Tudi preverjevalci dejstev niso popolni in delajo napake

Bill Adair, ustanovitelj PolitiFacta, pravi, da novic še nikoli ni bilo tako lahko dobiti izključno iz pristranskih virov.
Fotografija: Bill Adair, ustanovitelj spletne strani PolitiFact, ki je leta 2009 prejela prestižno Pulitzerjevo nagrado. FOTO: Evan Nicole Bell
Odpri galerijo
Bill Adair, ustanovitelj spletne strani PolitiFact, ki je leta 2009 prejela prestižno Pulitzerjevo nagrado. FOTO: Evan Nicole Bell

Naloga preverjevalcev dejstev je odgovoriti na vprašanje, ali je nekaj resnično ali ni, ne pa spreminjati politikov v svetnike, je v intervju povedal Bill Adair, ustanovitelj največje organizacije za preverjanje dejstev v ZDA.

»To je vprašanje, ki si ga postavlja veliko ljudi, ko so soočeni z izrečenim dejstvom. Vidijo nekaj in so skeptični,« je pojasnil Adair, sicer profesor novinarstva na Univerzi Duke v Severni Karolini. Naloga tistega, ki poklicno preverja dejstva, je, da jim pomaga odgovoriti na njihovo dilemo.

Je njegova naloga tudi odpraviti laži?

Ne. Na to vprašanje odgovarjam, vse odkar smo lansirali PolitiFact. Leta 2008 je takratni republikanski predsedniški kandidat John McCain za svojo podpredniško kandidatko izbral aljaško guvernerko Sarah Palin, ki je bila znana po ponavljanju neresničnih izjav. Ljudje so nas takrat spraševali, ali nas moti, da politiki še naprej ponavljajo neresnice, nekatere pa je tudi zanimalo, ali to pomeni, da je preverjanje dejstev neuspešno. Moj odgovor na to vprašanje se od takrat ni spremenil: moj cilj, cilj kateregakoli preverjevalca dejstev, ni preprečiti politikom laganja, ampak demokracijo opolnomočiti, dati ljudem informacije, ki jih potrebujejo, zato da bodo lahko sprejemali pametne odločitve.

Torej vnašati resnico v javno razpravo.

Iluzorno bi bilo verjeti, da bodo politiki kar zlepa nehali lagati. V nekateri primerih se ne strinjajo s preverjenimi dejstvi in s tem ni nič narobe. V drugih primerih jih preprosto ignorirajo, ker vedo, da imajo preverjevalci dejstev prav. Enako iluzorno bi bilo verjeti, da bo preiskovalno novinarstvo odpravilo korupcijo med politiki. Preiskovalno novinarstvo ima za sabo bistveno daljšo zgodovino od preverjanja dejstev, pa ljudje v njem vseeno vidijo smisel.

Kako se lotiti popravljanja resničnosti neke navedbe?

Preverjevalci dejstev po vsem svetu imajo zelo podobne načine delovanja. Prva stvar, ki jo storijo, je, da kontaktirajo politika, kampanjo oziroma organizacijo in jih vprašajo o viru njihove navedbe. To je šele začetek procesa. Nato se lotijo preiskave, pri čemer, če je le mogoče, uporabljajo neodvisne vire. Ti so boljši, ampak jih ne najdete vedno. Na koncu pridejo do nekega zaključka, ki ga predstavijo kot novinarski članek oziroma prispevek, v katerem destilirajo svoje ugotovitve. Večina, okoli 80 odstotkov strani za preverjanje dejstev na svetu uporablja posebne metode ocenjevanja. Ta proces, ki sem ga ravnokar opisal, je zelo univerzalen. Preverjevalec dejstev v Evropi za svoje delo uporablja podobne metode kot nekdo iz Afrike ali ZDA.

Kako preverjevalec dejstev ve, ali je njegovo delo učinkovito ali ne?

To vam pove obseg vašega občinstva. Vaš izziv je prodreti v tako imenovane prostore odmevov (»echo chambers«). Vsaj v ZDA je preverjanje dejstev popularnejše na levici kot na desnici. Iz tega sledi, da večje, kot je naše občinstvo, boljši smo.

Kaj vam pove to, da je preverjanje dejstev popularnejše na levici kot na desnici?

Predvsem mi pove, da nas čaka še veliko dela, zato da bomo sprejemljivi za vse. To ni prav spodbudno, toda hkrati je to posledica desetletij napadov ljudi z desnice na ameriške medije. Če se vrnete v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, lahko vidite, da so republikanci že takrat napadali objektivne medije. Ti napadi so danes postali precej pogosta taktika na desnici, in to me res skrbi, saj vam bodo politiki z levice povedali, da jim novinarji niti malo ne popuščajo. Če obstaja pristranskost v ameriškem novinarstvu, ta ni ideološka, ampak je usmerjena predvsem v ustvarjanje konflikta. Desnica jo kljub temu prikazuje kot strankarsko motivirano in to je res imelo koroziven učinek na verodostojnost medijev v očeh konservativnih občinstev. Na Univerzi Duke smo izvedli raziskavo, v kateri smo preverili, kako konservativne in liberalne mnenjske publikacije obravnavajo preverjanje dejstev. Med enimi in drugimi je velika razlika. Na levici imajo radi preverjevalce dejstev, o njih pišejo pozitivno, v nekaterih primerih jih celo označujejo za heroje; na desnici jih kritizirajo, podcenjujejo, pod vprašaj postavljajo njihovo verodostojnost.

PolitiFact je v preteklosti imel probleme tudi z demokrati.

Bili smo tarča napadov obeh strank. Zame je pomembno predvsem to, da uredniki PolitiFacta kritike, ki letijo nanje, jemljejo resno, jih pretehtajo in ocenijo, ali so storili napake. Veliko stvari, s katerimi je PolitiFact povečal verodostojnost svojega dela, je bilo posledica kritik. Iz njih smo se učili. Poudariti je treba tudi, da preverjevalci dejstev niso popolni, so novinarji, ki delajo napake. PolitiFact je do zdaj objavil okoli 15.000 preverjenih dejstev, pri takšni številki so napake neizogibne. Včasih se nam je zgodilo, da smo podobne navedbe ocenili z različnimi ocenami. Takšne napake poskušajo preprečiti, a se včasih vseeno še dogajajo. Najpomembneje je učiti se iz njih in jih priznati, takrat ko se zgodijo.

Koliko časa je namenjenega prodiranju v prostore odmeva?

PolitiFact je v zadnjem letu za to porabil veliko energije. Obiskali so zvezne države Alabamo, Oklahomo in Zahodno Virginijo, da bi ljudi vprašali, kaj si mislijo o preverjanju dejstev in novinarstvu. Iz odgovorov so videli, da ljudje preverjanje dejstev povezujejo predvsem z nacionalno politiko, ki je bolj strankarska. Uredniki PolitiFacta so iz tega potegnili zaključek, da je verodostojnost njihovega dela treba graditi predvsem na lokalni ravni, kjer so ljudje manj strankarsko opredeljeni in lahko razvijejo več spoštovanja za dejstva.

Kako velik problem so sploh prostori odmeva? Nekateri strokovnjaki pravijo, da dokazov za njihov obstoj ni prav veliko.

Vsekakor mislim, da gre za resno težavo. Če dve uri gledate jutranji program na Fox News, nato pa odprete Washington Post ali New York Times, boste morda mislili, da živite na dveh različnih planetih. Način predstavljanja novic je popolnoma drugačen. Enako velja za kontaktne radijske oddaje, ki so namenjene predvsem konservativnim občinstvom. Nanje boste težko našli nasprotujoča si mnenja. Digitalna doba nam je zelo olajšala iskanje novic, ki se popolnoma prilegajo našim političnim pogledom in naši politični pristranskosti.

Prostori odmeva sicer niso nov fenomen.

Res je. Toda še nikoli ni bilo tako lahko dobiti novice izključno iz pristranskih virov. Ne glede na to, ali novice konzumirate po twitterju, brskate za njimi po spletu ali jih prejemate v svoj elektronski nabiralnik, povsem mogoče je, da v celem dnevu ne boste naleteli na mnenje, s katerim se ne boste strinjali.

Je za to kriva tehnologija?

Predvsem so krivi ljudje, ker tehnologije ne uporabljajo na pametnejši način.

Zakaj je prostorom odmeva tako težko ubežati?

Del odgovora je povezan s psihologijo, del z navadami. Večino svojih novic dobim iz objektivnih virov, ne z mnenjskih strani. Moje navada je, da vsak dan poskušam prebrati nekaj, s čimer se ne strinjam.

Komentarji: