Prvi republikanec zmagal – na Guamu
Američani spet volijo in znova so oči vsega sveta uprte v 333-milijonsko velesilo Zahoda ter še vedno najmočnejšo gospodarsko in vojaško silo sveta. Od ZDA je še vedno odvisen mir v Evropi in svetu, z obrambo svobode in demokracije pa v veliki meri tudi blaginja, a Američani v zadnjih letih sami niso enotni pri teh vprašanjih. Globoko razdeljeni drug drugega obtožujejo uničevanja gospodarstva in nedemokratičnosti, vsa ta nasprotja pa so razgaljena tudi na današnjih vmesnih volitvah.
Zaradi velikih političnih, gospodarskih in drugih pristojnosti predsednikov ZDA običajno več pozornosti pritegnejo tekme za Belo hišo, tokratne vmesne volitve za kongres, vodstva zveznih držav in številne lokalne položaje pa so za kar 64 odstotkov Američanov pomembnejše od večine dosedanjih (raziskava Wall Street Journala). Na volilnih lističih je vseh 435 sedežev v predstavniškem domu ameriškega kongresa, tretjina – 35 sedežev – senata in 36 vodstev ameriških zveznih držav. Za vmesne volitve se je registriralo 168 milijonov Američanov.
Javnomnenjske raziskave so dajale prednost republikancem
V ZDA vlada nenapisano pravilo, da z redkimi izjemami na vmesnih volitvah med dvojimi predsedniškimi zmaguje stranka, ki nima svojega človeka v Beli hiši, in tudi tokrat večina opazovalcev pričakuje prevlado republikancev v predstavniškem domu ter najverjetneje v senatu. Odmevne konservativne zmage napovedujejo tudi za guvernerje zveznih držav in druge lokalne zadeve.
Na številnih tekmah pa so republikanski in demokratski precej izenačeni in na prejšnjih volitvah so se javnomnenjske raziskave večkrat pošteno zmotile, zato nekateri demokrati še upajo na prevlado. Republikanci pa morajo vendarle dodati le pet sedežev v predstavniškem domu in enega v senatu poleg tistih, ki jih držijo že zdaj. Po anketi Washington Posta in ABC so njihovi volivci bolj zavzeti za tokratne volitve in se jih namerava udeležiti 80 odstotkov, demokratskih le 74 odstotkov.
Javnomnenjska agencija Democracy Institute, ki je pravilno napovedala volitve 2016 in britanski brexit, napoveduje »rdeči cunami« – po barvi ameriške republikanske stranke. Ta naj bi v predstavniškem domu pridobila najmanj 33 do 38 sedežev, zelo verjetno pa od 39 do 51 sedežev, kar bi pomenilo veliko večino v najpomembnejšem ameriškem zakonodajnem telesu. Po tej raziskavi verjetni volivci v 49 odstotkih proti 46 dajejo republikancem prednost tudi v senatu.
Nekateri še vedno verjamejo v zmago demokratov
Demokratski predsednik Joe Biden je še danes izrazil mnenje, da bodo prevladali v senatu, a tudi priznal, da bo v predstavniškem domu za njegovo stranko težje. Pri kongresnih in guvernerskih volitvah pa gre marsikje ne le za stranke, ampak tudi za osebnosti, veliko tekem pa je do zadnjega veljalo za zelo tesnih. Številni demokrati upajo, da bo v Pensilvaniji njihov kandidat za senat John Fetterman premagal republikanca Mehmeta Oza, kljub temu da kaže resne posledice nedavne možganske kapi, njegov nasprotnik pa je upokojeni srčni kirurg. Za senatni stolček Ohia so dajali možnosti svojemu Timu Ryanu proti republikanskemu kandidatu JD Vancu.
V boju za ohranitev prevlade v zdaj izenačenem zgornjem domu ameriškega kongresa, v katerem je pri glasovanjih jeziček na demokratsko stran prevešala demokratska podpredsednica Kamala Harris, računajo tudi na svojega georgijskega senatorja in pastorja Raphaela Warnocka, potem ko je republikanskega kandidata in nekdanjo zvezdo ameriškega nogometa Herschla Walkerja nekdanje dekle obtožilo, da je plačal dva splava. V Arizoni stavijo na Marka Kellyja proti Blaku Mastersu, ki ga hvali Trump, v New Hampshiru na Maggie Hassan proti republikancu Donu Bolducu ter v Nevadi na Catherine Cortez Masto proti Adamu Laxaltu.
Američane najbolj skrbi gospodarstvo
V odmevu politične mantre z volitev 1992 »gre za gospodarstvo, butec«, Američane tudi danes najbolj skrbi stanje njihovega gospodarstva. Kot je tik pred vmesnimi volitvami pokazala javnomnenjska raziskava časopisa Washington Post in televizijske družbe ABC, jih je 26 odstotkov pri reševanju gospodarskih težav bolj zaupalo republikancem kot demokratom. Z gospodarstvom ni zadovoljnih 70 odstotkov Američanov, več kot polovica se jih zaradi nujnosti zatiskanja pasu ozira tudi po dodatnem delu. Nizka brezposelnost je eden redkih sedanjih kazalnikov, s katerimi se lahko pohvali demokratski predsednik Biden, a je morda tudi ali predvsem posledica rekordnega upokojevanja zaposlenih in uvrščanja na sezname socialnih služb.
Pravica do umetne prekinitve nosečnosti, ki po spreobrnitvi razsodbe vrhovnega sodišča Roe proti Wadu močno razburja levi del političnega odra, je na raziskavi Washington Posta in ABC z 22 odstotki na drugem mestu zaskrbljenosti prebivalstva, sledijo inflacija, demokracija in priseljevanje. Na nekaterih drugih raziskavah javnega mnenja tako imenovana vprašanja ameriške družbene kulture še bolj stopajo v ozadje. V začetku leta 2021, ko je demokratski predsednik Joe Biden nastopil v Beli hiši, je bila inflacija 1,4-odstotna, letos junija 9,1-odstotna. Oktobra se je malo zmanjšala na 8,2 odstotka, a večina državljanov krivde za draginjo ne pripisuje le pandemiji covida-19 in vojni v Ukrajini, kot prepričuje administracija, ampak tudi ukrepom vladajočih demokratov.
Globoke politične in ideološke razlike med Američani
Demokrati in republikanci imajo skoraj diametralno nasprotna stališča o številnih pomembnih vprašanjih ameriške sedanjosti. Za levico so pomembna vprašanja državljanskih in osebnih pravic, rasne pravičnosti, dostopnost zdravstvenega zavarovanja in vprašanje okolja, republikance bolj skrbijo gospodarska vprašanja in vladna potrošnja. Američani se zelo razlikujejo tudi pri vprašanju dostopnosti strelnega orožja, umetne prekinitve nosečnosti, pravice staršev v šolah. Tokrat pa je videti, da večino, ne glede na politična in ideološka prepričanja, skrbi draginja in se bojijo recesije.
Več kot 60 odstotkov republikanskih volivcev verjame, da so bile predsedniške volitve 2020 ukradene njihovemu predsedniku Donaldu Trumpu, sedanje politično in ideološko nasprotovanje pa se vleče že od Trumpove zmage nad demokratsko kandidatko Hillary Clinton leta 2016 in še prej. Za številne demokrate je bila sporna že zmaga republikanca Georgea W. Busha nad demokratom Alom Gorom leta 2000. Bush mlajši je zdaj prijatelj demokratskih predsednikov Billa Clintona in Baracka Obame ter še posebej prve dame Michelle Obama, izobčenec vseh je Donald Trump, ki stoji v ozadju številnih tokratnih republikanskih kandidatov za kongresne in guvernerske položaje.
Predsednik Joe Biden je privržence svojega republikanskega predhodnika obtožil »polfašizma«, tretji demokrat v predstavniškem domu Jim Clyburn, ki je s temnopoltimi demokratskimi glasovi svoje Južne Karoline in vseh ZDA odločilno pripomogel k njegovi zmagi na zadnjih predsedniških volitvah, na tokratnih vmesnih vidi primerjave z vzpenjanjem nemškega nacizma v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Republikanci po drugi strani obtožujejo, da ameriški levičarji zaton demokracije enačijo z volilnimi porazi demokratske stranke ter s tem omalovažujejo voljo ljudstva.
Splav kot predvolilno vprašanje
Po raziskavi Statiste 51 odstotkov Američanov ne soglaša z junijsko odločitvijo vrhovnega sodišča za spreobrnitev razsodbe iz leta 1973 Roe proti Wadu, ki je Američankam na zvezni ravni zagotovila pravico do umetne prekinitve nosečnosti, kasnejše razsodbe so prepovedale tudi »neupravičeno breme«. S tem so lahko Američanke računale na splav veliko kasneje v nosečnosti od državljank večine držav Evropske unije, tako kot v Evropi bo razsodba Dobbs vs. Jackson Women’s Health Organization, pristojnosti odločanja o tem dobivajo posamezne zvezne države. Skoraj polovica ameriških prekinitev nosečnosti se že opravlja s tabletami. A so številni Američanke in Američani vendarle ogorčeni nad vmešavanjem oblasti v odločitve, ki jih vidijo v svoji pristojnosti in pristojnosti zdravnikov. Ocenjujejo, da bo 36 milijonov žensk izgubilo lahek dostop do prekinitve nosečnosti in v bližini meja najbolj restriktivnih držav že odpirajo nove klinike.
Demokrati, ki se odločno zavzemajo za staro ureditev, so s 300 milijoni dolarjev vprašanju pravice do splava namenili desetkrat več predvolilnih televizijskih in drugih oglasov kot pa za vprašanja inflacije, kriminala in nezakonitega priseljevanja, s katerimi so nastopali republikanci.
Predsednik Biden kot breme za svoje kandidate
Demokratski predsednik tudi na najbolj naklonjenih merjenjih le redko preseže 40 odstotkov podpore prebivalstva, pred skorajšnjim 80. rojstnim dnem pa se sramoti tudi z vse številnejšimi besednimi spodrsljaji. Zaradi pozabe ali laži o ceni bencina v času njegove vladavine in 17.000 prevoženih miljah skupaj s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom so mu pri časopisu Washington Post pravkar podelili neslavni naziv »Pinocchia brez dna«, volivci pa mu vendarle najbolj očitajo tisto, kar vidijo kot uničevanje gospodarstva.
Joe Biden je v svoji predvolilni kampanji nastopal kot sredinski politik, a se je njegova stranka po porazu Hillary Clinton proti Donaldu Trumpu leta 2016 pomaknila bolj na levo. Po selitvi v Belo hišo je tudi sam prevzel številne gospodarske in druge programe vermontskega senatorja in demokratičnega socialista Bernieja Sandersa, ki je bil resen nasprotnik Clintonovi v demokratski stranki. V znamenju pomika na levo so vsi pomembnejši ukrepi sedanje administracije, med njimi še posebej ameriški rešilni načrt z marca 2021, ki je družinam podelil številne socialne pravice ne glede na delo, ter tako imenovani letošnji zakon proti inflaciji, ki se v resnici bolj ubada z obnovljivimi energetskimi viri in dostopnejšim zdravstvom.
Prav gigantskim finančnim injekcijam v socialo po končanju karanten zaradi pandemije covida-19 številni ekonomisti pripisujejo veliko odgovornost za dramatičen poskok inflacije, drugi demokratski ukrepi naj bi položaj še poslabševali. Opazovalci verjamejo, da se je Biden poskušal v vlogi socialnega reformatorja v slogu predsednika velike depresije 20. stoletja Franklina Delana Roosevelta in tudi številni privrženci ga slavijo kot skrbnika socialnih pravic najrevnejših Američanov in srednjega razreda. Zaradi gospodarskih težav pa mu grozi, da ga bo zgodovina primerjala z neuspešnim demokratskim predsednikom Jimmyjem Carterjem.
Kaj se bo zgodilo, če bodo republikanci prevzeli večino v kongresu
Če bodo republikanci res prevladali v predstavniškem domu in senatu ali pa vsaj v prvem, bodo vso silo svojih pristojnosti za preiskave in zaslišanja usmerili na delovanje predsednikovega sina Hunterja Bidna. Tega nasprotniki obtožujejo, da je v Ukrajini, na Kitajskem in drugod prodajal vpliv svojega očeta, tedaj podpredsednika v administraciji Baracka Obame, zadolženega za velik del ameriške zunanje politike. Podatki iz Hunterjevega osebnega računalnika, pozabljenega v delawarski popravljalnici, kažejo na milijonska izplačila podjetij blizu kitajske vlade in dvomljivega ukrajinskega proizvajalca zemeljskega plina, nekdanji poslovni partner pa je izjavil, da je bil Biden »big guy« v ozadju poslov.
Republikanci bodo, če bodo le lahko, preiskovali tudi več kot petdeset nekdanjih visokih obveščevalnih osebnosti, ki so tik pred zadnjimi predsedniškimi volitvami Hunterjev prenosnik razglasili za rusko prevaro, pa tudi marsikaj drugega iz delovanja FBI. Številni republikanci zvezni preiskovalni urad sumijo celo sodelovanja pri spodbujanju vdora privržencev prejšnjega republikanskega predsednika Donalda Trumpa v kongres med potrjevanjem elektorske zmage demokrata Joeja Bidna 16. januarja lani. Ne preiskujejo namreč več udeležencev protestov, ki so pred kamerami pozivali k vdoru v kongres.
Vdor v kongres je bil za demokrate največji alarm
Vdor privržencev poraženega predsednika Donalda Trumpa v kongres pa vendarle velja za najhujše nasilje proti ameriškemu zakonodajnemu telesu po britanskem požigu leta 1814 in demokrati že vse leto vodijo preiskavo v predstavniškem domu, k pričanju so pozvali tudi Trumpa. Mnoge skrbi osem republikanskih senatorjev in 139 predstavnikov, ki so soglašali z vračanjem elektorskih glasov v parlamente zveznih držav zaradi domnevnih volilnih nepravilnosti, New York Times pa je opozarjal tudi na pristojne uradnike v zveznih državah, ki bodo organizirali volitve leta 2024. Elektorske glasove običajno posredujejo kongresu državni sekretarji, pa čeprav je Trump leta 2020 zahteval njihovo potrditev v zakonodajnih telesih zveznih držav, kjer imajo večino republikanci.
Predsednik Biden je 300 republikanskih kandidatov na tokratnih vmesnih volitvah obtožil, da ne priznavajo rezultatov zadnjih predsedniških volitev. Globina ameriških razkolov kaže dejstvo, da številni republikanci tega sploh ne zanikajo. Po besedah tesnega predsednikovega svetovalca Patra Navarra je bila z vdorom največja škoda narejena prav njihovemu načrtu za zakonito spreobrnitev volitev 2020.
Politična tempirana bomba Donald Trump
Prejšnjega republikanskega predsednika Donalda Trumpa tokrat ni na volilnih lističih, to pa ne pomeni, da ni vsenavzoč tudi na letošnjih vmesnih volitvah. Republikanski kandidati za kongres in guvernerje zveznih držav, ki jih je podprl v merjenjih moči v svoji stranki, so v večini prevladali, zanj pa je pričakovati, da bo prihodnji teden razglasil ponovno predsedniško kandidaturo. 22. amandma k ameriški ustavi določa, da lahko predsedniki vladajo le dva štiriletna mandata, ne pa tudi da morata biti zaporedna. Ponovni vstop v Belo hišo po selitvi iz nje se je doslej posrečil samo 22. in 24. predsedniku Groverju Clevelandu konec 19. stoletja, vse pa kaže, da bo 45. predsednik ZDA poskušal postati še 47. Trump verjame, da so mu zmago leta 2020 ukradli po spremembi volilnih pravil v številnih nihajočih zveznih državah zaradi pandemije covida-19 in da bo spet zmagal. Pri obtožbi ukradenih volitev mu prikimava okrog 60 odstotkov republikanskih volivcev.
Za demokrate pa je Trump prispodoba ameriškega polfašizma, in to že od razvpitega spuščanja na tekočih stopnicah v newyorškem Trumpovem nebotičniku pred najavo prve predsedniške kandidature. V času njegovega predsedovanja so organizirali preiskavo nekdanjega direktorja FBI Roberta Muellerja in dve ustavni tožbi. Odpoklic zaradi pogovora z ukrajinskim predsednikom Volodomirjem Zelenskim o delovanju rodbine Biden v Ukrajini ter »izgubljenih« strežnikih nekdanje demokratske predsedniške kandidatke Hillary Clinton se ni posrečil, prav tako ne drugi poskus po vdoru njegovih privržencev v kongres. Gledano nazaj je bila zelo sporna tudi Muellerjeva preiskava. Izkazalo se je, da so pri FBI naloge proti Trumpovim sodelavcem pridobivali z lažmi ter za kredibilne sprejemali govorice o Trumpovem kompromitiranju v Rusiji z izvorom v predvolilnem štabu Clintonove.
Velikega vtisa na republikanske volivce niso naredila niti letošnja zaslišanja o vdoru v predstavniškem domu, republikanca Liz Cheney in Adam Kinzinger, ki sta edina sodelovala z demokrati, se bosta kmalu poslovila s svojih položajev. Še več, Trump še naprej prevladuje v republikanski stranki in najbrž tudi zato računa na novo predsedniško kandidaturo. Četudi ga še niso mogli uloviti na kakšnem od domnevnih grehov, je zato Donald Trump za demokrate največja nevarnost. Biden in njegovi v »mega maga« politiki »najprej Amerika!« vidijo grožnjo demokraciji, v »The Donaldu« pa obraz in motor nacionalističnega ekstremizma.
Trump je sam sebi največja nevarnost
Prejšnji republikanski predsednik pa se ne sklicuje le na domnevne zarote proti sebi, ampak tudi na gospodarske in zaposlovalne uspehe pred pandemijo covida-20, zaradi katerih se je začela zmanjševati celo neenakost v ameriški družbi. Ti uspehi so pomemben del njegove privlačnosti za konservativne volivce, Trump pa tudi prepričuje, da si z njim v Beli hiši ruski predsednik Vladimir Putin ne bi upal napasti Ukrajine. Umik iz Afganistana naj bi izvedel popolnoma drugače od kaotičnega Bidnovega.
Trumpova največja moč so poraženci desetletij globalizacije s kitajskim pečatom, ki je povzročila selitev ameriške industrije v Azijo ter s tem obubožanje delavskega razreda. Trump je kot prvi opozoril na trpljenje ljudi, ki jih povrh vsega bolj kot druge prizadeva kriza mamil kitajskega izvora, pretihotapljenih čez izjemno porozno južno mejo. Njegova navada zlobnega zmerjanja nasprotnikov pa mu je že pred predsedniškimi volitvami 2020 odtujila številne sredinske volivce. Najbrž si ne bo pomagal niti z zadnjim govorjenjem o »živali« Nancy Pelosi, sicer demokratski predsednici predstavniškega doma in še vedno tretji političarki ZDA.
Prva zmaga za republikance na pacifiškem Guamu
Z zmago republikanca Jamesa Moylana proti demokratski tekmici Judi Won Pat v spopadu za predstavništvo pacifiškega otoka Guam v Washingtonu so ameriški republikanci doživeli prvo zmagoslavje tokratnih vmesnih volitev – in prvo takšno zmago na ameriškem ozemlju s posebnim statusom po letu 1993. Delegat Guama z enajstimi urami časovne razlike ameriške prestolnice nima pravice do glasovanja, a republikanci svojo prvo zmago vidijo kot napoved mnogih drugih. Res pa je za guvernerja Guama prepričljivo zmagal demokrat, pripadniki leve od obeh velikih ameriških strank pa so pridobili tudi sedež v lokalnem parlamentu.
Vzhajajoča republikanska zvezda floridski guverner Ron DeSantis
Številni republikanci si najbolj želijo Trumpa brez trumpovskega jezika in mislijo, da bi lahko nekaj takšnega dobili v republikanskem guvernerju Floride Ronu DeSantisu. 44-letni veteran iraške vojne in nekdanji kongresnik velja za podobno privrženega doktrini »naredimo Ameriko spet veliko« kot njen ustanovitelj, v 21,8-milijonski Floridi pa se lahko pohvali s podobnimi gospodarskimi uspehi. V primerjavi z veliko bolj avtoritativnimi pristopi demokratsko vodenih zveznih držav je kljub zavračanju ukazanih karanten slavil tudi v spopadu s covidom-19 in iz New Yorka, Kalifornije in drugod se prebivalci v njegovo »sončno državo« ne priseljujejo le zaradi lepega vremena.
Ameriška levica mrzlično išče morebitne »kompromate«, vse večji DeSantisov ugled med republikanci pa, kot kaže, moti tudi Trumpa. Na enem od svojih nedavnih zborovanj ga je imenoval Ron DeSanctimonious, kar v prevodu pomeni svetohlinec, drugega je v Floridi organiziral sočasno z nastopom guvernerja, ki se poteguje za svoj drugi mandat. Na koncu je Trump svoje privržence vendarle pozval, naj v guvernersko palačo v floridskem Tallahasseeju ponovno izvolijo guvernerja njegove domače države in očeta treh otrok z ženo Casey, ki je spomladi javnosti sporočila, da je uspešno premagala raka na dojki.
Nikoli za Trumpa: »never trumpers« se predstavljajo
Prejšnjemu republikanskemu predsedniku Donaldu Trumpu se je posrečilo razorožiti številne nasprotnike v svoji stranki in konservativni volivci Wyominga so z velikansko večino zavrnili njegovo največjo nasprotnico Liz Cheney, hčerko nekdanjega republikanskega podpredsednika v administraciji Georgea W. Busha Dicka Cheneyja. Pogosta tarča »The Donalda« je tudi prvi senatni republikanec Mitch McConnell, ki je izpraševal »kvaliteto« republikanskih kandidatov na vmesnih volitvah, nekdanji predsednik se je ostro prepiral tudi z georgijskim guvernerjem Brianom Kempom, ki ni hotel spreobrniti rezultatov zadnjih predsedniških volitev.
Morda je v republikanski stranki še več tihih kritikov svojega najglasnejšega in tudi najmočnejšega politika, a se bo to pokazalo šele v prihodnosti. Tesni sodelavci so v časih njegove administracije celo zeta Jareda Kushnerja obtoževali delovanja proti »maga« Ameriki. Liz Cheney pa še naprej dela vse proti prevladujoči struji svoje stranke: na vmesnih volitvah je podprla kar virginijske demokrate.
Davki in dolgovi po demokratsko ali republikansko
Enkrat v prihodnjem letu bodo izdatki ameriške vlade znova dosegli zgornjo mejo dolga, kot jo določa kongres, in v nevarnosti ne bodo le plače državnih uslužbencev, ampak morda vse mednarodno gospodarstvo. Kongres je mejo doslej vedno povišal, a republikanci zdaj zagotavljajo, da bodo v primeru prevlade to naredili le v povezavi s svojimi drugimi davčnimi in gospodarskimi cilji. Hočejo podaljšati davčna nižanja republikanskega predsednika Trumpa iz leta 2017, kljub temu da predsednik Biden zagovarja višanje davkov za bogate in korporacije. Verjetni republikanski predsednik predstavniškega doma Kevin McCarthy je že takoj na začetku napovedal preklic demokratskih 80 milijard dolarjev za okrepitev davčne uprave IRS.
Obe diametralno nasprotni strani zagotavljata, da bo prav njun pristop oživil gospodarstvo in zmanjšal gigantski dolg, s tem pa so na ameriških vmesnih volitvah na tehtnici tudi nasprotujoče si ekonomske teorije kot ekonomija ponudbe na republikanski strani in nova monetarna teorija na demokratski.
Zdravstvo in pokojninsko zavarovanje razvnemata volivce
Demokrati so ponosni, da so v tako imenovanem zakonu proti inflaciji zdravstvenemu zavarovanju za starejše Madicare dovolili pogajanje s farmacevtskimi družbami o ceni zdravil. To doslej ni bilo mogoče in Američani so plačevali veliko več za zdravila kot v številnih drugih državah sveta, pa čeprav jih je večina razvitih doma. Nasprotniki tega ukrepa pa opozarjajo, da so farmacevtske družbe le tako dobile dovolj denarja za drag razvoj zdravil, zdaj tega morda ne bodo imele in na koncu bo izgubilo vse človeštvo. Republikanci pa so se po drug strani številnim volivcem zamerili s predlogi postopnega višanja pokojninske dobe na sedemdeset let starosti.
Kdaj bodo znani rezultati vmesnih volitev?
Nekoč so tudi v ZDA rezultate volitev razglasili na volilno noč ali najkasneje naslednji dan, zaradi spremenjenih pravil med pandemijo kot razširjeno glasovanje po pošti pa tega ponekod ni več. V eni od politično najpomembnejših ameriških zveznih držav Pensilvaniji so že opozorili, da bo morda štetje trajalo več dni, morda ji bodo sledile še druge. Politični analitiki zato prvo možnost za prepoznanje nadzora nad predstavniškim domom vidijo v prihodnjih urah, če bi tekme na ameriški vzhodni obali ostale tesne, pa bo morda treba čakati dneve.
Kalifornija, Nevada in Washington dovoljujejo upoštevanje glasovnic po pošti z datumom pred volilnim dnem, četudi te prispejo po njem. Še bolj zapleteno bo prepoznavanje volilnih odločitev o senatu, saj v Georgiji ne izključujejo ponovnega merjenja moči med demokratskim senatorjem Raphaelom Warnockom in njegovim republikanskim izzivalcem Herschlom Walkerjem 6. decembra.
Že spet težave z aparati za štetje glasovnic
V slogu »saj ni res, pa je« iz nekaterih ameriških volilnih okrajev spet poročajo o težavah z aparati za štetje glasovnic. Domnevno dvomljivo delovanje teh strojev je leta 2020 pomembno podžigalo sume o kraji predsedniških volitev in čeprav jih niso mogli dokazati na sodiščih, številni privrženci prejšnjega republikanskega predsednika Trumpa še naprej verjamejo v manipulacije s programsko opremo ali usmerjanje od zunaj. Pričakovali bi, da bodo pristojni tokrat naredili za utišanje očitkov, ki so konec koncev pripeljali do vdora v kongres, a iz Arizone, Pensilvanije in New Jerseyja spet poročajo o težavah.
Največji arizonski volilni okraj Maricopa je bil med odločilnimi za zmago demokrata Joeja Bidna nad republikancem Trumpom, zdaj menda kar dvajset odstotkov vseh aparatov za štetje glasovnic kaže tehnične napake. Senatna tekma v Arizoni lahko tudi tokrat vpliva na vseameriški politični ustroj, saj republikanci za prevlado v zgornjem domu kongresa potrebujejo le eno dodatno senatno zmago.
Kriminal in množično priseljevanje sta trn v peti številnim Američanom
Ameriška mesta se v zadnjih letih spreminjajo v fronte zločincev, brezdomcev in narkomanov, potem ko so številni demokratski guvernerji odpravili pripore in osumljence zločinskih dejanj puščajo na prostosti. Mnogi od njih se vrnejo na pot zločina, zaradi česar se maje stolček celo guvernerki demokratske trdnjave New York Kathy Hochul.
Najbolj črnogledi tudi domnevajo, da se je v času Bidnove administracije v ZDA nezakonito priselilo že pet milijonov ljudi, drugi omenjajo dva milijona samo v letošnjem letu. Bidnova administracija o tem raje molči ali opozarja, da tiste, ki jim dovolijo v državo, čaka termin na pristojnem sodišču in presojanje njihove pravice do zatočišča. A je v ZDA po nekaterih ocenah iz prejšnjih valov priseljevanja ostalo več kot petnajst milijonov nezakonitih priseljencev, nekateri so v državi že leta ali celo desetletja.
