Bele krvne celice – tarče za razvoj zdravil

Hans-Uwe Simon Častni doktor ljubljanske univerze o raziskovanju motenj v imunskem odzivu in povezavah z rakom
Fotografija: raziskave krvi omogočajo razumevanje številnih bolezni. Foto Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
raziskave krvi omogočajo razumevanje številnih bolezni. Foto Jože Suhadolnik

Raziskovanje med seboj povezanih in odvisnih procesov, ki uravnavajo nastajanje, delovanje, preživetje in umiranje eozinofilcev, to je obrambnih belih krvnih celic, pa bazofilnih in mastocitnih odzivov organizma na alergene, vnetne in druge procese ter sprožilce bolezni, je pomembno. Ugotovitve teh raziskav namreč lahko pomagajo odkriti nove tarče za razvoj zdravil pri različnih imunskih odzivih, alergijah in rakavih boleznih.

S temi zapletenimi, na širokem polju imunologije vse bolj aktualnimi vprašanji se že vrsto let ukvarja dr. Hans-Uwe Simon, profesor za eksperimentalno imunologijo in farmakologijo, dekan medicinske fakultete v Bernu in prejemnik najvišjega priznanja ljubljanske univerze, naziva častnega doktorja.

Svetovno uveljavljen znanstvenik, švicarski profesor nemškega rodu je v več kot 30-letni znanstveni karieri s tovrstnim raziskovanjem veliko prispeval k razvoju medicine, predvsem kar zadeva razumevanje imunskih in rakavih obolenj. S svojimi skupinami je raziskoval procese, kot sta avtofagija in apoptoza, ki odločajo o preživetju ali smrti celice in so med drugim ključni pri razvoju rakavih tumorjev. Odkril je in natančno opisal procese apoptoze nekaterih belih krvničk, to je že omenjenih eozinofilcev in nevtrofilcev, kontrolne procese pri avtofagiji in prispeval k boljšemu razumevanju navzkrižne signalizacije med temi procesi.

Prav tako je velik njegov prispevek h karakterizaciji nekaterih novih obolenj, kot so vnetne bolezni požiralnika, ter razvoju novih zdravil za astmo in še nekatere bolezni. V svetu je priznan kot vodilni strokovnjak in izumitelj na področju molekularne biologije, imunologije in farmakologije eozonofilcev, učinkovitih uničevalcev mnogoceličnih parazitov, kadar ti zaidejo v človekov organizem.

 

Boljše poznavanje farmakologije

Prof. Simon že dve desetletji sodeluje s fakultetnimi učitelji in ra-ziskovalci ljubljanske fakultete za farmacijo, več kot poldrugo desetletje pa tudi omogoča izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje slovenskim študentom farmacije na inštitutu za farmakologijo pri bernski medicinski fakulteti. V tem obdobju se jih je pri njem zvrstilo 13, trenutno so pri njem trije. Sicer pa je bil in je še mentor številnim dodiplomskim študentom, doktorandom in gostujočim znanstvenikom. V zadovoljstvu mu je, da so mnogi med njimi danes profesorji na drugih univerzah oziroma vodijo različne laboratorije.

Pri nas večkrat predstavlja svoje aktualne raziskave, med drugim bo gostujoči predavatelj na mednarodnem regijskem Biocampu konec maja v Ljubljani. Gre za tridnevni forum, na katerem se v organizaciji Leka, člana skupine Sandoz, najboljši študenti iz Slovenije in sosednjih držav srečajo s priznanimi strokovnjaki s področja raziskovanja in mednarodnega poslovnega okolja farmacevtske industrije. Letos bodo v središču pozornosti napredne terapije v zdravljenju infekcijskih bolezni od znanosti do bolnika.

Kot je prof. Simon poudaril ob svojem zadnjem obisku na fakulteti za farmacijo, se mu zdi samoumevno, da ves čas akademske kariere povezuje raziskovanje z izobraževanjem. Zato je povabilo Irene Mlinarič Raščan, današnje dekanje te fakultete, iz leta 2000 »padlo na plodna tla«. Bernsko in ljubljansko univerzo po njegovih besedah že vrsto let povezuje »vznemirljivo skupno raziskovalno delo, s katerim so študentje ustvarili okolje, kjer sodelujejo in že med študijem gradijo mednarodno strokovno mrežo, ki bo novim generacijam znanstvenikov v Evropi v veliko pomoč pri nadaljnji komunikaciji in sodelovanju«.
 

Trdo delo, prežeto s srčnostjo

Na vprašanje, kako zmore biti hkrati uspešen znanstvenik, dekan, predstojnik inštituta, predan fakultetni učitelj, mentor, plodovit pisec, pogosto citiran avtor v uglednih revijah in knjigah, odgovori pričakovano:
»Nujno je trdo delo, a prežeto s srčnostjo in veseljem tako do raziskovanja kot do pedagoškega dela in vsega, kar je s tem povezano. Drugače tega pač ne bi bilo mogoče doseči. Kot vodja raziskovalne skupine sem odgovoren za ljudi, ki si prav tako ustvarjajo akademsko kariero, in želim, da bi bili uspešni. Moram poskrbeti za dobro organizacijo dela na inštitutu za farmakologijo, da ni napetosti med sodelavci in vse teče kar najbolj gladko. To seveda pomeni, da sem odgovoren tudi za investicije, delovanje infrastrukture in še marsikaj drugega.«

Dodaja, da si je vedno, tudi ko je bil prodekan za raziskave in pozneje dekan, prizadeval »gledati zunaj okvirov, videti širšo sliko« dogajanja, ki ni nujno vezano le na ožje področje poklicnega delovanja.
»Skušam torej videti širšo sliko, ne samo lastni oddelek. Zavedam se, kako pomembni so kakovostni sodelavci na vseh ravneh. Seveda to ni vedno lahko in ne nastane kar samo od sebe. Potrebne so izkušnje, znanje, veščine, pravi načini komunikacije in sposobnost za motiviranje sodelavcev. Torej kakovosten 'timbilding'. Pridobiti si je treba zaupanje in ustvariti razmere, kjer so vodja in skupina sposobni hitro in učinkovito reševati manjše težave, da bi preprečili večje in izgubo časa za njihovo odpravljanje. Če vodja tega ne obvlada, ne bo ustvaril dobre skupine, in obrnjeno. Dobra organizacija dela pa je navsezadnje pomembna zato, da ima še tako zaposlen vrhunski znanstvenik vseeno čas za zdravo sprostitev in družinsko življenje«. Z ženo Dagmar, ki je prav tako zdravnica, profesorica dermatologije, imata hčerko in sina ter prvo vnučko ...
 

Prodor osebne ali precizne medicine

Sogovornik se tudi strinja, da je predvsem v farmaciji pomembno dobro sodelovanje med raziskovalnimi, akademskimi institucijami in gospodarstvom, med ključnimi cilji pa razvoj novih zdravil. Vendar so za to nujne obsežne, dolgotrajne in drage bazične raziskave. Da bi lahko iskali in preizkušali nove učinkovine, je treba vedno znova, z novimi spoznanji in pristopi bolj poglobljeno raziskovati patofiziologijo bolezni in preizkušati nove načine zdravljenja.

Dober primer takšnega širokega raziskovalnega področja so vnetni procesi v organizmu, s katerimi se tudi sam veliko ukvarja, še zlasti v povezavi z onkologijo. Raziskovanje eozinofilcev, vnetni in imunski procesi v organizmu ter sodobno zdravljenje raka z imunoterapijo imajo veliko skupnih točk, v zadnjem času pa se tu vse bolj uveljavlja tudi tako imenovana osebna ali precizna medicina.

Prof. Simon s kliničnega vidika tak osebni pristop ponazori z zdravljenjem astme. Vzrok za njen nastanek je vedno vnetje, vendar se klinične manifestacije oziroma težave od primera do primera razlikujejo, kar zahteva zelo individualno zdravljenje. To je, pravi, danes precej drugačno kot v preteklosti, »ko je bilo pomembno le odpreti dihalne poti, medtem ko vnetju, ki je ključni sprožilec težav, niso namenjali dovolj pozornosti«.
 

Vnetje, ki varuje in škoduje

Vnetje, ki je sicer varovalni mehanizem za organizem, se lahko spremeni v svoje nasprotje in telo ogrozi. Sogovornik kot primer navede kronično vnetje pri zamaščenih jetrih. Med vzroki za te so nezdrava hrana, pretirano uživanje alkohola in še kaj, kar privede do ciroze, to je zadnje faze vnetja, pri čemer pa se nekaj celic lahko spremeni v rakave.

Po drugi strani se sodobna onkologija vse bolj usmerja v zdravljenje raka s skrbno načrtovanim spodbujanjem človekovega lastnega imunskega sistema, ki naj uniči rakave celice. Prof. Simon se spominja, kako so imunologi že takrat, ko je študiral medicino, verjeli, da imunski sistem lahko uničuje rakave celice, vendar za to še ni bilo pravih dokazov in zdravil, kot so danes že na voljo za metastatsko obliko kožnega raka melanoma, raka pljuč in nekatere hematološke rakave bolezni, preizkušajo pa jih pri še nekaj rakavih boleznih.

Pri melanomu je po njegovih besedah zanimivo raziskovanje avtofagije, procesa, ko celice uničijo same sebe tako, da odpadne snovi prebavijo in se obnavljajo. Kadar ta proces kaj zmoti, lahko to prav tako spodbudi nastanek raka. Tako njihove raziskovalne skupine proučujejo, kaj zmoti mehanizem, ki iztiri normalno delovanje celic. Konkretno raziskujejo avtofagijo pri melanomu v povezavi z delovanjem eozinofilcev. To pa je, pravi, precej zahtevno, ker je omenjenih belih krvničk razmeroma malo in jih je težko izolirati.

In kakšen je sogovornikov pogled v prihodnost? Kot pravi, bo vsekakor treba še naprej veliko raziskovati biologijo raka in interakcije z imunskim sistemom, razvijati nova zdravila in bolje izrabiti ta, ki so že na voljo.
Ugotavlja, da je bil med tremi najpogostejšimi skupinami bolezni, to so srčne in žilne, rak ter nevrodegenerativna obolenja, dosežen največji napredek pri prvi, zdravljenju bolezni srca in ožilja. Za zdaj slabši so rezultati pri preprečevanju, odkrivanju in zdravljenju raka, zelo skromni pa pri obvladovanju nevrodegenerativnih bolezni, kjer interdisciplinarne skupine znanstvenikov in raziskovalcev vsekakor čaka še veliko dela.

Komentarji: