Starec in puščava

Človeštvo se bojuje s peskom in prahom, ki opozarjata na vse večje ekološko neravnotežje.
Fotografija: Peščeni viharji sejejo strah in trosijo smrt. Zaradi povišanja temperature bodo postali intenzivnejši. FOTO: Adnan Abidi/Reuters
Odpri galerijo
Peščeni viharji sejejo strah in trosijo smrt. Zaradi povišanja temperature bodo postali intenzivnejši. FOTO: Adnan Abidi/Reuters

Indija je spet občutila strah vzbujajočo moč puščave, potem ko je zaradi peščenega viharja z grmenjem in ledeno točo v nedeljo umrlo vsaj 80 ljudi, ranjenih je bilo več kakor 100. Vseh žrtev vrtinčastega prahu je bilo v tej državi samo ta mesec več kakor 200. Postavlja se torej vprašanje, ali je dogajanje povezano s podnebnimi spremembami, in strokovnjaki nanj odgovarjajo pritrdilno.

Ne samo v Indiji, pravijo, ampak po vsem svetu so peščeni viharji vse pogostejši, nevarnejši in bolj nepredvidljivi.
»Na voljo je dovolj raziskav, ki kažejo, da bodo zaradi povišanja temperature peščeni viharji postali intenzivnejši,« pravi Čandra Bhušan, namestnik generalnega direktorja središča za znanost in okolje v New Delhiju. »To je zares povezano s podnebnimi spremembami.«
 

Ko se puščava seli v mesto


Med pomladnimi meseci se je v številnih azijskih mestih puščava vedno selila v mesta. Čeprav so velemesta poskušala razbiti enoličnost sivega betona in vnesti barve na ulice, je po tem, ko je veter prinesel nekaj sto tisoč ton peska, vse spet postalo iste barve. Nebo in asfalt sta se združila v puščavsko rumenem odtenku, količina trdnih delcev PM10 v kubičnem metru zraka pa je presegla 2000 mikrogramov, zato so ljudem svetovali, naj ostanejo v hišah, če nimajo nujnih opravkov, dokler se vihar ne umiri.

Toda še nikoli niso bili peščeni vetrovi v Aziji tako smrtonosni kakor zdaj. Pred manj kakor dvema tednoma je v Utar Pradešu, Radžastanu in Pandžabu umrlo več kakor 100 ljudi, 140 je bilo ranjenih, ko je rumeni veter s hitrostjo več kakor 130 kilometrov na uro rušil hiše, ruval drevje iz zemlje in podiral električne drogove. Največ ljudi je med divjanjem umazanega vetra umrlo v Agri, kjer stoji znameniti spomenik svetovne dediščine pod Unescovo zaščito – Tadž Mahal. Štiriinosemdeset ljudi je umrlo v bližini »grobnice večne ljubezni«, ki jo je šah Džahan v 17. stoletju zgradil za svojo ljubljeno ženo, in krajevni organi so si oddahnili, ko so po pregledu ugotovili, da ni v kompleksu nič poškodovano.

Vsak vihar je nevaren v naseljih, v katerih ljudje živijo v slabih ali nekakovostno zgrajenih hišah, še posebno pa je nevaren, kadar se pojavi v poletnih nočeh, ko mnogi spijo na dvoriščih, da bi se izognili neznosni vročini.

Peščeni vihar je še toliko bolj ubijalski, saj zaradi izjemno slabe vidljivosti ljudje pogosto ne opazijo, kaj vse leti po zraku. V nedeljo je v Utar Pradešu peščeni vihar zrušil celo minaret neke džamije, potem ko so okoliški prebivalci poiskali zatočišče na njenem dvorišču. Zaradi dogodka je umrlo pet ljudi, nekaj deset je bilo ranjenih.

Celo v New Delhiju sta ta konec tedna umrli dve osebi, letališče Indire Gandhi pa je ostalo zaprto več ur, dokler se veter ni umiril. Medtem so v Andhra Pradešu ubijale strele. Kar 12 ljudi je umrlo v nedeljo v tej indijski državi, potem ko se je nebo zneslo nad ljudmi, skritimi pod drevesi.
 

V paradoksu


Peščeni ali prašni vihar potrebuje velike količine peska in prahu ter dovolj nenehnega vetra, v današnjem svetu pa je tako prvega kot drugega vse več. Vsako leto naš planet obkroži od 500 milijonov do pet milijard ton prahu, pravijo strokovnjaki, in vsak gram s sabo prinaša bakterije in viruse, težke kovine in pesticide. Ali je treba še kaj več povedati o zdravstvenih izzivih, ki jih ljudem v obraz vrže vsak sunek takšnega vetra?

In vendar se je treba pripraviti na to, da bo peščenih in prašnih viharjev vse več, in prav nič ne pomaga, če za to krivimo Saharo ali Gobi. Znamenita novela Ernesta Hemingwaya Starec in morje se danes spreminja v parafrazo »človek in puščava«. Kolikor bolj ambiciozno poskuša družba doseči gospodarsko rast, toliko pogosteje se bo posameznik znašel v paradoksu, da bo moral za velik ulov – denimo za višjo življenjsko raven – tvegati tudi svoje življenje.
 

Veliki zeleni zid


Kitajska se proti peščenim viharjem bojuje tako, da sadi drevesa na območju med mesti in puščavami, toda ekologi opozarjajo, da bi tudi to lahko povzročilo nove težave. Veliki zeleni zid, kakor mu pravijo, je v zadnjih petih letih že pogoltnil več kakor 65 milijard dolarjev naložb, do leta 2020 se bo pogozdena površina povečala za 23 odstotkov, do leta 2035 pa za 26 odstotkov. Toda pogosto sadijo drevesa, ki ne izvirajo z območij s tem podnebjem, zato drevesa porabijo velike količine vode, ki je v polpuščavski regiji že tako ali tako primanjkuje. Tako se težava vrti v začaranem krogu. Število peščenih in prašnih viharjev na severu Kitajske se je leta 2018 samo malo zmanjšalo v primerjavi z obdobjem pred desetimi leti.

Najpomembneje je, pravijo znanstveniki, zaustaviti segrevanje in spet vzpostaviti ekološko ravnotežje. Do takrat lahko pričakujemo nove peščene viharje. In to že čez nekaj dni.

Komentarji: