede na to, da je Argentina tako znana po svoji sloviti govedini? »Če povem po pravici, ne preveč. Meso v Argentini je precej boljše, še zlasti na žaru. Toda slovenska hrana mi je bila vseeno všeč, ni vse v mesu. Argentinska in slovenska hrana pa sta si precej različni,« odgovori.

Poleg mesa o Argentini pri nas najbolj poznamo še nogomet in tango. »Vsi so me spraševali o Maradoni, ko je umrl, nogomet je gotovo najbolj poznana zadeva iz Argentine,« pravi, zraven pa potrdi, da je Argentina tudi država številnih knjigarn in knjižnic. »Res je veliko knjigarn in knjižnic, nekatere so res velike in lepe. Enako kot je vaša Plečnikova knjižnica v središču mesta.«

Med letoma 2007 in 2009 je v Sloveniji živel že njen brat Javier Antonio Grbec kot profesionalni nogometaš pri Dravi Ptuj in Aluminiju. Zdaj skupaj razmišljata, da bi del poslovanja družinskega podjetja preselila tudi v Slovenijo. »Lepše je v Sloveniji, več je priložnosti in povezav s tujino. Ampak bomo še videli. Resda je slovenski trg majhen, toda zato imaš iz Slovenije povezavo s številnimi tujimi trgi in tudi gospodarstvo je stabilnejše. Kvaliteta življenja je nedvomno boljša v Sloveniji,« pravi Dalma.