Ovce potrebujejo boljšo zaščito pred volkovi

Etološki pogled v okviru živinorejske stroke na problematiko napadov volkov na ovce
Fotografija: Foto Primož Zrnec
Odpri galerijo
Foto Primož Zrnec

Na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani se ukvarjamo predvsem z rejnimi živalmi, torej z živinorejo, ki vključuje tudi ovčerejo. V sklopu etologije, vede o obnašanju živali, se zadnjih deset let raziskovalno ukvarjamo tudi s problematiko napadov volkov na ovce. Med rejnimi živalmi so namreč ovce daleč najpogostejši plen volkov. Opozarjamo na nekaj vidikov, ki izhajajo iz lastnih in tujih raziskav oziroma iz živinorejske prakse.

Volkovi z napadi na ovce ne povzročajo le gospodarske škode, ampak ogrožajo dobrobit ovc, ne samo z ubijanjem in poškodbami, ki nastanejo z ugrizom, ko je ovca pri zavesti, temveč tudi s stresno izkušnjo ob navzočnosti plenilca in preganjanju. Pri tem ograje, ki naj bi ovce varovale, še zmanjšujejo možnost pobega. S tem se dodatno podaljša izpostavljenost stresorju (volku), kar skupaj z občutkom ujetosti zaradi nezmožnosti pobega stres še poveča. Pri ponavljajočih se napadih in ponavljajoči se nezmožnosti pobega akutni stres sčasoma preide v kronični stres. Ta se kaže v reprodukcijskih motnjah (abortusi), povečani stopnji obolevnosti, v slabših prirastih jagnjet.
 

Foto Marko Feist
Foto Marko Feist
Ovce trpijo


Ekonomska škoda tako ni omejena le na pobite ovce, zaradi stresa in posledično padca prireje je prizadet celoten trop. Pri ovcah, ki preživijo napad, a so ranjene, je zaradi ran povečano tveganje za razvoj nalezljivih bolezni ali pa z ranami pritegnejo še druge plenilce (na primer ujede). Nekatere napadene ovce utrpijo notranje poškodbe vratu in ne poginejo takoj. Ker ne krvavijo, rejci težko opazijo, da je z njimi nekaj narobe. Tako se njihova agonija še podaljša. Možno je tudi, da napad preživijo, a postanejo žrtev kroničnega stresa. Po pričevanju rejcev se kronični stres v tropu lahko poveča do stopnje, ko se ovce na napade ne odzivajo več s poskusom bega, kar bi bilo normalno (v etologiji to imenujemo naučena nemoč, angl. learned helplessness). Pogosti so tudi primeri, ko so napadene breje živali, kar v primeru preživetja še poveča raven stresa za brejo žival in razvijajočega se mladiča. Posledice na preživelih živalih se le redko omenjajo, so pa nesprejemljive z vidika zaščite ter dobrobiti živali in dobre živinorejske prakse. Že res, da je volk zaščitena vrsta, a z vidika dobrobiti živali sta si vrsti enakovredni.



Na drugi strani problema so volkovi, katerih obnašanje je velikokrat prikazano poenostavljeno; govori se o obnašanju populacije kot celote, v etologiji pa je splošno znano, da so med posamezniki iste vrste navadno velike razlike v obnašanju. To se potrjuje tudi pri volkovih. Na Nizozemskem, na primer, kjer se volkovi pojavljajo zadnjih nekaj let, lahko opazujemo njihovo neznačilno obnašanje, ki se ne ujema s splošnimi učbeniškimi opisi obnašanja vrste, kamor sodita denimo nočno plenjenje in izogibanje ljudem. Tako opažajo samotarje, volkovi prihajajo v urbano okolje, videvajo jih tudi sredi belega dne.
 

Foto Blažž Samec/
Foto Blažž Samec/
Odstrel ni vedno rešitev


Problem napadov na rejne živali je zato kompleksen, število napadov ne sledi preprosto le naraščanju števila volkov, zato odstrel ne zagotavlja prekinitve oziroma zmanjšanja števila napadov. Volkovi se hranijo predvsem z jelenjadjo, srnjadjo, divjimi prašiči in tudi s ptiči, malimi sesalci, plazilci, žuželkami in rastlinami. Prehranjujejo se lahko celo z mrhovino, divjimi psi in ostanki na smetiščih. Široka izbira virov hrane kaže izjemno prilagoditveno sposobnost te vrste. Volkovi torej niso odvisni od rejnih živali kot vira hrane.

Vendar se posamezni tropi pri izbiri plena specializirajo na določen plen, kar potrjujejo tudi slovenski podatki. To ne pomeni, da plenijo izključno določeno vrsto živali; gre za to, kaj preferirajo, torej plenijo v večji meri. Podobno kot pri drugih vrstah se tudi mladiči volkov učijo od staršev (dominantnega para, ki izbira hrano v tropu), kaj je hrana oziroma plen, kje ga najdejo in kako ga uplenijo. Tako se informacija o izbiri hrane prenaša na naslednje rodove, zato volkovi ne plenijo vsakega plena, ki je na voljo. Specializacija na izbrani plen je razlog, da so med tropi lahko velike razlike v tem, katere vrste živali plenijo, kljub podobnim razmeram in primerljivi razpoložljivosti prostoživečih živali.



Odstrel živali iz tropov, ki niso specializirani za plenjenje ovc, torej ne rešuje problema oziroma ga lahko še poglobi, če trop razpade in se živali iz razpuščenega tropa oziroma novi trop usmerijo na plenjenje ovc. Poleg tega se volkovi vračajo na kmetije, kjer je bil lov uspešen, in ponavljajoče uporabljajo določene poti. Zato se pri nekaterih rejcih napadi stalno ponavljajo in zato na območjih volka niso tarča napadov živali vseh rejcev. Pri tem je tudi zmotno prepričanje, da volkovi napadajo le živali rejcev, ki z uveljavljenimi ukrepi ne poskrbijo dovolj za njihovo zaščito.
 

Ukrepi niso vedno učinkoviti


Ovce so na paši varovane pred plenilci s premičnimi ali stalnimi električnimi ograjami, s fizičnimi ograjami, s pastirskimi psi in nočnim zapiranjem v ograde ali hleve. Velikokrat rejci omenjene ukrepe kombinirajo, a praksa kaže, da ti uveljavljeni načini varovanja ovc ne zagotavljajo zadostne zaščite oziroma je njihova uporabnost omejena. Električne ograje lahko ne ustavijo napadov, ko se ti enkrat začnejo, navzočnost psov ne prepreči nujno napadov in ne zmanjša števila pobitih živali na napad, nočno zapiranje lahko postane neučinkovito, če volkovi spremenijo dnevni čas plenjenja.



Rejci poročajo tudi o težavah z omenjenimi zaščitnimi ukrepi z vidika vsakodnevnih živinorejskih opravil. Pri uporabi elektromrež, katerih raba je zelo razširjena, so na primer težave s postavljanjem in vzdrževanjem na strmem in kamnitem terenu, v mreže se zapletajo prostoživeče in domače živali, postavljanje in prestavljanje ograj je časovno potratno. Z višjimi ograjami se težave še stopnjujejo. Nočno zapiranje omejuje čas paše, še posebej poleti, ko se ovce zaradi vročine večinoma pasejo ponoči, poleg tega ni povsod izvedljivo. Vsakodnevno zganjanje ovc v nočno zavetje zahteva tudi veliko časa. Pri varovanju s psi rejci opozarjajo predvsem na dodatne stroške.
 

Nova metoda zaščite


Zaradi omejene učinkovitosti uveljavljenih metod varovanja ovc pred napadi volkov in težav rejcev z njimi smo začeli razvijati novo metodo zaščite, ki temelji na etoloških pristopih, tj. natančnem poznavanju obnašanja in upoštevanju principov učenja živali, kar s pridom uporabljamo na primer pri učenju psov. V sodelovanju z nizozemskim strokovnjakom ter sodelavci s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani smo razvili in patentirali električno ovratnico, ki jo namestimo na ovco. Volkovi namreč ubijajo ovce z zelo preciznim ugrizom v vrat.



Razvili smo prototip, ki je bil že testiran na ovcah, odziv volka pa moramo še preveriti v praksi. Pri svojem pristopu smo izhajali iz rabe električnih ograj. Negativno izkušnjo z električnim šokom, ki jo volk doživi ob stiku z električno ograjo, tako prenesemo z ograje na ovco. Ker je volk deležen električnega šoka izključno ob ugrizu ovce v vrat, poveže negativno izkušnjo neposredno s konzumacijo ovce in le tako lahko volkovi zaznajo ovce kot neprimeren plen. Možno je namreč, da volk negativno izkušnjo z električno ograjo poveže z lokacijo in ne s plenjenjem ovc.

Ovratnica je zasnovana tako, da ne poškoduje nobene živali, ne volka ne ovce, ki jo nosi, prav tako ne drugih ovc v tropu, vključno z mladiči. Edini cilj je, da odvrne volka od ovce kot plena. V tem kontekstu je pomembno še dejstvo, da z odvračanjem volkov od plenjenja ovc ne zaščitimo samo ovc, temveč tudi volkove. Če parafraziramo, naš cilj je »volk sit in ovca cela«.

Komentarji: