Če je to za koga kriza, je za begunce

Beja Protner, nekdanja študentka antropologije na ljubljanski filozofski fakulteti, trenutno prebiva in raziskuje v Grčiji. Sprva je načrtovala nadaljevati študij v Turčiji, kjer je že prebila pet let na univerzi Sabanci v Istanbulu. Za magistrsko nalogo je raziskovala, kako ljudje doživljajo dolgoletni konflikt med Turčijo in manjšinskim kurdskim prebivalstvom v osebnem in vsakdanjem življenju. Doktorsko raziskavo, ki jo trenutno piše v sklopu študija na Univerzi v Cambridgeu, je želela nadaljevati v Turčiji, a zaradi pritiskov vlade Recepa Tayyipa Erdoğana na akademike raziskovanje političnih vprašanj manjšin ni bilo več varno.



Iz Turčije je zato svojo raziskavo preselila po nasvetu svoje mentorice. »Številne akademike so obsodili kot podpornike terorizma zgolj zato, ker so podpisali peticijo za mir v turškem Kurdistanu. Nekateri so zaradi pritiskov naredili samomor. Vse dekane so zamenjali z Erdoğanovimi podporniki. Moji prijateljici sta se pridružili protestu sirskih beguncev, zaradi česar sta bili izgnani iz države,« je pritiske opisala Protnerjeva.



Lani je dokončala magisterij iz socialne antropologije na Univerzi v Cambridgeu, v katerem se je ukvarjala s preživetjem in upanjem med kurdskimi in levičarskimi političnimi begunci iz Turčije v Atenah. V petih letih je v Turčiji preživela izjemno zanimivo obdobje. Med drugim je doživela poskus državnega udara, množične proteste v Istanbulu, obdobja vojne in miru ... »Obiskala sem Kurdistan v času miru, ko je bil kot prerojen, prostor izjemnega optimizma in kreativnosti.« Vendar je turška vojska »skupaj s kurdskimi mesti porušila tudi upanje na mir in normalnost«.

Protnerjeva pravi, da Turčija sicer nikoli ni bila običajna demokratična država, saj je v svoji zgodovini vedno uporabljala izjemno veliko političnega nasilja, pa vendar je v zadnjem času močno narasla sovražnost do nemuslimanov. »Ponekod podporniki vlade včasih celo na ulicah napadajo in pretepajo ljudi, ki ne spoštujejo islamskih zapovedi, denimo, če kršijo post.« A medtem ko med muslimani po svetu načeloma vlada bratstvo, je specifika Turčije, da se ekstremni islamizem meša z ekstremnim nacionalizmom. »V nemilosti so vse etične in verske manjšine.«
 

Ljudje brez pravic

Kljub temu je na začetku vojne v Siriji Turčija naklonjeno sprejemala sirske begunce. A Protnerjeva opozarja, da so se kmalu začele težave, saj Turčija nima nobenega legalnega mehanizma, da bi jim omogočili normalno življenje in delo. »Imajo zgolj status gostov, ki jim ne daje skoraj nobenih pravic. Večinoma delajo v nehumanih pogojih na črno, ženske pa se soočajo z zelo visoko stopnjo spolnega nasilja.« 



Kljub slabim pogojem in vse bolj razširjenemu protiarabskemu rasizmu med Turki je, po mnenju Protnerjeve, odnos Turčije do beguncev v marsikaterem pogledu bolj human od odnosa Evropske unije. »Ljudje so ujeti v izjemno dolge azilne postopke, njihova situacija je katastrofalna, nova grška vlada jim je zmanjšala pravice do zdravstvenega zavarovanja. Skupna izkušnja beguncev v Atenah in Solunu je, da bi radi odšli drugam, ker v Grčiji nimajo možnosti za normalno življenje. So v čustveno izredno napornem položaju,« je svoje ugotovitve po mesecih raziskav življenja beguncev v Solunu strnila sogovornica.



Veliko kurdskih političnih beguncev, ki so pred kratkim zaprosili za azil v Grčiji, je, denimo, dobilo datum prvega intervjuja za azil šele leta 2026. »Do takrat nimajo nobenih pravic in živijo v popolni nejasnosti o svoji prihodnosti,« je zgrožena pojasnila. Že od sedemdesetih let obstajajo skupine v Grčiji, ki beguncem iz Turčije, zlasti tistim z ideološko sorodnim ozadjem, poskušajo pomagati in jih vključevati v družbo.

Največ političnih beguncev, predvsem Kurdov, je v Grčijo prišlo v devetdesetih letih, ko je bila turška represija nad to manjšino največja. Turška vojska je takrat uničila okoli 4000 kurdskih vasi in mest. »Ljudje so izginjali, mnogo je bilo zunajsodnih pobojev in mučenj,« je pojasnila Protnerjeva. Leta 2015 je bil spet vrhunec nasilja nad Kurdi, a je trajalo manj časa kot v devetdesetih. Begunci so zdaj dobrodošli v levičarskih skvotih, ki jih je v Grčiji še vedno mnogo, čeprav jih je policija v zadnjem letu veliko prisilno izpraznila.
 

Nasilje na mejah EU

Z begunci v Solunu se je pogovarjala s pomočjo nevladnih organizacij. Ena izmed teh je Mreža za opazovanje nasilja na mejah, ki spremlja predvsem tako imenovane push-backe, močno razširjeno prakso nelegalnega prisilnega vračanja beguncev nazaj čez mejo države, iz katere so prišli. Pogosti so zlasti na mejah Grčije z Albanijo, Severno Makedonijo in Turčijo, na slovensko-hrvaški meji pa jih spremlja tudi nevladna organizacija Info Kolpa, ki je članica Mreže.

»Ugotavljamo, da se to dogaja vsakodnevno in sistematično. Ljudje prečkajo mejo, nato jih ustavi policija, ki jih zbere na kup, nabaše v kombije in odpelje nazaj na mejo, kjer jih brutalno pretepejo. Pri vračanju iz Makedonije v Grčijo in iz Grčije v Turčijo pretepanje pogosto traja tudi po uro ali dlje. Ljudi pretepajo s kovinskimi pendreki in mučijo z elektrošoki. Želijo jih prestrašiti, da ne bi ponovno poskusili prečkati meje. Policija jim sistematično pobere vse premoženje in uniči mobilne telefone. Pogosto jim vzamejo čevlje in celo vse obleke, zaradi česar je v mrzlem vremenu v bližini meja mnogo smrti zaradi podhladitev,« resničnost evropskih meja povzame Protnerjeva.



Med najbolj nasilnimi so domnevno češki policisti, ki delujejo v Severni Makedoniji. Centrala Frontexa (evropska agencija za mejno in obalno stražo) pošilja okrepitve, kamor je potrebno, tudi daleč onkraj evropskih meja. Frontex, denimo, deluje tudi v Libiji, za napotitev pa se prijavijo policisti sami. »Težava je, da se največkrat prijavijo tisti, ki begunce razumejo kot grožnjo. Pogosto tako z begunci na evropskih mejah ravnajo najbolj rasistični in ksenofobni policisti.« V okviru Frontexa na grških mejah sicer deluje tudi več policistov iz Slovenije.
 

Dvojna merila nesmiselna

Protnerjeva poudarja, da je ločevanje na begunce in ekonomske migrante v smislu zaslužnosti oziroma pravice do gibanja nesmiselno. »Migrirajo, ker nimajo možnosti za normalno življenje v domovini.« Nov evropski načrt o migracijah po njenem mnenju le nadaljuje že uveljavljeno prakso onemogočanja beguncev, da bi v Evropi zaživeli normalno življenje. A mnogi nimajo nobene druge možnosti.

»Do smrti bodo poskušali priti do človeka vrednega življenja. Ljudje, ki so obtičali v gozdu v Turčiji ali Bosni, bodo vedno znova poskušali priti čez mejo iz te grozljive situacije,« je prepričana. Predvsem se ji zdi žalostno, da je v Evropi prevladalo mnenje, da je z migracijami nekaj narobe. »Zakaj govorimo o begunski krizi? Če je to za koga kriza, je za begunce, nikakor pa ne za države, v katere želijo priti, ali za njihove državljane. Rubrika, ki jo berete, vam redno predstavlja dosežke slovenskih migrantov v tujini. Zakaj smo mi predstavljeni pozitivno, ljudje, ujeti na mejah Evrope, pa ne? Od kod ta dvojna merila? Le zaradi barve kože?« se sprašuje antropologinja.