Trumpov boj proti vsem
Trije gospodarski velikani, Kitajska, Evropa in ZDA, stojijo vse bolj vsaksebi.
Odpri galerijo
Finančni minister Steve Mnuchin si prizadeva za dogovor, ki bi nekoliko zmanjšal neuravnoteženost trgovine med Kitajsko in ZDA. FOTO: AFP
New York – Ameriški predstavniki se v Pekingu pogajajo, kako preprečiti grozečo trgovinsko vojno. V Evropi je čedalje glasnejše godrnjanje zaradi nenehnih groženj iz Bele hiše. Novi predsednik ZDA maje ustaljena pravila trgovanja, pri čemer ni jasno, s čim naj bi jih nadomestili.
Ameriška delegacija je včeraj v Pekingu začela trda pogajanja o prihodnjih odnosih med gospodarskima orjakoma. Kitajski mediji so pospremili začetek pogovorov z napovedmi, da se ne bodo dali ustrahovati in bodo udarili nazaj, če bo treba, a da bi bilo bolj smotrno odpraviti nesoglasja za pogajalsko mizo. Toda po napovedih je malo možnosti, da bi državi dosegli sporazum, ki bi resno posegel v dosedanjo kitajsko gospodarsko politiko. V najboljšem primeru bi Peking z vrsto kratkoročnih ukrepov za nekaj časa odvrnil uvedbo ameriških carin, ki bi prizadele za dobrih 46 milijard dolarjev kitajskega uvoza v ZDA. Američani so prišli z vrsto pritožb, od siljenja tujih podjetij, da pospremijo naložbe s prenosom znanja in novih tehnologij, do obsežnih državnih subvencij za tehnološki razvoj podjetij.
Ameriški predsednik je pospremil delegacijo s sporočilom na twitterju, da »naša krasna finančna ekipa na Kitajskem poskuša izpogajati izenačene pogoje pri trgovanju«. Donald Trump je med kampanjo risal Kitajsko kot glavnega krivca za težave ameriških delavcev in obljubljal 45-odstotno carino. Tako drastični ukrepi so zdaj pozabljeni, toda po ugotovitvah ameriških medijev naj bi bili Trumpovi svetovalci močno razklani o tem, kako streti kitajski oreh. Na eni strani je finančni minister Steve Mnuchin, bankir z Wall Streeta in zagovornik proste trgovine, na drugi predsednikov trgovinski svetovalec Peter Navarro, Trumpov glavni prišepetovalec tega, da sta ameriška trgovinska primanjkljaja s Kitajsko in Nemčijo vzrok za težave ZDA in da so rešitev zaščitni ukrepi.
Šesterici sedi nasproti podpredsednik vlade Liu He z jasnimi cilji. Vnaprej so zavrnili Trumpovo zahtevo, naj 375 milijard dolarjev vreden trgovinski presežek z ZDA znižajo za 100 milijard dolarjev. Hkrati je partijski vrh osredotočen na uresničitev programa Izdelano na Kitajskem 2025, po katerem bo njihov komunistični kapitalizem dosegel svetovno prevlado na desetih področjih, med drugim v robotiki, letalski industriji, električnih vozilih, umetni inteligenci in biotehnologiji. Kar vključuje pridobivanje tuje tehnologije ne glede na pravila o avtorskih pravicah, je zatrdil Robert Atkinson iz washingtonske mnenjske organizacije Ustanova za informacijsko tehnologijo in inovacije (ITIF). Predsednik Xi Jinping si lahko privošči dajanje drobtinic, kot je privolitev v večji uvoz ameriških izdelkov ali odpiranje trga na področjih, na katerih so domača podjetja trdno zasidrana, ne da bi to omajalo njegovih dolgoročnih ciljev.
Vprašanje je, kakšni so dolgoročni cilji sedanje ameriške vlade. Trgovinski predstavnik ZDA Robert Lighthizer tako kot Navarro navija za trd pristop, četudi bi trgovinska vojna prizadela številna ameriška podjetja in zaposlene. Vodja nacionalnega gospodarskega sveta Larry Kudlow si tako kot Mnuchin prizadeva za dogovor, ki bi nekoliko zmanjšal neuravnoteženost trgovine med Kitajsko in ZDA, hkrati pa vsaj za nekaj časa odvrnil nevarnost spopada prek zaščitnih ukrepov. Uvod v pogajanja je bila ameriška odločitev, da z izgovorom o nacionalni varnosti močno omeji prodajo kitajske telekomunikacijske opreme v ZDA, Kitajska pa je preklicala naročila ameriške soje.
Mnuchin in Kudlow naj bi bila v ozadju ponedeljkove odločitve, s katero je Bela hiša za mesec dni odložila uvedbo carin na jeklo in aluminij iz Kanade, Mehike in Evropske unije. Tako naj bi pridobili več časa za pogajanja z zaveznicami, ki jim prav tako grozijo ameriški zaščitni ukrepi. A tudi pogovori med obema stranema Atlantika ne zbujajo dosti več optimizma, kljub nedavnemu romanju obeh ključnih voditeljev EU v Washington. Američani zahtevajo uvedbo kvot za evropski uvoz (v kar so že prisilili Južno Korejo), v Bruslju trdijo, da je to kršitev pravil Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in da so tovrstni pritiski nesprejemljivo izhodišče za pogajanja. Brez dogovora se obetajo evropske povračilne carine na ameriške motocikle, viski in kavbojke, kar ne bo zamajalo trga, toda analitiki so posvarili, da bi to lahko bil uvod v slabšanje odnosov.
Zapleti z EU so se pojavili v trenutku, ko bi morala dva trgovinska velikana sodelovati pri krotitvi tretjega in ga pripraviti do igranja po enakih pravilih za vse. Evropski politiki in poslovneži so podobno kot ameriški zaskrbljeni zaradi kitajske prakse, da z državnimi subvencijami pomaga premagovati tujo konkurenco in brez pomislekov izrablja tujo tehnologijo. Drugačna Bela hiša bi verjetno skovala zavezništvo proti Pekingu, toda Trump s politiko Najprej Amerika bije boj proti vsem, hkrati pa ruši mednarodna pravila trgovanja, vključno z WTO, ki so jih v zadnjih desetletjih zgradile in uveljavljale prav ZDA. Na Wall Streetu menijo – in upajo –, da predsednik znova samo straši in da se ne bo zatekel k ostrim ukrepom. Zlasti ne pred jesenskimi kongresnimi volitvami. Toda v svetu trgovine so dovolj že grožnje, saj negotovost duši gospodarstvo.
Ameriška delegacija je včeraj v Pekingu začela trda pogajanja o prihodnjih odnosih med gospodarskima orjakoma. Kitajski mediji so pospremili začetek pogovorov z napovedmi, da se ne bodo dali ustrahovati in bodo udarili nazaj, če bo treba, a da bi bilo bolj smotrno odpraviti nesoglasja za pogajalsko mizo. Toda po napovedih je malo možnosti, da bi državi dosegli sporazum, ki bi resno posegel v dosedanjo kitajsko gospodarsko politiko. V najboljšem primeru bi Peking z vrsto kratkoročnih ukrepov za nekaj časa odvrnil uvedbo ameriških carin, ki bi prizadele za dobrih 46 milijard dolarjev kitajskega uvoza v ZDA. Američani so prišli z vrsto pritožb, od siljenja tujih podjetij, da pospremijo naložbe s prenosom znanja in novih tehnologij, do obsežnih državnih subvencij za tehnološki razvoj podjetij.
Ameriški predsednik je pospremil delegacijo s sporočilom na twitterju, da »naša krasna finančna ekipa na Kitajskem poskuša izpogajati izenačene pogoje pri trgovanju«. Donald Trump je med kampanjo risal Kitajsko kot glavnega krivca za težave ameriških delavcev in obljubljal 45-odstotno carino. Tako drastični ukrepi so zdaj pozabljeni, toda po ugotovitvah ameriških medijev naj bi bili Trumpovi svetovalci močno razklani o tem, kako streti kitajski oreh. Na eni strani je finančni minister Steve Mnuchin, bankir z Wall Streeta in zagovornik proste trgovine, na drugi predsednikov trgovinski svetovalec Peter Navarro, Trumpov glavni prišepetovalec tega, da sta ameriška trgovinska primanjkljaja s Kitajsko in Nemčijo vzrok za težave ZDA in da so rešitev zaščitni ukrepi.
Kitajska odločnost
Šesterici sedi nasproti podpredsednik vlade Liu He z jasnimi cilji. Vnaprej so zavrnili Trumpovo zahtevo, naj 375 milijard dolarjev vreden trgovinski presežek z ZDA znižajo za 100 milijard dolarjev. Hkrati je partijski vrh osredotočen na uresničitev programa Izdelano na Kitajskem 2025, po katerem bo njihov komunistični kapitalizem dosegel svetovno prevlado na desetih področjih, med drugim v robotiki, letalski industriji, električnih vozilih, umetni inteligenci in biotehnologiji. Kar vključuje pridobivanje tuje tehnologije ne glede na pravila o avtorskih pravicah, je zatrdil Robert Atkinson iz washingtonske mnenjske organizacije Ustanova za informacijsko tehnologijo in inovacije (ITIF). Predsednik Xi Jinping si lahko privošči dajanje drobtinic, kot je privolitev v večji uvoz ameriških izdelkov ali odpiranje trga na področjih, na katerih so domača podjetja trdno zasidrana, ne da bi to omajalo njegovih dolgoročnih ciljev.
Vprašanje je, kakšni so dolgoročni cilji sedanje ameriške vlade. Trgovinski predstavnik ZDA Robert Lighthizer tako kot Navarro navija za trd pristop, četudi bi trgovinska vojna prizadela številna ameriška podjetja in zaposlene. Vodja nacionalnega gospodarskega sveta Larry Kudlow si tako kot Mnuchin prizadeva za dogovor, ki bi nekoliko zmanjšal neuravnoteženost trgovine med Kitajsko in ZDA, hkrati pa vsaj za nekaj časa odvrnil nevarnost spopada prek zaščitnih ukrepov. Uvod v pogajanja je bila ameriška odločitev, da z izgovorom o nacionalni varnosti močno omeji prodajo kitajske telekomunikacijske opreme v ZDA, Kitajska pa je preklicala naročila ameriške soje.
Vprašljivo zavezništvo
Mnuchin in Kudlow naj bi bila v ozadju ponedeljkove odločitve, s katero je Bela hiša za mesec dni odložila uvedbo carin na jeklo in aluminij iz Kanade, Mehike in Evropske unije. Tako naj bi pridobili več časa za pogajanja z zaveznicami, ki jim prav tako grozijo ameriški zaščitni ukrepi. A tudi pogovori med obema stranema Atlantika ne zbujajo dosti več optimizma, kljub nedavnemu romanju obeh ključnih voditeljev EU v Washington. Američani zahtevajo uvedbo kvot za evropski uvoz (v kar so že prisilili Južno Korejo), v Bruslju trdijo, da je to kršitev pravil Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in da so tovrstni pritiski nesprejemljivo izhodišče za pogajanja. Brez dogovora se obetajo evropske povračilne carine na ameriške motocikle, viski in kavbojke, kar ne bo zamajalo trga, toda analitiki so posvarili, da bi to lahko bil uvod v slabšanje odnosov.
Zapleti z EU so se pojavili v trenutku, ko bi morala dva trgovinska velikana sodelovati pri krotitvi tretjega in ga pripraviti do igranja po enakih pravilih za vse. Evropski politiki in poslovneži so podobno kot ameriški zaskrbljeni zaradi kitajske prakse, da z državnimi subvencijami pomaga premagovati tujo konkurenco in brez pomislekov izrablja tujo tehnologijo. Drugačna Bela hiša bi verjetno skovala zavezništvo proti Pekingu, toda Trump s politiko Najprej Amerika bije boj proti vsem, hkrati pa ruši mednarodna pravila trgovanja, vključno z WTO, ki so jih v zadnjih desetletjih zgradile in uveljavljale prav ZDA. Na Wall Streetu menijo – in upajo –, da predsednik znova samo straši in da se ne bo zatekel k ostrim ukrepom. Zlasti ne pred jesenskimi kongresnimi volitvami. Toda v svetu trgovine so dovolj že grožnje, saj negotovost duši gospodarstvo.
