»Za red in varnost mora skrbeti zgolj in samo država!«
Vzhodnonemške korenine nemških skrajnodesničarskih gibanj.
Odpri galerijo
Na torkovih demonstracijah v Dresdnu je bilo manj ljudi kot v Chemnitzu. FOTO: Andreas Seidel/AFP
Dresden – Nemiri na Saškem zaradi smrti 35-letnega nemškega državljana, ki sta ga z nožem zabodla mlada prebežnika iz Sirije in Iraka, se nadaljujejo, pa čeprav se torkovih demonstracij v deželni prestolnici Dresden ni udeležilo toliko ljudi kot v začetku tedna v Chemnitzu, kjer se je umor zgodil.
Petintridesetletni mizar je imel po dosedanjih informacijah kubanske korenine, a se je rodil in odrastel v saškem mestu nedaleč od meje s Češko. Policija priznava, da so podcenili pripravljenost skrajnodesničarske mestne scene na nasilje, potem ko je gibanje »Pro Chemnitz« napovedalo demonstracije in po prepričanju opazovalcev privabilo tudi številne somišljenike iz drugih delov Nemčije. Policija je še tik pred njimi zatrjevala, da ima položaj pod nadzorom, nekateri od tisoč petsto protidemonstrantov pa so na družbenih omrežjih zatrjevali, da jih je od razjarjene sedemtisočglave skrajnodesničarske množice ločilo le nekaj policijskih avtomobilov.
Ob očitkih, da so vzhodnonemške dežele še posebej nagnjene k skrajnodesničarskemu nasilju, se je oglasil nekdanji predsednik nemškega parlamenta Wolfgang Thierse, ki izvira iz komunistične Nemške demokratične republike in ki zatrjuje, da nemiri niso le vzhodnonemški fenomen. V nemški in mednarodni javnosti pa se vseeno zastavljajo vprašanja, kaj se dogaja s Saško. V tej deželi se je rodilo gibanje »domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda« Pegida, ki velja za predhodnico nacionalistične Alternative za Nemčijo. Ta se je zaradi begunske krize v bundestagu povzpela na položaj tretje največje stranke v državi, a nikjer ni dobila toliko glasov kot prav na Saškem.
Nekateri poudarjajo manjšo razvitost dežele, saj je povprečni dohodek z nekaj manj kot 2500 evri na Saškem nižji od vsenemških 3200 evrov, s 5,9 odstotka pa je nekoliko večja brezposelnost, ki v vsej Nemčiji znaša 5,1 odstotka. A je v nekaterih drugih vzhodnonemških deželah še precej večja, po drugi strani pa begunska kriza spodbuja rast priljubljenosti AfD tudi v nekaterih najbogatejših zahodnonemških deželah. Veliko pove tudi podatek, da je bila lani v Chemnitzu skoraj polovica storilcev kaznivih dejanj tujega rodu, kar je mogoče delno razložiti z mladostjo beguncev in drugih priseljencev ter njihovim večjim naznanjanjem, a ne povsem.
Nemška sredinska politika pa najbolj protestira prav zaradi skrajnodesničarskih demonstracij. Predsednik države Frank-Walter Steinmeier je županji Chemnitza Barbari Ludwig izrazil sožalje zaradi nasilne smrti meščana, a tudi ocenil, da so nekateri upravičeno prizadetost izkoristili za nasilje proti tujcem in poulične spopade. Za red in varnost mora po njegovem skrbeti zgolj in samo država, samozvani maščevalci ne bodo naredili reda.
Nekateri opozicijski politiki pa soodgovornost za dogajanje na Saškem vendarle pripisujejo tudi kanclerki Angeli Merkel. Liberalni prvak Wolfgang Kubicki korenine nemirov vidi v stavku »Zmogli bomo!«, ki ga je ob začetku begunske krize izrekla krščanskodemokratska prvakinja. Kmalu je sicer uvedla nadzor na nemških mejah in začela poudarjati, da se leto 2015 ne sme ponoviti, a za njene kritike to ni bilo dovolj, v Nemčijo je že prispel poldrugi milijon ljudi z Bližnjega vzhoda, iz Afganistana in od drugod, od katerih številni niso imeli pravice do zatočišča. Kubicki tudi meni, da mnogi z nekdanjega komunističnega vzhoda po skoraj treh desetletjih niso dovolj integrirani v združeni Nemčiji. »Kako naj se počutijo ljudje, ki menijo, da begunci dobivajo vse, kar so dolga leta odrekali njim?«
Saška se je na prvih straneh časopisov pred kratkim znašla tudi zaradi slabega ravnanja policije z novinarji, ki so poročali z demonstracij AfD in Pegide. Potem ko je udeleženec demonstracij s klobukom v barvah nemške zastave verbalno napadel novinarje javne televizijske postaje ZDF, so se policisti namesto njega lotili dolgotrajnega preverjanja sedme sile, na koncu pa se je še izkazalo, da je razgrajač zaposlen pri deželnem kriminalističnem uradu LKA. Soočenje se je dogajalo med obiskom kanclerke Merklove v Dresdnu, med katerim so jo nekateri opazovalci obtoževali, da je izdajalka ljudstva.
Petintridesetletni mizar je imel po dosedanjih informacijah kubanske korenine, a se je rodil in odrastel v saškem mestu nedaleč od meje s Češko. Policija priznava, da so podcenili pripravljenost skrajnodesničarske mestne scene na nasilje, potem ko je gibanje »Pro Chemnitz« napovedalo demonstracije in po prepričanju opazovalcev privabilo tudi številne somišljenike iz drugih delov Nemčije. Policija je še tik pred njimi zatrjevala, da ima položaj pod nadzorom, nekateri od tisoč petsto protidemonstrantov pa so na družbenih omrežjih zatrjevali, da jih je od razjarjene sedemtisočglave skrajnodesničarske množice ločilo le nekaj policijskih avtomobilov.
Kaj se dogaja s Saško?
Ob očitkih, da so vzhodnonemške dežele še posebej nagnjene k skrajnodesničarskemu nasilju, se je oglasil nekdanji predsednik nemškega parlamenta Wolfgang Thierse, ki izvira iz komunistične Nemške demokratične republike in ki zatrjuje, da nemiri niso le vzhodnonemški fenomen. V nemški in mednarodni javnosti pa se vseeno zastavljajo vprašanja, kaj se dogaja s Saško. V tej deželi se je rodilo gibanje »domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda« Pegida, ki velja za predhodnico nacionalistične Alternative za Nemčijo. Ta se je zaradi begunske krize v bundestagu povzpela na položaj tretje največje stranke v državi, a nikjer ni dobila toliko glasov kot prav na Saškem.
Po umoru nemškega državljana se demonstracije na Saškem nadaljujejo. FOTO: AFP
Nekateri poudarjajo manjšo razvitost dežele, saj je povprečni dohodek z nekaj manj kot 2500 evri na Saškem nižji od vsenemških 3200 evrov, s 5,9 odstotka pa je nekoliko večja brezposelnost, ki v vsej Nemčiji znaša 5,1 odstotka. A je v nekaterih drugih vzhodnonemških deželah še precej večja, po drugi strani pa begunska kriza spodbuja rast priljubljenosti AfD tudi v nekaterih najbogatejših zahodnonemških deželah. Veliko pove tudi podatek, da je bila lani v Chemnitzu skoraj polovica storilcev kaznivih dejanj tujega rodu, kar je mogoče delno razložiti z mladostjo beguncev in drugih priseljencev ter njihovim večjim naznanjanjem, a ne povsem.
Nemška sredinska politika pa najbolj protestira prav zaradi skrajnodesničarskih demonstracij. Predsednik države Frank-Walter Steinmeier je županji Chemnitza Barbari Ludwig izrazil sožalje zaradi nasilne smrti meščana, a tudi ocenil, da so nekateri upravičeno prizadetost izkoristili za nasilje proti tujcem in poulične spopade. Za red in varnost mora po njegovem skrbeti zgolj in samo država, samozvani maščevalci ne bodo naredili reda.
Policija je podcenila pripravljenost skrajnih desničarjev na nasilje. FOTO: Jens Meyer/AP
Nekateri opozicijski politiki pa soodgovornost za dogajanje na Saškem vendarle pripisujejo tudi kanclerki Angeli Merkel. Liberalni prvak Wolfgang Kubicki korenine nemirov vidi v stavku »Zmogli bomo!«, ki ga je ob začetku begunske krize izrekla krščanskodemokratska prvakinja. Kmalu je sicer uvedla nadzor na nemških mejah in začela poudarjati, da se leto 2015 ne sme ponoviti, a za njene kritike to ni bilo dovolj, v Nemčijo je že prispel poldrugi milijon ljudi z Bližnjega vzhoda, iz Afganistana in od drugod, od katerih številni niso imeli pravice do zatočišča. Kubicki tudi meni, da mnogi z nekdanjega komunističnega vzhoda po skoraj treh desetletjih niso dovolj integrirani v združeni Nemčiji. »Kako naj se počutijo ljudje, ki menijo, da begunci dobivajo vse, kar so dolga leta odrekali njim?«
Saška se je na prvih straneh časopisov pred kratkim znašla tudi zaradi slabega ravnanja policije z novinarji, ki so poročali z demonstracij AfD in Pegide. Potem ko je udeleženec demonstracij s klobukom v barvah nemške zastave verbalno napadel novinarje javne televizijske postaje ZDF, so se policisti namesto njega lotili dolgotrajnega preverjanja sedme sile, na koncu pa se je še izkazalo, da je razgrajač zaposlen pri deželnem kriminalističnem uradu LKA. Soočenje se je dogajalo med obiskom kanclerke Merklove v Dresdnu, med katerim so jo nekateri opazovalci obtoževali, da je izdajalka ljudstva.
