Zakaj je težje opazovati umiranje kitov kakor umiranje kengurujev ali teličkov?

333 ščukastih kitov, med njimi 122 brejih samic, so letos usmrtili japonski kitolovci.
Fotografija: Čeprav Tokio upravičuje svoje ravnanje s »potrebo po znanstvenih raziskavah«, malokdo skriva, da del mesa konča na ribjih tržnicah. FOTO: Toru Hanai/Reuters
Odpri galerijo
Čeprav Tokio upravičuje svoje ravnanje s »potrebo po znanstvenih raziskavah«, malokdo skriva, da del mesa konča na ribjih tržnicah. FOTO: Toru Hanai/Reuters

»Ne čudite se temu, kako strašljivo nenavadni so kiti pred nami, kajti na Zemlji pri nobeni zveri ne boste srečali norosti, ki je ni že neskončno presegla norost ljudi.« Novica, ki so jo objavili včeraj oziroma dan po začetku letnega zasedanja Mednarodne komisije za kitolov (IWC), je pokazala na resničnost stavka iz Melvillovega Mobyja Dicka.

Svetovni sklad za naravo (WWF) je sporočil, da so Japonci v prvih dveh mesecih letošnjega leta ubili vsaj 50 ščukastih kitov v zaščitenem antarktičnem Rossovem morju, kjer bi nekaj tisoč živalskih vrst moralo biti varnih pred lovci in kakršnimkoli človekovim delovanjem.

Letošnje zasedanje komisije IWC v Braziliji se je začelo burno s predstavitvijo zemljevida, ki prikazuje plovbo treh japonskih ladij kitolovk po poteh, po katerih plavajo ščukasti kiti. Japonska, ki predseduje zasedanju, je napovedala, da bo udeležencem srečanja predlagala reformo organizacije, s katero bi odpravili prepovedi komercialnega kitolova, saj imajo te veliko pomanjkljivosti in ne ščitijo učinkovito največjih morskih sesalcev.

Na zasedanju v brazilskem mestu Florianó​polis udeleženci pričakujejo vročo razpravo. Japonski komisar za kitolov Džodži Morišita bo kot predsednik srečanja poskusil pridobiti čim širšo podporo držav za odpravo moratorija, ki velja za lov teh sesalcev od leta 1986. Podprle bi ga lahko predvsem Islandija in Norveška ter verjetno Rusija. Tem spremembam bodo najbolj nasprotovale Avstralija, Nova Zelandija, Velika Britanija in ZDA, neomajno jih bodo podpirali tudi aktivisti za zaščito kitov.


Kako Japonska utemeljuje svoj predlog?


Letos so japonske harpune usmrtile 333 ščukastih kitov, med njimi je bilo 122 brejih samic. Čeprav Tokio upravičuje svoje ravnanje s »potrebo po znanstvenih raziskavah«, malokdo skriva, da del mesa konča na ribjih tržnicah.Tovrstnega mesa (na Japonskem ga uvrščajo med ribe) vsako leto pojejo od 4000 do 5000 ton, kar je malo v primerjavi z več kakor 500 milijonov tonami rib in morskih sadežev, ki jih v tej državi pojejo vsako leto.

Če bi vprašali Japonce, ali jim kitovina res toliko pomeni, bi vam odgovorili, da s tem vprašanjem kažete slabo poznavanje njihove države in kulture. FOTO: Reuters
Če bi vprašali Japonce, ali jim kitovina res toliko pomeni, bi vam odgovorili, da s tem vprašanjem kažete slabo poznavanje njihove države in kulture. FOTO: Reuters


»Dobro ohranjamo kolektivni spomin na čase pred koncem druge svetovne vojne,« mi je v pogovoru povedala predstavnica japonskega zunanjega ministrstva. »Takrat so naši predniki preživeli lakoto predvsem zaradi kitovega mesa in maščobe.« Precej pred tem je bilo kitovo meso pomemben del narodne identitete, in kolikor bolj se dežela vzhajajočega sonca prepušča globalizacijski uniformiranosti, toliko odločneje povezuje svoj narodni ponos s posebnimi sestavinami svoje kuhinje. Kitovo meso zato odseva japonskost.

Japonska se drugače izrazito trudi biti med vodilnimi pri določanju svetovnih smernic za zaščito okolja in pogosto poudarja, da so predvsem njeni otoki žrtve ekstremnih posledic podnebnih sprememb. Toda če Avstralci nimajo slabe vesti, kadar jedo kengurujevo meso, Evropejci celo spodbujajo uživanje rib, Američani pa se mastijo z mlado teletino, zakaj upoštevajo dvojna merila pri japonskem lovu na ščukaste kite, ki jih je v morju dovolj in niso ogrožena vrsta?

Obravnavajte nas kot enakopravne, zahtevajo Japonci. Kajti Moby Dick danes ni samo beli kit. Človeški pohlep ne izbira, kaj bo dal v usta.

Preberite še:

Komentarji: