V Mehiki spet oznanjajo prelomne volitve
Mehičani bodo 1. julija odšli na presedniške volitve. V predsedniški palači bi utegnil pristati populist López Obrador.
Odpri galerijo
Zborovanje v Mehiki pred volitvami. FOTO: AFP
V Mehiki, deželi nasprotij in neskončnega nasilja, bodo v nedeljo volitve. Druga največja ekonomija v Latinski Ameriki, močnejša je samo Brazilija, in ena izmed 15 najbolj razvitih in bogatih držav na svetu se že stoletje nadeja miru, razcveta pa tudi vsaj malo manj neenakosti.
V imenu upanja na boljšo prihodnost je Mehika pred stoletjem prestala tudi revolucijo s stotisoči mrtvih. S Sirijo se poteguje za naslov najbolj nasilne države na svetu. Ugotovitev, da življenje ne velja nič, o čemer so pele že stare ljudske pesmi, je v Mehiki še danes temeljna resnica.
Za oblast se bodo v nedeljo pomerili trije politiki. Eden zastopa večbarvno, levo-desno-sredinsko stranko PRI, ki je vladala skoraj vse prejšnje stoletje, od leta 1929 do preloma stoletja, potem pa še en mandat zadnjih šest let. Korupcijo je izpilila do konca. Njen kandidat José Antonio Meade bi rad zamenjal sedanjega predsednika, strankarskega tovariša Enriqueja Peño Nieta, ki je bil najprej čudežni deček mehiške politike manekenskega videza, potem veliko upanje, na koncu pa grobar vsega, kar je obljubljal. Začel je z zgodovinskimi reformami, v poldrugem letu po prevzemu oblasti odprl prej izključno državni naftni in plinski sektor tujim vlagateljem, poseči si je upal celo v monopolni imperij telekomunikacijskega milijarderja Carlosa Slima, uvedel je zunanje ocenjevanje v do skrajnosti razpuščenih in ničvrednih državnih šolah. Potem so odkrili, da je njegova žena vpletena v najbolj razvpite korupcijske škandale, porezali so mu krila.
Zgodili so se še masakri mamilarskih vojska nad državnimi vojaki, izginjali so študenti, izbruhnili so škandali ob prijetju, izginotju iz strogo zavarovanega zapora in ponovnem prijetju kralja mamil Joaquína Guzmána, razvitega El Chapa. Nasilje na ulicah je lani zahtevalo 25.000 življenj. Še manj kot v prejšnjih časih je jasno, ali kriminalno podzemlje vodi samo trgovino z mamili ali morda s pomočjo najvišjih politikov in šefov policije tudi vlada v državi. Prav Enrique Peña Nieto po spodrsljajih in porazih zadnjih štirih let nekoč vsemogočni in dolgo nepremagljivi stranki PRI (Revolucionarno-institucionalna stranka) že skoraj zagotavlja poraz.
Drugi kandidat bo v nedeljo zastopal trdo desničarsko stranko PAN (Stranka nacionalne akcije), ki so jo ameriški severni sosedi Mehičanom po vseh stranpoteh stranke PRI in razočaranju nad večnimi vladarji ob prelomu stoletja vsilili za ducat let. Za predsednika so postavili kar direktorja svojega podjetja Coca-Cola. Vicente Fox je poskrbel za še večjo mehiško odvisnost od Washingtona. Sedanji kandidat Ricardo Anaya ima morda nekaj več možnosti kot kandidat stranke PRI, ker so ljudje ob vsem, kar se jim dogaja zadnja leta, malo pozabili na zmote obeh vlad stranke PAN. Veliko volivcev, vseh je kar 90 milijonov, se vendarle nagiba k uporu proti vsemu, kar je tradicionalnega. Med volivci bo 12 milijonov mladih, ki bodo volili prvič, dosežke strank PRI in PAN vidijo v krvi na ulicah.
Tretji kandidat je spreten večbarvni politik Andrés Manuel López Obrador, ki je na volitvah že dvakrat pogorel, pred šestimi leti za las, tokrat pa mu kaže najbolje od vseh. Doma je v deželi Tabasco, kar pomeni, da je po dolgih desetletjih prvi južnjak, ki bi utegnil priti v predsedniško palačo. Vmes je bil župan več kot 20-milijonske prestolnice Ciudad de México, kar je za vsakega politika svojstven zalogaj, za nekoga, ki je prišel s preziranega, zaostalega in revnega juga, pa sploh.
Njegova kampanja je po mnenju analitikov nadvse podobna populistični kampanji Donalda Trumpa. Odrinjenim obljublja pravice in dostojno preživetje, velikim podjetnikom grozi, da bo konec monopolov, pokvarjenim politikom in funkcionarjem pa, da jih čaka neusmiljena vojna proti korupciji. Mehiko podobno kot Trump Ameriko postavlja na prvo mesto, oznanja tudi boj za Mehičane, ki jim Trump postavlja ograje ob reki Rio Bravo. Razglašajo ga za levičarja, celo za naslednika legendarnega pa tudi protislovnega predsednika Luisa Echeverríe Álvareza iz sedemdesetih let. Poznavalci opozarjajo, da utegne z njim tudi v Mehiko pljuskniti val populizma, ki je zalil dobršen del Evrope, ZDA in še marsikatero državo.
Z Andrésom Manuelom Lópezom Obradorjem, ki mu z eno besedo pravijo Amlo, se utegnejo odnosi s severnimi sosedi zaostriti, prav njegovo poudarjanje neodvisnosti in nepokorščine Washingtonu najbolj spominja na Echeverrío, ki je pri skoraj sto letih najstarejši še živeči predsednik Mehike.
Ankete napovedujejo zmago Obradorja, opazovalci pa opominjajo, da mu je najbolje kazalo tudi prej, potem pa je izgubil ali so izide prilagodili tako, da so na koncu pokazali njegov poraz. Tokrat veliki kapitalisti opozarjajo zaposlene, naj ne glasujejo za Lópeza Obradorja, saj bi se z njim lahko podrlo krhko gospodarsko ravnotežje, poslabšalo sodelovanje z ZDA, od katerih je Mehika gospodarsko odvisna.
Zanimivo je, da se je za volitve prijavilo komaj dobrih 100.000 Mehičanov iz ZDA, kjer ima volilno pravico v domovini več kot 12 milijonov Mehičanov. Nočejo se izpostavljati, večina si želi postati Američani, kritiki pravijo, da je za to »kriva mehiška duša«, ki hoče biti »coco«, kokos, znotraj bel in rjav samo navzven.
V imenu upanja na boljšo prihodnost je Mehika pred stoletjem prestala tudi revolucijo s stotisoči mrtvih. S Sirijo se poteguje za naslov najbolj nasilne države na svetu. Ugotovitev, da življenje ne velja nič, o čemer so pele že stare ljudske pesmi, je v Mehiki še danes temeljna resnica.
Za oblast se bodo v nedeljo pomerili trije politiki. Eden zastopa večbarvno, levo-desno-sredinsko stranko PRI, ki je vladala skoraj vse prejšnje stoletje, od leta 1929 do preloma stoletja, potem pa še en mandat zadnjih šest let. Korupcijo je izpilila do konca. Njen kandidat José Antonio Meade bi rad zamenjal sedanjega predsednika, strankarskega tovariša Enriqueja Peño Nieta, ki je bil najprej čudežni deček mehiške politike manekenskega videza, potem veliko upanje, na koncu pa grobar vsega, kar je obljubljal. Začel je z zgodovinskimi reformami, v poldrugem letu po prevzemu oblasti odprl prej izključno državni naftni in plinski sektor tujim vlagateljem, poseči si je upal celo v monopolni imperij telekomunikacijskega milijarderja Carlosa Slima, uvedel je zunanje ocenjevanje v do skrajnosti razpuščenih in ničvrednih državnih šolah. Potem so odkrili, da je njegova žena vpletena v najbolj razvpite korupcijske škandale, porezali so mu krila.
Zgodili so se še masakri mamilarskih vojska nad državnimi vojaki, izginjali so študenti, izbruhnili so škandali ob prijetju, izginotju iz strogo zavarovanega zapora in ponovnem prijetju kralja mamil Joaquína Guzmána, razvitega El Chapa. Nasilje na ulicah je lani zahtevalo 25.000 življenj. Še manj kot v prejšnjih časih je jasno, ali kriminalno podzemlje vodi samo trgovino z mamili ali morda s pomočjo najvišjih politikov in šefov policije tudi vlada v državi. Prav Enrique Peña Nieto po spodrsljajih in porazih zadnjih štirih let nekoč vsemogočni in dolgo nepremagljivi stranki PRI (Revolucionarno-institucionalna stranka) že skoraj zagotavlja poraz.
Drugi kandidat bo v nedeljo zastopal trdo desničarsko stranko PAN (Stranka nacionalne akcije), ki so jo ameriški severni sosedi Mehičanom po vseh stranpoteh stranke PRI in razočaranju nad večnimi vladarji ob prelomu stoletja vsilili za ducat let. Za predsednika so postavili kar direktorja svojega podjetja Coca-Cola. Vicente Fox je poskrbel za še večjo mehiško odvisnost od Washingtona. Sedanji kandidat Ricardo Anaya ima morda nekaj več možnosti kot kandidat stranke PRI, ker so ljudje ob vsem, kar se jim dogaja zadnja leta, malo pozabili na zmote obeh vlad stranke PAN. Veliko volivcev, vseh je kar 90 milijonov, se vendarle nagiba k uporu proti vsemu, kar je tradicionalnega. Med volivci bo 12 milijonov mladih, ki bodo volili prvič, dosežke strank PRI in PAN vidijo v krvi na ulicah.
Ankete napovedujejo zmago populista Lópeza Obradorja. FOTO: AFP
Najbolje kaže populistu Obradorju
Tretji kandidat je spreten večbarvni politik Andrés Manuel López Obrador, ki je na volitvah že dvakrat pogorel, pred šestimi leti za las, tokrat pa mu kaže najbolje od vseh. Doma je v deželi Tabasco, kar pomeni, da je po dolgih desetletjih prvi južnjak, ki bi utegnil priti v predsedniško palačo. Vmes je bil župan več kot 20-milijonske prestolnice Ciudad de México, kar je za vsakega politika svojstven zalogaj, za nekoga, ki je prišel s preziranega, zaostalega in revnega juga, pa sploh.
Njegova kampanja je po mnenju analitikov nadvse podobna populistični kampanji Donalda Trumpa. Odrinjenim obljublja pravice in dostojno preživetje, velikim podjetnikom grozi, da bo konec monopolov, pokvarjenim politikom in funkcionarjem pa, da jih čaka neusmiljena vojna proti korupciji. Mehiko podobno kot Trump Ameriko postavlja na prvo mesto, oznanja tudi boj za Mehičane, ki jim Trump postavlja ograje ob reki Rio Bravo. Razglašajo ga za levičarja, celo za naslednika legendarnega pa tudi protislovnega predsednika Luisa Echeverríe Álvareza iz sedemdesetih let. Poznavalci opozarjajo, da utegne z njim tudi v Mehiko pljuskniti val populizma, ki je zalil dobršen del Evrope, ZDA in še marsikatero državo.
Z Andrésom Manuelom Lópezom Obradorjem, ki mu z eno besedo pravijo Amlo, se utegnejo odnosi s severnimi sosedi zaostriti, prav njegovo poudarjanje neodvisnosti in nepokorščine Washingtonu najbolj spominja na Echeverrío, ki je pri skoraj sto letih najstarejši še živeči predsednik Mehike.
Ankete napovedujejo zmago Obradorja, opazovalci pa opominjajo, da mu je najbolje kazalo tudi prej, potem pa je izgubil ali so izide prilagodili tako, da so na koncu pokazali njegov poraz. Tokrat veliki kapitalisti opozarjajo zaposlene, naj ne glasujejo za Lópeza Obradorja, saj bi se z njim lahko podrlo krhko gospodarsko ravnotežje, poslabšalo sodelovanje z ZDA, od katerih je Mehika gospodarsko odvisna.
Zanimivo je, da se je za volitve prijavilo komaj dobrih 100.000 Mehičanov iz ZDA, kjer ima volilno pravico v domovini več kot 12 milijonov Mehičanov. Nočejo se izpostavljati, večina si želi postati Američani, kritiki pravijo, da je za to »kriva mehiška duša«, ki hoče biti »coco«, kokos, znotraj bel in rjav samo navzven.
