V nadaljevanju preberite:

Nekdanji kitajski študenti iz province Šindžjang – ujgurske avtonomne pokrajine pripovedujejo, kako so poletne študijske počitnice neradi preživljali v razbeljenem in nazadnje avgusta razmočenem Pekingu, namesto da bi se kot večina sošolcev odpravili na zasluženi odmor domov in mesec ali dva preživeli v družinskem krogu. Potovanje v to daljno zahodno in največjo kitajsko provinco je že iz »bližnjega« Pekinga preprosto trajalo predolgo, kaj šele iz kakega mesta dlje na vzhodu in jugu Kitajske.

Najprej so nekaj dni potovali po tirih, nato so presedlali na avtobus, sklepni in v bistvu večji del poti, ki je vodila čez gorske verige, mrzle puščave in mesteca v oazah, pa so prevedrili na konjski vpregi. Avantura je lahko trajala mesec dni in kovčkov doma jim sploh ni bilo treba odpakirati, saj so se morali na petah obrniti in popotovanje ponoviti v obratni smeri, da so z jesenjo ujeli novo študijsko leto. Razdalje na Kitajskem so gromozanske in od nekdaj so najbolj oddaljene njene zahodne province, predvsem Šindžjang in Tibet. Njuna oddaljenost ter negostoljubni puščavski in gorski tereni so se nazadnje pomnožili v razvojni zaostanek za priobalnim pasom.