Trst, mesto starih srečnih ljudi
»Trst je, gledano z razdalje, lepo belo mesto, s prekrasnimi razgledi in zaledjem. Bogastvo tega 'srečnega mesta' pa je tudi mnoštvo kultur in jezikov, vključno s pestrostjo dogajanja, ki jo prispevajo slovenske ustanove in društva,« je prepričan tržaški pesnik in pisatelj Marko Kravos. Mesto je se po njegovih besedah na prepišnem območju, v bližini meje, ki pa zdaj ni več obremenjujoča in utesnjevalna – vsaj za tiste, ki niso zaprti v svoj jezik in predsodke.
Poslovni dnevnik Il Sole 24 Ore je Trst uvrstil na sam vrh letošnje lestvice o kakovosti življenja v italijanskih mestih, ki jo je objavil na začetku tedna. Kako pa na svoje mesto gledajo tržaški Slovenci – kje vidijo njegove prednosti in slabosti ter kakšen pomen ima v očeh Slovenije?
»Trst omogoča doživljanje drugačnosti. Skočiš v Furlanijo, poskusiš njihovo, nekoliko drugačno hrano, vidiš drugačno arhitekturo in slišiš drugačen jezik. Enako je, če greš na Kras, v Istro in tudi na Gorenjsko – vse je pri roki. Tako se je navsezadnje mesto vzpostavilo kot glava Jadrana,« razlaga Marko Kravos. »In da niti ne omenjam podnebnih pogojev; imamo burjo, ki nas zdravilno razgibava, jasne dneve brez megle, zaradi katerih so pozimi tudi višje temperature, s čimer smo nekoliko bolj zavarovani zaradi energetske krize in draginje,« nadaljuje. Ko je bil v Pordenonu, v Furlaniji, so mu večkrat zavidali življenje v Trstu, ki so ga malce posmehljivo primerjali z nekakšno Indijo Koromandijo, kjer je sonce, vsi so na sprehodih ob morju ali v kakšni osmici, nihče pa ne dela. A mesto se vse bolj stara, opozarja, mladi ga namreč zapuščajo in odhajajo »s trebuhom za kruhom«.
»To mesto srečnih starih ljudi si včasih začne gristi lastni rep. Velikokrat smo prav Slovenci tisti, ki poslušamo renčanje in smo predmet izživljanja kompleksov someščanov. Žal multikulturnost tega prostora pogosto živi le skozi posameznike, mesto kot tako se te svoje prednosti, ki jo ima kot naravno danost, sploh ne zaveda,« poudarja. Po drugi strani bi se morala tudi Slovenija rešiti svoje samozaverovanosti in samozadostnosti ter pokazati več zanimanja za priložnosti, ki se ji odpirajo onkraj meja. Ena takih je vrnitev Narodnega doma v Trstu, v katerega bi morali finančno in intelektualno vlagati ne le manjšinci, ampak vsi Slovenci. »Le tako bi po stoletni odtujitvi lahko zaživel svetilnik slovenstva na Jadranu, kot si to zasluži in kot je bilo mišljeno na začetku prejšnjega stoletja,« poudari Kravos. K temu še hudomušno doda, kako se boji, da bo moral živeti tako dolgo kot Boris Pahor, da bo to dočakal.
Trst v podobi vizionarja in proticepilske ikone
»Kakovost življenja v Trstu je krajinska danost. Denimo v tem, da imamo Tržačani na dosegu roke morje in Kras, sprehajalne steze, plezalne poti v Glinščici in ob Napoleonski cesti, divje plaže in staromodna kopališča,« našteva zgodovinarka Marta Verginella. Mesto ima, kot poudarja, neprecenljivo srednjeevropsko arhitekturno dediščino, ki priča o njegovem kozmopolitskem družbenem tkivu in pomembnosti tržaškega pristanišča v času habsburškega imperija. Kakovost življenja se po njenem mnenju kaže tudi v vsakodnevnih storitvah, ki jih zagotavljajo male trgovine in obrtniki v skoraj vseh četrtih, v številu knjigarn, kinodvoran in kavarn v mestnem središču. »Med prodajalci, natakarji, gostinci in stalnimi strankami je obvezna domačnost, ki se praviloma izkazuje v ironičnih, delno ciničnih komentarjih. Skratka, to so drobna vsakodnevna srečanja, ki polepšajo dan in potrjujejo, da se Trst nikoli ni zares povsem pomeščanil, zdaj bi rekli gentrificiral,« navaja. Hkrati tržaško narečje ostaja povezovalni element med domačini – ne glede na socialni status in pridobljeno izobrazbo.
Mesto, ki je v zadnjem desetletju opazno izboljšalo svojo zunanjo podobo, obnovilo svoje zgodovinske palače, povečalo pristaniški promet in privabilo nov kapital, opozori sogovornica, ne zmore pa ustaviti izseljevanja najperspektivnejših mladih ljudi. »To je fenomen, ki je dolgotrajen in ki je v zadnjih desetletjih vse bolj opazen tudi med slovenskim prebivalstvom, kar pomeni, da mesto še vedno ne daje dovolj gospodarskih in kulturnih izzivov, predvsem pa ni sposobno poenotiti svoje razvojne perspektive. Poleg odličnosti znanstvenih institucij in inovativnih podjetij je lokalna politika tista, ki vedno znova pade na izpitu,« pojasni. Verginella razcepljenost Trsta vidi v poosebitvi z dvema javnima akterjema – pristaniškim menedžerjem in vizionarjem Zenom D'Agostinom ter pristaniškim sindikalistom Stefanom Puzzerjem, ki je postal ikona italijanskega gibanja »No Vax«.
Vse napredne projekte ustavi »no se pol«
»Zame je bila novica, da je Trst mesto, kjer se v Italiji najbolje živi, presenečenje,« je iskren Evgen Ban, radijski voditelj in tajnik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. Ko primerja Trst z Milanom, ki se je na lestvici časnika Il Sole 24 Ore znašel na drugem mestu, opozori, da ta – kot italijanska poslovna prestolnica – izkazuje veliko več bogastva, družbenega in kulturnega življenja ter raznovrstne zabavne in trgovske ponudbe. Je pa res, dodaja, da v Trstu ni »milanske« gneče, kjer na avtocesti stojiš po dve uri, če se želiš premakniti iz enega dela mesta v drugega. »Ne bom rekel, da se v Trstu slabo živi, vendar verjamem, da gre precej bolje starejšim kot mlajšim generacijam. Za tiste 'over 60', ki imajo še dobre pokojnine na račun nekdanjih služb v pristanišču ali drugih institucijah, je verjetno življenje lagodno – sprehod ob morju v Barkovljah, v Sesljan na plažo, ob nedeljah pa na tradicionalno kosilo v restavracijo, predvsem čez mejo, na Kras ali v Istro,« pripoveduje. Povsem druga slika pa se kaže skozi oči mladih – ne le da primanjkuje prostorov za druženje in zabavo, težko dobijo službo, zato se mnogi odseljujejo v tujino. »V preteklih letih je Trst izgubil veliko prebivalcev – danes nas je manj kot 200.000,« predstavi dejstva in šaljivo doda: »Očitno so ostali samo tisti, ki so srečni.«
Ban sicer zagotavlja, da je Trst zanj prelepo mesto, ki postaja tudi vse bolj prepoznavno, tako med domačimi italijanskimi kot tudi med avstrijskimi in slovenskimi gosti, a je težava mentaliteta njegovih prebivalcev. V Trstu je namreč vse »no se pol« – se ne da. »Novi projekti so vnaprej obsojeni na neuspeh, saj si Tržačani ne želijo nobenih sprememb. O novih vsebinah starega dela pristanišča se govori, odkar pomnim, a se nič ne naredi. Morda je to tudi na račun tega lagodnega življenja,« razmišlja. Ljubljana je, kot še omeni, v zadnjih desetletjih v marsičem prehitela Trst. »Ima vrhunsko turistično ponudbo, zavidljivo urbano in mladinsko kulturo, predvsem pa je mesto mladih,« povzame.
Stik slovanskega in romanskega sveta
»V Trstu je, kolikor poznam druga italijanska mesta, soliden standard življenja. Infrastruktura in druge javne storitve so na precej visoki ravni. Je pa tisto, kar postavlja mesto na vrh lestvice po kakovosti življenja, predvsem nesnovna dediščina, to sta kulturna ponudba in angažiranost meščanov,« pove Ksenija Dobrila, predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ene od dveh krovnih organizacij slovenske manjšine v Italiji. Verjame, da k temu odločilno pripomore tudi delovanje slovenske sredine. Hkrati se zaradi bližine meje s Slovenijo – odkar je naša država vstopila v schengensko območje – krepi tudi gospodarstvo, posledično pa se zvišuje življenjski standard ljudi.
Na vprašanje, koliko je še prisoten pritisk italijanskega nacionalizma, Ksenija Dobrila odgovori, da je vse manj nekdanjega odklonilnega odnosa do Slovencev. »Moram pa povedati, da posamezniki prehitevajo institucije; someščani italijanske narodnosti, denimo, vpisujejo svoje otroke v slovenske šole in obiskujejo naša kulturna središča. Težje pa je uveljaviti načela enakopravnosti jezika na upravni ravni,« razloži. Slovenci tudi težko sprejemajo izkoriščanje nacionalizma v politične namene, kar je imelo za posledico tudi uvajanje novih praznikov – kot je dan spomina na fojbe in eksodus ali dan osvoboditve izpod jugoslovanske zasedbe, ki so ga razglasili lani. To pa je nasprotje prave vrednosti Trsta, ki se kaže prav v stiku vzhodnega slovanskega in zahodnega romanskega sveta in mešanici narodov, kultur in veroizpovedi.
