Upor dijakov v ZDA ni potihnil
Ameriški srednješolci niso pozabili na zahteve po večji varnosti.
Odpri galerijo
Dijaki opominjajo kongresnike na nasilje s strelnim orožjem po ameriških šolah in zahtevajo spremembe. FOTO: Andrew CABALLERO-REYNOLDS/AFP
New York – Dijaki srednje šole Forest v Ocali na Floridi so se v petek tako kot na tisoče drugih po ZDA pripravljali, da bodo z novimi protesti opomnili kongresnike na nasilje s strelnim orožjem po ameriških šolah. Potem so se na šoli zaslišali streli. Ko so dijake zbrali pred lokalno cerkvijo, niso bili protestniki, pač pa nove žrtve vala brezumnega nasilja.
Po prvih podatkih naj bi eden od učencev ustrelil v zaprta vrata učilnice, nato pa odvrgel orožje in poskusil pobegniti. Krogla naj bi drugega dijaka ranila v gleženj, storilca pa naj bi nemudoma priprli. Ob serijskem poročanju o krvavih tragedijah je bil nov napad na Floridi za ameriške razmere skoraj nedolžen, čeprav bi v večini drugih držav povzročil izjemno ogorčenje. Zagotovo pa bo še povečal strahove ameriških najstnikov, da bodo tudi njihove šole prizorišče streljanja. Mnogi so sklenili, da ne bodo več samo žrtve ali nemi pričevalci, in poskušajo prisiliti »odrasle«, naj ukrepajo ter jim omogočijo varnejše življenje in šolanje brez strahu, kdaj bo naslednjič do zob oboroženi strelec kosil mlada življenja.
Opravičilo iz Hollywooda
Februarski pokol je sprožil nacionalno gibanje, 14. marca, mesec dni po smrti 17 dijakov in učiteljev v Parklandu, so pripravili prvi protest in na približno 3000 šolah po ZDA prekinili pouk. Vrh je dogajanje doseglo konec marca z množičnim pohodom na stotisoče mladih v Washington, kjer so glasno zahtevali spremembe. Cameron Kasky, David Hogg, Jaclyn Corin, Alex Wind in Emma Gonzalez so postali obraz najstniškega upora proti okosteneli politični realnosti, ki ob pritiskih in darilih lobistične mašinerije ne zmore sprejeti ukrepov – vsaj nekoliko strožjega nadzora nad orožjem –, s katerimi bi poskusili ustaviti na videz nenehno prelivanje krvi. Včeraj se je pridružilo protestu približno 2500 šol po državi, v New Yorku se je na trgu Washington zbralo več tisoč dijakov, kljub temu da mestne šolske oblasti tako kot drugod po državi niso podprle protestne prekinitve pouka in so odhod iz razredov označile za neopravičen izostanek.
Opravičilo sta jim napisala kar Robert De Niro in Julianne Moore, prvi je prosil ravnatelje, naj »otrokom pomagajo najti moč glasov v demokraciji«, Julianne Moore pa je zapisala, da je bil včerajšnji protest spominska slovesnost, na kateri so mladi povzdignili glas za svetost človeškega življenja. V ozadju dijaškega upora je gibanje National School Walkout, ki ga je februarja sprožila komaj 15-letna Lane Murdock iz Connecticuta. Ko se je ob prizorih iz Parklanda zavedela, da ni več šokirana, je začutila, da je država dosegla točko, ko poboji postajajo nevarno normalni, med mladimi pa se vse bolj širi strah. Njena šola je komaj 20 minut vožnje od Newtowna, kjer je osnovna šola Sandy Hook postala grobnica 20 prvošolčkov. In kljub temu se skoraj nič ni spremenilo. Takrat je bila stara deset let, »veš, da se je zgodilo nekaj hudega, a v resnici ne razumeš, kaj«.
Vera predsednika
Tokrat je razumela, njen poziv na spletni strani change.org, da bi na šoli pripravili protest, je prerasel v nacionalno akcijo. Izbrala je 20. april v spomin na srednjo šolo Columbine, kjer morilski pohod dveh dijakov ni postal samo temačen simbol morbidnega vala zadnjih desetletij, pač pa hkrati simbol neukrepanja ameriške politike. Tom Mauser je 1. maja 1999 skupaj s tisoči protestiral proti letnemu srečanju nacionalne strelske zveze (NRA), ki je postala zlovešč lobist in obraz orožarske industrije. Mauser je le nekaj dni prej izgubil sina, eno od trinajstih žrtev Columbina. Takrat se je zavedel, da je postal aktivist za večji nadzor nad orožjem, 19 let pozneje še vedno bije isti boj, v katerem se je spremenilo le malo. Toda val mladih, ki se ne pustijo utišati in ki ne pojenja, mu zbuja upanje, da bo tokrat morda drugače. »Ameriški odziv na množično streljanje je dolgo sledil predvidljivemu vzorcu. Žalujemo. Izražamo sožalje in molimo. Ugibamo o motivih. Nato politična razprava zdrsne v pikrost in ohromelost,« je v časniku Time zapisal prejšnji predsednik Barack Obama. Njegov članek je hvala dijaškim aktivistom, ki poskušajo pretrgati ta začarani krog, in spodbuda, naj ne omagajo pred najtežjo oviro, nepremakljivim zveznim kongresom in strašenjem NRA, ki s svojo taktiko še vedno vpliva na velik del države.
»Napredek bo počasen in poln razočaranj,« je opozoril mlade prvi temnopolti predsednik, ki je v osmih letih dodobra izkusil oboje. Po njegovih besedah imajo mladi moč, da zavrnejo stare omejitve in vidijo svet na novo, sedanje uporne generacije pa ni strah povedati v obraz oblastnikom resnico.
Po prvih podatkih naj bi eden od učencev ustrelil v zaprta vrata učilnice, nato pa odvrgel orožje in poskusil pobegniti. Krogla naj bi drugega dijaka ranila v gleženj, storilca pa naj bi nemudoma priprli. Ob serijskem poročanju o krvavih tragedijah je bil nov napad na Floridi za ameriške razmere skoraj nedolžen, čeprav bi v večini drugih držav povzročil izjemno ogorčenje. Zagotovo pa bo še povečal strahove ameriških najstnikov, da bodo tudi njihove šole prizorišče streljanja. Mnogi so sklenili, da ne bodo več samo žrtve ali nemi pričevalci, in poskušajo prisiliti »odrasle«, naj ukrepajo ter jim omogočijo varnejše življenje in šolanje brez strahu, kdaj bo naslednjič do zob oboroženi strelec kosil mlada življenja.
Opravičilo iz Hollywooda
Februarski pokol je sprožil nacionalno gibanje, 14. marca, mesec dni po smrti 17 dijakov in učiteljev v Parklandu, so pripravili prvi protest in na približno 3000 šolah po ZDA prekinili pouk. Vrh je dogajanje doseglo konec marca z množičnim pohodom na stotisoče mladih v Washington, kjer so glasno zahtevali spremembe. Cameron Kasky, David Hogg, Jaclyn Corin, Alex Wind in Emma Gonzalez so postali obraz najstniškega upora proti okosteneli politični realnosti, ki ob pritiskih in darilih lobistične mašinerije ne zmore sprejeti ukrepov – vsaj nekoliko strožjega nadzora nad orožjem –, s katerimi bi poskusili ustaviti na videz nenehno prelivanje krvi. Včeraj se je pridružilo protestu približno 2500 šol po državi, v New Yorku se je na trgu Washington zbralo več tisoč dijakov, kljub temu da mestne šolske oblasti tako kot drugod po državi niso podprle protestne prekinitve pouka in so odhod iz razredov označile za neopravičen izostanek.
Opravičilo sta jim napisala kar Robert De Niro in Julianne Moore, prvi je prosil ravnatelje, naj »otrokom pomagajo najti moč glasov v demokraciji«, Julianne Moore pa je zapisala, da je bil včerajšnji protest spominska slovesnost, na kateri so mladi povzdignili glas za svetost človeškega življenja. V ozadju dijaškega upora je gibanje National School Walkout, ki ga je februarja sprožila komaj 15-letna Lane Murdock iz Connecticuta. Ko se je ob prizorih iz Parklanda zavedela, da ni več šokirana, je začutila, da je država dosegla točko, ko poboji postajajo nevarno normalni, med mladimi pa se vse bolj širi strah. Njena šola je komaj 20 minut vožnje od Newtowna, kjer je osnovna šola Sandy Hook postala grobnica 20 prvošolčkov. In kljub temu se skoraj nič ni spremenilo. Takrat je bila stara deset let, »veš, da se je zgodilo nekaj hudega, a v resnici ne razumeš, kaj«.
Vera predsednika
Tokrat je razumela, njen poziv na spletni strani change.org, da bi na šoli pripravili protest, je prerasel v nacionalno akcijo. Izbrala je 20. april v spomin na srednjo šolo Columbine, kjer morilski pohod dveh dijakov ni postal samo temačen simbol morbidnega vala zadnjih desetletij, pač pa hkrati simbol neukrepanja ameriške politike. Tom Mauser je 1. maja 1999 skupaj s tisoči protestiral proti letnemu srečanju nacionalne strelske zveze (NRA), ki je postala zlovešč lobist in obraz orožarske industrije. Mauser je le nekaj dni prej izgubil sina, eno od trinajstih žrtev Columbina. Takrat se je zavedel, da je postal aktivist za večji nadzor nad orožjem, 19 let pozneje še vedno bije isti boj, v katerem se je spremenilo le malo. Toda val mladih, ki se ne pustijo utišati in ki ne pojenja, mu zbuja upanje, da bo tokrat morda drugače. »Ameriški odziv na množično streljanje je dolgo sledil predvidljivemu vzorcu. Žalujemo. Izražamo sožalje in molimo. Ugibamo o motivih. Nato politična razprava zdrsne v pikrost in ohromelost,« je v časniku Time zapisal prejšnji predsednik Barack Obama. Njegov članek je hvala dijaškim aktivistom, ki poskušajo pretrgati ta začarani krog, in spodbuda, naj ne omagajo pred najtežjo oviro, nepremakljivim zveznim kongresom in strašenjem NRA, ki s svojo taktiko še vedno vpliva na velik del države.
»Napredek bo počasen in poln razočaranj,« je opozoril mlade prvi temnopolti predsednik, ki je v osmih letih dodobra izkusil oboje. Po njegovih besedah imajo mladi moč, da zavrnejo stare omejitve in vidijo svet na novo, sedanje uporne generacije pa ni strah povedati v obraz oblastnikom resnico.
