Tehnologija za varstvo oceanov
Predstavljajte si, da po morju plavajo tjulnji, opremljeni z elektronskimi čipi, ki znanstvenikom v laboratorije sproti pošiljajo aktualne podatke o vodi. Ali pa si predstavljajte, da arheolog, ki živi blizu obale, samodejno prejme obvestilo, da potapljači nezakonito raziskujejo dragoceno ladijsko razbitino.
Taki scenariji so danes mogoči zaradi povezane podvodne tehnologije, s katero lahko opazujemo in zavarujemo naše oceane. Ta tehnologija nam je lahko v pomoč tudi pri razreševanju številnih še neraziskanih skrivnosti morskih globin. »Veliko denarja se nameni podjetjem in institucijam, ki raziskujejo vesolje, obenem pa nas obkrožajo še neraziskani oceani,« pravi Vladimir Djapic, sodelavec za inovacije pri projektu Teuta, ki ga financira EU. Približno 70 odstotkov Zemlje pokrivajo oceani, vendar kar štirih petin morij ljudje niso nikoli kartirali, raziskali ali celo videli.
Internet podvodnih stvari (IoUT – Internet of Underwater Things) je mreža pametnih, med seboj povezanih tipal in naprav za lažje komuniciranje v morju. Povsem drugačen je od interneta stvari (IoT – Internet of Things), v katerega spada vse od pametnih telefonov pa do naprav, s katerimi lahko na daljavo vključimo centralno ogrevanje v svojem domu.
V sklopu projekta so hrvaškemu podjetju H20 Robotics pomagali razviti in prodajati lahke in cenovno dostopne zvočne naprave in robotske platforme za podvodna brezžična omrežja. Razvili so tehnologijo, s katero oponašajo sporazumevanje kitov in delfinov. »Zaradi omejenega števila podvodnih omrežnih instalacij smo prej lahko raziskovali le določena priobalna območja,« dodaja Djapic, direktor podjetja H20 Robotics s sedežem v Zagrebu. Napredek v podvodni tehnologiji pa bo verjetno povsem spremenil veliko panog, med drugim morsko biologijo, spremljanje stanja v okolju, gradbeništvo in geologijo. Področje, na katero se še posebej osredotočajo, je komunikacija med potapljači in njihovimi sodelavci na kopnem. »Potapljač, ki sodeluje pri podvodnem gradbenem projektu, lahko na primer pošlje sporočilo nadzorniku ter prosi za dodatno pomoč, dodatno orodje in podobno,« pravi Djapic.
Internet podvodnih stvari bo koristil tudi znanstvenikom, saj bodo na primer lahko na daljavo, iz svojih laboratorijev, vključili napravo za merjenje kakovosti vode, ki je na morskem dnu. Arheologom pa bi tehnologija lahko pomagala pri zaščiti ranljivih podvodnih najdišč, in sicer v obliki varoval pred vsiljivci na oddaljenih lokacijah. Tehnologija iz tega projekta bo temelj še enega projekta, ki ga financira EU, to je projekt Tectonic, katerega cilj je izboljšati dokumentiranje in zaščito podvodne kulturne dediščine na treh pilotnih lokacijah. Gre za morsko območje Capo Rizzuto v južni Italiji, potopljeno antično pristanišče Aegina v Saronskem zalivu v Grčiji in ladijsko razbitino v estuariju Deseado v Argentini.
Tipala za zbiranje vzorcev
V Italiji pa ekipa raziskovalcev preizkuša nov pristop k zbiranju podatkov o oceanih na temeljih tipal in pripomočkov za zbiranje vzorcev, ki bi se jih dalo integrirati v obstoječe opazovalne postaje in platforme.
Tak pristop bi omogočil zbiranje ogromne količine podatkov, ki bi bili na primer uporabni tudi za predlaganega evropskega digitalnega dvojčka oceana, ki bo digitalna replika oceana v resničnem času, v katero bodo vključeni tako historični kot tudi trenutni podatki. Z razvijanjem nove generacije morske tehnologije bodo v sklopu projekta Nautilos zbirali prej nedostopne informacije in razširili naše znanje o fizikalnih, kemijskih in bioloških spremembah v oceanih.
»S svojim predlogom želimo zapolniti vrzel v znanstvenem opazovanju oceanov,« pravi Gabriele Pieri z Nacionalnega inštituta za raziskave v Rimu. »Gre za največji habitat na Zemlji, ki pa je od vseh habitatov najmanj opazovan, predvsem zaradi zahtevnosti in stroškov opazovanja.«
Tehnologijo že preizkušajo v Baltskem in Sredozemskem morju, med drugim v Egejskem in Jadranskem. Tipala lahko na primer merijo vrednosti klorofila A in raztopljenega kisika v vodi. To sta pomembna kazalnika kakovosti vode in posledično tudi prisotnosti rib, ki nam lahko pomagata pri njihovi zaščiti. S tipali in pripomočki za zbiranje informacij o koncentraciji mikroplastike v vodi pa bolje razumemo tudi vpliv človeškega onesnaževanja na oceane. Pomemben del projekta so tudi ljubiteljski znanstveniki, s katerimi ekipa med drugim sodeluje pri organizaciji kampanj za ozaveščanje o plastiki v oceanih ali v okviru potapljaških klubov, katerih člani lahko preizkusijo najnovejšo tehnologijo in o njej podajo svoje mnenje.
Ekipa je razvila tudi aplikacijo za pametne telefone, v katero lahko potapljači naložijo fotografije podvodnih rastlin in živali, ki si jih potem ogledajo raziskovalci.
»Nad zanimanjem ljubiteljskih znanstvenikov sem bil resnično presenečen,« pravi Pieri. »Mnogi ljudje so pripravljeni pomagati in prispevati k izboljšanju kakovosti življenja v morju.«
---------------
Raziskave, omenjene v članku, je financirala Evropska unija. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.
