Planet neskončnih neurij
Sonda Juno posnela združevanje neviht na Jupitru.
Odpri galerijo
Oval BA nad združujočima se nevihtama je drugi največji anticiklon za rdečo pego na Jupitru. FOTO: NASA/JPL-Caltech/SwRI/MSSS/Tanya Oleksuik
Plinasti velikan Jupiter, ki bi skoraj lahko bil zvezda, je bistveno vplival na oblikovanje našega osončja. Brez njega (pa tudi obročastega Saturna) nas najverjetneje ne bi bilo. Masivnež je s svojim gravitacijskim privlakom stabiliziral orbite planetarnih kolegov, nase potegne večino asteroidov in kometov, sem ter tja pa kakšnega tudi katapultira naravnost proti notranjim planetom osončja.
Njegova atmosfera je kot pri Soncu večinoma sestavljena iz vodika in helija, a je imel Jupiter premajhno maso, da bi se sprožila fuzija. Verjetno je bil prvi planet, ki se je iz preostalega materiala oblikoval po nastanku zvezde. Plini se v več kot štirih milijardah let večinoma niso spremenili, zato je Jupiter dober pričevalec zgodovine.
Nedavno so iz podatkov sonde Juno, ki kroži okoli njega od leta 2016, ugotovili, da je v atmosferi ob ekvatorju okoli 0,25 odstotka vodnih molekul, kar je trikrat več, kot jih ima Sonce (v tem primeru ne gre za vodo, ampak za komponente molekule vode – vodika in kisika). Količina vode na Jupitru je presenetila znanstvenike, ki so se do zdaj opirali na meritve Nasinega Galilea iz leta 1995, ki je, ko mu je zmanjkalo goriva, načrtovano strmoglavil v atmosfero. Nameril je kar desetkrat manj vode, kot so pričakovali, nenavadno je bilo tudi, da je je bilo več globlje na poti do končnega uničenja.
Juno je s svojo napredno tehnologijo znova poskenirala območje Galilejevega padca, in kot kaže, je odpotoval ravno skozi nekakšno suho točko. Podatki so razkrili tudi, da je atmosfera precej manj premešana od pričakovanj. Znanstveniki zdaj čakajo primerjalne podatke s severa planeta. Količina molekul za nas življenjsko pomembne tekočine je ključni del sestavljanke, kako se je oblikoval planet, ki je za Soncem pobiral ostanke. S poznavanjem vsebnosti kisika in drugih težkih elementov lahko znanstveniki na primer določijo, kako oddaljen je bil planet od Sonca ob nastanku.
Količina vode pa vpliva tudi na vetrne tokove, ki so vidni na fotografijah pisanega planeta. Juno je nedavno fotografirala nekaj posebnega: dve združujoči se nevihti, ki sta jasno vidni na oranžnem pasu. Več let so spremljali večjo, ki je s požiranjem manjših rastla in rastla. Zanimivo je bilo, kot so zapisali pri Nasinem laboratoriju JPL, da sta se pred meseci nevihti že oddaljevali, zdaj pa sta se v nekaj dneh združili. Najverjetneje je na to vplival velikanski vrtinec Oval BA, ki je viden severno nad nevihtama. Oval BA je drugi največji anticiklon na Jupitru za veliko rdečo pego.
Pri fotografiji je zanimivo tudi, da jo je obdelala ljubiteljska astronomka Tanya Oleksuik. Nasa dovoljuje dostop do surovega materiala sond, ki jih lahko državljani ustrezno obdelajo, da dobijo posnetke, kakršne bi videli, če bi planete pogledali z našimi očmi. Sonda je zanimiv vremenski pojav posnela 26. decembra lani, ko je bila 72.200 kilometrov nad oblaki. Odprava bo predvidoma trajala do julija 2021, tudi Juno bo končala v oblakih, kjer jo bo močan pritisk uničil. Namerna strmoglavljenja so nujna, ker želijo preprečiti vsako možnost padca na katerokoli od Jupitrovih lun.-----------------
Njegova atmosfera je kot pri Soncu večinoma sestavljena iz vodika in helija, a je imel Jupiter premajhno maso, da bi se sprožila fuzija. Verjetno je bil prvi planet, ki se je iz preostalega materiala oblikoval po nastanku zvezde. Plini se v več kot štirih milijardah let večinoma niso spremenili, zato je Jupiter dober pričevalec zgodovine.
Vodne molekule
Nedavno so iz podatkov sonde Juno, ki kroži okoli njega od leta 2016, ugotovili, da je v atmosferi ob ekvatorju okoli 0,25 odstotka vodnih molekul, kar je trikrat več, kot jih ima Sonce (v tem primeru ne gre za vodo, ampak za komponente molekule vode – vodika in kisika). Količina vode na Jupitru je presenetila znanstvenike, ki so se do zdaj opirali na meritve Nasinega Galilea iz leta 1995, ki je, ko mu je zmanjkalo goriva, načrtovano strmoglavil v atmosfero. Nameril je kar desetkrat manj vode, kot so pričakovali, nenavadno je bilo tudi, da je je bilo več globlje na poti do končnega uničenja.
Juno je s svojo napredno tehnologijo znova poskenirala območje Galilejevega padca, in kot kaže, je odpotoval ravno skozi nekakšno suho točko. Podatki so razkrili tudi, da je atmosfera precej manj premešana od pričakovanj. Znanstveniki zdaj čakajo primerjalne podatke s severa planeta. Količina molekul za nas življenjsko pomembne tekočine je ključni del sestavljanke, kako se je oblikoval planet, ki je za Soncem pobiral ostanke. S poznavanjem vsebnosti kisika in drugih težkih elementov lahko znanstveniki na primer določijo, kako oddaljen je bil planet od Sonca ob nastanku.
Mega nevihta
Količina vode pa vpliva tudi na vetrne tokove, ki so vidni na fotografijah pisanega planeta. Juno je nedavno fotografirala nekaj posebnega: dve združujoči se nevihti, ki sta jasno vidni na oranžnem pasu. Več let so spremljali večjo, ki je s požiranjem manjših rastla in rastla. Zanimivo je bilo, kot so zapisali pri Nasinem laboratoriju JPL, da sta se pred meseci nevihti že oddaljevali, zdaj pa sta se v nekaj dneh združili. Najverjetneje je na to vplival velikanski vrtinec Oval BA, ki je viden severno nad nevihtama. Oval BA je drugi največji anticiklon na Jupitru za veliko rdečo pego.
Pri fotografiji je zanimivo tudi, da jo je obdelala ljubiteljska astronomka Tanya Oleksuik. Nasa dovoljuje dostop do surovega materiala sond, ki jih lahko državljani ustrezno obdelajo, da dobijo posnetke, kakršne bi videli, če bi planete pogledali z našimi očmi. Sonda je zanimiv vremenski pojav posnela 26. decembra lani, ko je bila 72.200 kilometrov nad oblaki. Odprava bo predvidoma trajala do julija 2021, tudi Juno bo končala v oblakih, kjer jo bo močan pritisk uničil. Namerna strmoglavljenja so nujna, ker želijo preprečiti vsako možnost padca na katerokoli od Jupitrovih lun.
