To je Hipokamp – »luna, ki tam ne bi smela biti« (VIDEO)
Neptunova luna Hipokamp je nastala zaradi silovitega trka kometa v luno Proteus.
Odpri galerijo
Umetniška upodobitev Hipokampa in Neptuna.
FOTO: NASA, ESA and J. Olmsted (STScI)
To je »luna, ki ne bi smela biti tam«, pravijo astronomi. Kar nekaj let so si razbijali glavo, kako lahko nenavadna Neptunova lunica, odkrita šele leta 2013, sploh obstaja. Z analizo podatkov teleskopa Hubble in starejših podatkov Voyagerja 2 so zdaj prišli do možne razlage.
Luna, ki so ji nadeli uradno ime Hippocamp oziroma v prevodu Hipokamp, ima očitno burno preteklost, saj je del veliko večje sosede Proteus, ki velja za največjo luno v Osončju, ki ni okrogla.
»Nikakor ne bi smeli najti tako majhne lune ob največji notranji Neptunovi luni,« je poudaril Mark Showalter z inštituta SETI, ki je vodil raziskavo.
Razdalja med orbitama 34 kilometrov širokega Hipokampa in Proteusa, ki je Neptunova druga največja luna, je le 12.070 kilometrov. Proteus s premerom 418 kilometrov je kar tisočkrat težji od svoje sosede. Zaradi tako velike razlike v velikosti bi se moral po vseh pravilih zgoditi eden izmed dveh scenarijev: ali bi večja izbila manjšo iz njene orbite ali pa bi morala manjša treščiti v večjo. Pa vendar se to ni zgodilo, ker je, kot kaže, pred milijoni let komet, ki je treščil v Proteus, odtrgal njen del.
Voyagerjevi posnetki iz leta 1989 kažejo ogromen krater na veliki luni. »Takrat smo menili, da je krater konec zgodbe. S Hubblom pa smo potem izvedeli, da je majhen del Proteusa ostal zadaj in danes ga prepoznamo kot Hipokampa,« je pojasnil Showalter. »V daljni preteklosti je bil Proteus tam, kjer je danes Hipokamp.«
Sistem Neptunovih lun ima turbulentno preteklost. Proteus je pred več milijardami let nastal v katastrofalnih okoliščinah, ko je Neptun s svojo gravitacijsko privlačnostjo ujel Tritona, ki je pred tem prebival v Kuiperjevem pasu. Nenadna prisotnost velikana med lunami je razbila takrat obstoječi sistem satelitov. Ostanki raztreščenih lun so se znova sprijeli v drugo generacijo lun, ki jih poznamo danes, navajajo na spletni strani teleskopa Hubble.
Te so nato doživele še več trčenj s kometi in tako je nastal Hipokamp, ki ga lahko uvrstijo med tretjo generacijo lun. »Na podlagi ocen, koliko kometov je v zunanjem delu Osončja, vemo, da so tamkajšnje lune bombardirali kometi, da so bile razbite in nato znova zložene skupaj,« je razložil Jack Lissauer iz Nasinega raziskovalnega centra Ames, soavtor študije, ki je danes objavljena v reviji Nature. »Ta par nam ponuja dramatično ilustracijo, da določene lune kometi tudi razbijejo.«
Luna, ki so ji nadeli uradno ime Hippocamp oziroma v prevodu Hipokamp, ima očitno burno preteklost, saj je del veliko večje sosede Proteus, ki velja za največjo luno v Osončju, ki ni okrogla.
»Nikakor ne bi smeli najti tako majhne lune ob največji notranji Neptunovi luni,« je poudaril Mark Showalter z inštituta SETI, ki je vodil raziskavo.
Razdalja med orbitama 34 kilometrov širokega Hipokampa in Proteusa, ki je Neptunova druga največja luna, je le 12.070 kilometrov. Proteus s premerom 418 kilometrov je kar tisočkrat težji od svoje sosede. Zaradi tako velike razlike v velikosti bi se moral po vseh pravilih zgoditi eden izmed dveh scenarijev: ali bi večja izbila manjšo iz njene orbite ali pa bi morala manjša treščiti v večjo. Pa vendar se to ni zgodilo, ker je, kot kaže, pred milijoni let komet, ki je treščil v Proteus, odtrgal njen del.
Voyagerjevi posnetki iz leta 1989 kažejo ogromen krater na veliki luni. »Takrat smo menili, da je krater konec zgodbe. S Hubblom pa smo potem izvedeli, da je majhen del Proteusa ostal zadaj in danes ga prepoznamo kot Hipokampa,« je pojasnil Showalter. »V daljni preteklosti je bil Proteus tam, kjer je danes Hipokamp.«
Dramatično življenje Neptunovih lun
Sistem Neptunovih lun ima turbulentno preteklost. Proteus je pred več milijardami let nastal v katastrofalnih okoliščinah, ko je Neptun s svojo gravitacijsko privlačnostjo ujel Tritona, ki je pred tem prebival v Kuiperjevem pasu. Nenadna prisotnost velikana med lunami je razbila takrat obstoječi sistem satelitov. Ostanki raztreščenih lun so se znova sprijeli v drugo generacijo lun, ki jih poznamo danes, navajajo na spletni strani teleskopa Hubble.
Lunico so odkrili šele leta 2013. FOTO: ESA/Hubble, NASA, L. Calçada
Te so nato doživele še več trčenj s kometi in tako je nastal Hipokamp, ki ga lahko uvrstijo med tretjo generacijo lun. »Na podlagi ocen, koliko kometov je v zunanjem delu Osončja, vemo, da so tamkajšnje lune bombardirali kometi, da so bile razbite in nato znova zložene skupaj,« je razložil Jack Lissauer iz Nasinega raziskovalnega centra Ames, soavtor študije, ki je danes objavljena v reviji Nature. »Ta par nam ponuja dramatično ilustracijo, da določene lune kometi tudi razbijejo.«
Ime male lune izhaja iz grške in rimske mitologije. Hipokamp je bilo bitje pol konj pol riba. Prav od tam je dobila ime tudi simpatična morska žival – morski konjiček ali latinsko Hippocampus. Hipokampus je tudi izjemno pomemben del v naših možganih pri procesiranju informacij.
Po pravilih Mednarodne astronomske zveze morajo biti Neptunove lune (Neptun je bil rimski bog morja) poimenovane po grških ali rimskih morskih mitoloških bitjih.
Po pravilih Mednarodne astronomske zveze morajo biti Neptunove lune (Neptun je bil rimski bog morja) poimenovane po grških ali rimskih morskih mitoloških bitjih.
