V nadaljevanju preberite:
Čeprav je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski v zgodnjih petkovih urah – še preden je nagovoril slovenski državni zbor – ponovno zagotovil, da se Ukrajina nikakor ne bo odrekla niti pedi svojega ozemlja, je že jasno, da bo Rusija tista, ki bo na morebitnih mirovnih pogajanjih v celoti narekovala tempo igre. Tudi zato, ker si Moskva lahko privošči dolgo oziroma daljšo vojno – jasno je, da v Donbasu ruski generali vodijo igro izčrpavanja. Obenem lahko Moskva po vojaški zmagi v Lugansku kljub februarsko-marčnim fiaskom pred Kijevom in porazom v Harkovu kadar koli (taktično) razglasi konec spopadov in/ali celo zmago v vojni.
Kaj takega Ukrajina, ki je dolgo, predolgo čakala na primerno orožje in bila zato še dodatno ranjena – in žrtvovana na geostrateškem oltarju –, še zdaleč ne more storiti. Rusija namreč na terenu za ceno strahotnega trpljenja civilistov in popolnega opustošenja vzpostavlja novo, osvajalsko-okupacijsko resničnost, ki je samooklicani demokratični svet, zahod, ni sposoben niti primerno nagovoriti. Kaj šele da bi se bil po dolgih letih erozije mednarodnih demokratičnih institucij in brutalnih vojn v Iraku in Afganistanu sposoben nanjo odzvati.
