Brisanje strahov
Prostovoljci z arahnofobijo so se prijavili na srečanje s svojimi osemnožnimi sovražniki v laboratoriju v Amsterdamu, da bi raziskovalcem pomagali pri priklicu in izbrisu spominov strahu. Te študije in nova spoznanja o do zdaj spregledanih delih možganov razkrivajo, kako delujejo strahovi, povezani s posttravmatsko stresno motnjo in fobijami, ter kako bi jih lahko zdravili.
Profesorica Merel Kindt z amsterdamske univerze bo v kliničnih preizkusih prostovoljce soočila z različnimi pajki in tako sprožila njihove spomine strahu. Sodelujoči bodo nato prejeli odobreno zdravilo, s katerim bodo raziskovalci poskušali odpraviti njihov strah. Profesorica meni, da je njena strategija s priklicem in izbrisom uporabna za zdravljenje vseh vrst fobij in zdravstvenih stanj, ki močno vplivajo na kakovost življenja, na primer posttravmatske stresne motnje.
Klinična psihologinja je vplivanje na občutke strahu začela raziskovati leta 2008, ko je pri delu z živalmi spoznala, da nekatere učinkovine lahko sprožijo in destabilizirajo spomine strahu. Ta strategija se razlikuje od kognitivne vedenjske terapije, pri kateri ljudi, ki se bojijo pajkov, izpostavijo sprožilcu strahu, potem pa se z neposredno izkušnjo naučijo, da njihov strah ni resničen. Kindtova pravi, da je stopnja ponovitve strahu pri tej terapiji razmeroma visoka. »Med izpostavitvijo in po njej ljudje oblikujejo nov spomin. To je zaviralen spomin, ki tekmuje s spominom prvotnega strahu. Vendar spomin strahu ostane.«
Njen pristop pa je priklicati prvotni spomin in ga destabilizirati. »Zdi se, da je mogoče ciljati na sam spomin strahu. Z oslabitvijo ali celo izbrisom spomina strahu lahko oslabimo izvor anksiozne motnje,« meni profesorica. V študiji uporablja zdravilo propranolol, ki ovira ponovno shranjevanje oziroma ponovno zapisovanje spomina za dolgoročno hranjenje v možganih. Propranolol, ki spada med zaviralce adrenergičnih receptorjev beta, upočasni srčni utrip, zato ga predpisujejo ljudem z visokim krvnim tlakom in anksioznostjo, ponavadi pred stresnimi situacijami. Kindtova ga pri fobijah uporablja popolnoma drugače – preiskovancu ga odmeri šele po tem, ko ga izpostavi dražljaju za strah, in sicer z namenom, da bi prekinila ponovno pojavitev spomina strahu. Če preiskovanec prejme propranolol dve uri ali več po kratki izpostavitvi pajku, postopek ne deluje. »Čas je pomemben, zdravilo pa lahko uporabimo le enkrat,« pojasnjuje.
Kako »izbrisati« spomine
Zamisel o priklicu in izbrisu spomina se ji je porodila med raziskavami, ki jih je pred več kot desetletjem opravljala na živalih. Za izbris spominov je uporabljala zdravila, ki so zavirala sintezo beljakovin, vendar pa so ta za ljudi preveč toksična. Propranolol je na drugi strani je odobreno zdravilo, ki ima malo neželenih učinkov in ki zavira adrenergične receptorje v možganih. Adrenergični receptorji so sidrišča za noradrenalin, ki je kemični prenašalec, povezan z ustvarjanjem spominov. Z zaviranjem adrenergičnih receptorjev zdravilo ovira stabilizacijo spomina in zmanjša njegovo moč, s tem pa tudi odziv na strah, ki je podkrepljen s spominom.
Spomini seveda niso izbrisani. Ljudje se bodo še vedno spomnili, da so se bali pajkov. Namen oslabitve spomina je oslabitev telesnega odziva na strah, ko bo človek naslednjič naletel na pajka. »Po 24 urah se zdravilo popolnoma izloči iz telesa. Če takrat opazite močno zmanjšanje strahu, to ne pomeni, da je zdravilo še v telesu,« pojasnjuje prof. Kindt, saj je občutek strahu manjši zaradi oslabljenega spomina. Odkar je leta 2013 začela preizkušati zdravljenje na ljudeh s fobijo pred pajki, poteka vse skupaj po načelu vse ali nič, tj. zdravljenje deluje popolnoma ali pa sploh ne. Če strahu naslednji dan ni več, vedo, da je postopek uspel.
Da bi našla element, s katerim bi lahko napovedala uspešnost zdravljenja oziroma ugotovila, ali se je spomin za strah znova stabiliziral, je srečanja s preiskovanci snemala in izvajala fiziološke meritve. Trenutno opravlja več raziskav, povezanih s fobijo pred pajki, s katerimi poskuša ugotoviti, kakšne so optimalne okoliščine za sprožanje in ponovno vzpostavitev spominov.
V projektu ErasingFear ali brisanje spomina se je Kindtova lotila pilotnih raziskav z nizozemskimi veterani iz afganistanske vojne. Z vonjem po zažganem in zvoki z bojišča poskuša priklicati spomine, na katerih temelji njihova posttravmatska stresna motnja. Postopek je zahtevnejši kot pri fobiji pred pajki, saj take kompleksne travme ponavadi temeljijo na zelo specifičnih spominih. Posvetila pa se bo tudi zdravstvenemu osebju, ki se je med pandemijo covida spoprijemalo s psihološkimi težavami bolnikov, ki so umirali sami, brez podpore svojcev in prijateljev.
Kje v možganih se skriva strah
Znanstveniki še vedno iščejo odgovore na vprašanje, kaj se dogaja v posameznem delu možganov in zakaj. Zdaj z magnetno resonanco skušajo ugotoviti, kje v možganih se oblikuje strah. Vendar te slike nimajo dovolj velike ločljivosti, da bi lahko z njimi pogledali v najbolj skrivnostne predele, ki ležijo globoko v možganih, pravi profesor Cornelius Gross, nevrobiolog v evropskem laboratoriju za molekularno biologijo (EMBL) v Rimu. V projektu Corefear odkriva, katere možganske povezave se aktivirajo, ko se sesalci soočijo s plenilci ali se znajdejo v stresni situaciji, kot je srečanje z nasilneži.
Njegov projekt je precej drugačen od drugih preizkusov, povezanih s strahom. V preteklosti so preizkusi ponavadi temeljili na tem, da so glodavce naučili, naj vsakič, ko zaslišijo določen zvok, pričakujejo kratek elektrošok (ki se ga bojijo). S temi preizkusi so kot središče za strah in anksioznost določili amigdalo, dve tvorbi mandljaste oblike, ki ležita v razmeroma pozno razvitih prednjih možganih sesalcev. Toda Gross pravi, da bo treba vsebino učbenikov kmalu spremeniti. »Menimo, da je amigdala le prehod do resničnih središč za strah, ki so globoko v možganih. Del amigdale, ki so ga v laboratoriju najbolj preučevali v povezavi s strahom, ni povezan s strahom pred plenilcem ali družbeno grožnjo.«
Ugotovitve njegove raziskave kažejo, da je v povezavi s človekovimi strahovi in anksioznostjo najbolj spregledan hipotalamus, za palec velik predel globoko v možganih, znan po sproščanju hormonov. Gross poudarja, da so v nekem poskusu, pri katerem so pošiljali dražljaje v del hipotalamusa, ki upravlja strah pred plenilci, ljudje doživeli hud napad panike. »Preiskovanci so imeli zavestno izkušnjo strahu in groze, mislili so, da bodo umrli,« razlaga Gross, ki pri tej študiji sicer ni sodeloval.
Tudi drugi deli možganov, na primer hipokampus, ki ima obliko morskega konjička, so verjetno povezani z našimi prirojenimi in naučenimi strahovi. Človeško vedenje je zapleteno tudi zaradi naše precej bolj razvite možganske skorje, ki je največji del možganov in zaradi katere lahko ublažimo svoje odzive na strah. V študiji omenjenega laboratorija so pokazali, da možganska skorja miši lahko blaži prirojeno obrambno vedenje pri odzivanju na nevarnost. Ljudje zaradi zelo razvite možganske skorje lahko zavestno nadzorujemo svoje vedenje.
Gross je nedavno poročal tudi o posebnih celicah v hipotalamusu, ki lahko določijo prostorske koordinate točke, kjer je žival naletela na zastrašujočega tekmeca. Te celice so bile aktivne vsakič, ko se je žival vrnila na omenjeni kraj, gre torej za spomin na družbeni strah, ki zakodira kontekst in prostorski spomin.
Taki spomini in strahovi pred družbenim neuspehom proti tekmecem so pomembni predvsem pri teritorialnih živalih, med katere spadajo mnogi glodavci in primati. Profesor Gross namerava s svojimi izsledki zapolniti vrzeli v našem razumevanju zapisovanja strahu v človeške možgane. To bi bilo lahko v prihodnosti v pomoč bolnikom z vedenjskimi in psihološkimi motnjami, na primer anksioznostjo.
–––
Raziskave, omenjene v članku, je financirala Evropska unija. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.
